DZ o referendumu o zakonu o RTV

(Majda Širca, Cveta Zalokar Oražem, Franco Juri)

Na današnji 32. izredni seji poslanci v Državnem zboru razpravljajo o zahtevi za razpis referenduma o Zakonu o Radioteleviziji Slovenija. Uvodoma je stališče Vlade RS predstavila ministrica za kulturo, Majda Širca, stališče poslanske skupine Zares pa je v nadaljevanju prestavila Cveta Zalokar Oražem, razpravljal je tudi Franco Juri, (objavljamo izseke iz magnetograma, ki je v celoti dostopen tukaj), svoje stališče pa je predstavil tudi dr. Pavel Gantar, predsednik Državnega zbora (objavljeno tukaj).

MAJDA ŠIRCA: Spoštovani. V današnji razpravi bomo najbrž poglobili vedenje o zakonu, ki ste ga potrdili tako v Državnem zboru, tako kot ga je tudi potrdil Državni svet, ampak očitno je, sodeč po zahtevi za naknadni zakonodajni referendum, ostalo preveč stvari nejasnih.

Res je, predlagatelji namreč menijo, menite, da je bil Zakon o RTV Slovenija številka 1, to se pravi sedaj veljavni, leta 2005 potrjen v okviru neposrednega odločanja volivk in volivcev. Tukaj je potrebno nedvoumno povedati, da takratni referendum leta 2005 je bil pravzaprav javna razprava o zakonu, ki je bil zapisan na hitro, čez noč, in ki je bil željen, da se da v proceduro po nujnem postopku, kot da bi bile v državi izjemne razmere, in ki je bil za nekatere mnenjske in medijske poznavalce, sploh iz Sveta Evrope, imenovan za zakon, ki pomeni recept za katastrofo.

Javna razprava se je takrat dogajala, medtem ko priprave sedanjega zakona, o katerem menite, da je potrebno ponovno odločati skozi inštitut referenduma, je bil pripravljen strpno, v dialogu, ne vedno enoznačnem in ne vedno enoumnem, ampak tudi s pridržki, ampak vendarle je sledil konceptu, ki si ga je dala ta vlada in ki si ga je pravzaprav strokovna javnost, ko se ni strinjala z zakonom, ki je bil sprejet leta 2005 in mu je oporekala številne sistemske rešitve, predvsem pa tiste, ki so zmanjševale ne samo ugled, ampak tudi gledanost RTV Slovenija, in spreminjale njeno avtonomijo, potreben sprememb. Zato je tudi v koalicijski pogodbi nedvoumno pisalo, da bomo spremenili zakon, zato smo si vzeli čas in omogočili številne javne razprave, ne samo znotraj te hiše, ne samo znotraj Državnega zbora, tudi Državnega sveta, ne samo znotraj ministrstva, vlade, ampak tudi same stroke.

Zato je treba povedati, da smo pripravili, počasi, strpno, v dialogu, zakon, za katerega menim, da je dober, da je odpiral dialog z različnimi subjekti, konec koncev tudi s sindikati, silil h kompromisom, ki pa niso spodnesli osnovnega koncepta. Ta pa je bil čim več samostojnosti, novinarske kredibilnosti in preglednega poslovanja v službi javnosti, poudarjam, v službi javnosti. Zato moram oporekati številnim tezam, ki so zavedene v predlog sklica, na primer očitku, da je statusna ureditev RTV Slovenija dvomljiva. Ta očitek je, se oproščam, ampak dobesedno smešen, ker govori o tem, bodisi, da si predlagatelji referenduma zakona niso prebrali ali pa določil ne razumejo dovolj dobro. V tem smislu so lahko tudi take razprave koristne in v nadaljevanju tudi še bodo, samo škoda je, da se moramo vračati k abecedi za stvari, ki jih pozna ne samo slovenski prostor, sploh pa pravni, ampak še posebej evropski. In evropski prostor, spoštovane poslanke in poslanci, ima statusne oblike zelo različne, odvisne so od kulturne, družbene in politične tradicije posameznih držav. V večini, vsaj v 90 odstotkih so to gospodarske delniške družbe oziroma družbe z omejeno odgovornostjo, lahko so družbe, lahko so fundacije, društva, različno. Ampak tudi oblika sui generis, s katero se žonglira, kot da gre za nekaj tako specifičnega in nemogočega, je v slovenskem prostoru tudi v pravnih oblikah poznana in ni tuja. Zato imamo občutek, da je predlagatelja referenduma bolj strah samostojnosti, ki je v zadnjem členu tega zakona zapisana kot kredo. Kajti, poudarjam, in to je treba povedati v nadaljevanju in še večkrat potrditi, RTV Slovenija nosi v naslovu najvišje zaščitene vrednote – samostojnost, javnost, nacionalni in kulturni pomen. In znotraj tega smo se gibali, o tem razmišljali in temu tudi sledili. In verjamem, da boste ob vseh očitkih, ki jih prinaša ta odlok, nedvomno razmislili tudi sami.

Hvala.

Stališče poslanske skupine Zares

CVETKA ZALOKAR ORAŽEM: Hvala lepa za besedo. Spoštovani predsednik, spoštovana ministrica s sodelavci, kolegice in kolegi!

