Demokratična vrenja na poti k sekularizaciji in nadzoru nad vojsko
Stopnja notranjih konfliktov v Tuniziji, Egiptu, Libiji, Bahrajnu, Jordaniji, Jemnu in še kje v širši evro-sredozemski regiji za nas pomeni novo izkušnjo. Gre za izkušnjo zaradi katere moramo v Sloveniji premisliti vrednote na katerih sloni naša zunanja politika ter kot aktivni delovalec v regionalnem kompleksu prevzeti nove politične obveze. Kaj bi z bolj konstruktivno in izgrajevalno vlogo sploh dosegli? Stabilno varnost, stabilnost v energetski oskrbi, povečanje blaginje in s tem zmanjševanje migracijskih pritiskov, sposobnost soočanja s humanitarnimi in okoljskimi krizami, razreševanje konfliktov, tudi bližnjevzhodnega. Obstoječe refleksije na demokratična vrenja poskušam preoblikovati v koherentno zunanjepolitično delovanje, namesto oživljanja neuvrščenih pa ponujam tri pobude.
Pomembna je podpora sekularizaciji. Pri tem imam v mislih oddaljeni cilj poglabljanja prepotrebnega zaupanja v zunanjih odnosih med državami na obeh straneh Sredozemskega morja. Hkrati s to zunanjo dimenzijo sekularizacije nastane prostor za opolnomočenje mladih facebook revolucionarjev in upam, da tudi prostor za razvoj pravnega in izobraževalnega podsistema.
Zaupanje bi poglobil nek regionalni red glede nadzora vojske v družbi. Strah pred tem, na katero stran se bo postavila vojska, in do katere stopnje jo lahko zlorabi avtokrat, paralizira vse, Arabce in Evropejce. V 21. stoletju že lahko postavimo nek mednarodni standard in univerzalno politično zahtevo za demokratičnim nadzorom nad vojsko. Stare parlamentarne demokracije si ga predstavljajo kot parlamentarni nadzor, čeprav sem nad razvojem nadzora v državah članicah NATA vedno bolj osupla.
Tretja pobuda, ki naj bi postala slovenska zunanjepolitično delovanje, je multilateralno uvajanje gospodarskih sankcij nasproti avtoritarnim režimom. Sredstva so na voljo v okviru Svetovne trgovinske organizacije in v povezovanju človekovih pravic s politiko sankcij v Varnostnem svetu ZN. Enostranska dejanja v primeru Slovenije so povsem brezupna, močna gospodarstva pa enostransko učinkovito zamrznejo premoženje diktatorjev. V resnici govorim o normi, ki uravnava trgovinsko politiko, in posega v strukturo partnerstev Evropske unije.
Sedaj je pravi trenutek, da država sprejme pogumne zunanjepolitične odločitve in jih zasleduje v mednarodnih odnosih. To pomeni v okviru Skupne zunanje in varnostne politike EU, v Svetovni trgovinski organizaciji, čez kakšno leto še nemara v Varnostnem svetu ZN ter v sodelovanju z ZDA kot z najmočnejšim posamičnim akterjem v regionalnem kompleksu. Uf, kako težko je priznati, ampak ZDA v največji meri vplivajo na to, da se dogodki, ki vodijo v demokratizacijo tudi zares zgodijo, ali pa tako delovanje onemogočijo. Slovenija lahko postane kot sredozemska članica EU in in članica Unije za Sredozemlje vir idej za več sodelovanja v regionalnem kompleksu.