S strani poslancev SDS, Slovenske nacionalne stranke in gospoda Magajne je bila podana zahteva za zakonodajni referendum, ki je legitimna, z ustavo zagotovljena pravica poslancev. Na približno polovici tega mandata lahko ugotovimo, da parlamentarna opozicija ne zamudi praktično nobene priložnosti, da bi z različnimi, sicer legitimnimi sredstvi ovirala zakonodajni postopek in posledično slabila vlogo Državnega zbora kot najvišjega organa zakonodajne oblasti. Zato smo v zadnjih dveh letih videli že več poskusov oviranja zelo pomembnih postopkov v Državnem zboru, od blokade sprejemanja zaključnega računa za leto 2008 in oviranja včlanitve Hrvaške v Nato do pobud za presojo ustavnosti sprejetih zakonov, obtožbe predsednika republike, poskusa razrešitve predsednika Državnega zbora in še bi lahko naštevali.

V Poslanski skupini Zares dvomimo, da je zakonodajni referendum o sprejetem Zakonu o RTV prava pot preverjanja in iskren poskus obnavljanja razprave o zakonskih rešitvah. Smo namreč na pragu sprejetja še drugih pomembnih ključnih reform in iskanja rešitev za izhod iz gospodarske in finančne krize, zaradi česar bi pričakovali konstruktivno vedenje parlamentarne opozicije, ki pogosto ravno koaliciji očita, da se ukvarja sama s seboj.

V Poslanski skupini Zares smo prepričani, da gre v tem primeru referenduma za neracionalno, nepotrebno in škodljivo zahtevo opozicije, ki očitno nikakor ne more preboleti zakonodajnega referenduma iz leta 2005, za takratno koalicijo sicer za las uspešnega. Skratka, da ne more preboleti, da bi se spremenil Grimsov zakon o RTV. Zakonu je takrat nasprotoval širok krog strokovnjakov, akademikov, zainteresirane javnosti in še posebej novinarjev, vključno z Mednarodno zvezo novinarjev.

Tokrat je bistveno drugače. Namreč, pravkar sprejeti zakon o RTV ni mobiliziral niti približno tako širokega kroga nasprotnikov. Zakon, ki bo predmet referendumske presoje, ni nastal čez noč. Ni ga pisala ena oseba, pri njem je sodelovala strokovna javnost, je plod številnih usklajevanj najširše možne javnosti, ne politizira, ne spreminja RTV v delniško družbo in ne deli državljanov na prvorazredne in drugorazredne. Ta zakon namreč ne izključuje, temveč vključuje tudi tiste javnosti, ki doslej niso imele toliko možnosti sodelovanja pri oblikovanju programa javnega servisa.

Če je Grimsov zakon o RTV, ki je bil predmet referendumske presoje pred petimi leti, prinašal le malo razvojno naravnanih rešitev in ni uvajal sodobnih storitev ter načinov podajanja vsebin, predstavlja sprejeti zakon bistven premik v organizaciji javnega servisa in posledično ponuja nove, bolj fleksibilne možnosti delovanja in razvoja javnega servisa, tako na ravni upravljanja kot tudi na tehnični in tehnološki ravni.

Pred petimi leti ste zagovorniki Grimsovega zakona o RTV zavajali in obljubljali boljši program in nižji RTV prispevek. Zdaj lahko potrdimo, da se nič od tega ni zgodilo. Še več, javni zavod se vse bolj utaplja v začaranem krogu komercializacije, nekvalitetnih vsebin, vse manj pa uspe upravljati tiste posebne naloge, ki jih ima kot javni servis in so daleč od izključno komercialnega značaja.

Obljube tedanje vladajoče koalicije so spominjale na Butale. Naj preberemo ponazoritev iz te povesti nekaj vrstic, ki lepo simbolizirajo to, kar govorimo danes, oziroma situacijo, v kateri smo. Tako pravi ta povest: “Tri ure hoda za pustno nedeljo leži vas, ki ji pravijo mesto. Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, ki ji pravijo potok. Ob obeh krajih mlakuže stojijo koče, ki jim pravijo hiše. Dve, tri hiše imajo nadstropja, takim hišam pravijo graščine. Ime tej vasi je Butale.”

SDS in SNS kljub temu znova brez sramu zavajata javnost z naštevanjem neresnic o nedavno sprejetem Zakonu o RTV, namreč, da zakon prinaša politizacijo RTV, da spreminja javni zavod v delniško družbo, da bo privedlo do večje komercializacije in privatizacije. Brez vsakega sramu smo ponovno priče navajanje neresnic, laži, kajti tokrat o tem, da kdo ne bi poznal zakona vendarle ne moremo govoriti.

Takoimenovani Grimsov zakon, ki ga ni pisala skupina strokovnjakov, temveč poslanec takrat največje vladajoče stranke, brez strokovnih referenc na področju medijev, je preko sestave nadzornega in programskega sveta povečal vladni, povečal politični nadzor nad upravljanjem zavoda. Državni zbor je v skladu z Grimsovim zakonom do zdaj imenoval kar 21 od 29-ih članov programskega odbora. Z novim zakonom smo strankarski politiki odvzeli odločujoč vpliv na javno televizijo, saj bo po novem Državni zbor imenoval v svet zgolj tretjino oziroma pet članov, pri čemer bodo izbrani na javnem razpisu za nevladne organizacije. Sprašujemo, kdo se boji odhoda politike in političnega vpliva z RTV? Kdo ima v resnici politični vpliv na RTV v tem trenutku?

Zmanjšali smo politični vpliv tudi tako, da po novem v nadzornem svetu Vlada Republike Slovenije obdrži zgolj enega predstavnika, enega od treh predstavnikov določi Komisija za nadzor javnih financ v Državnem zboru, ki jo vodi parlamentarna opozicija.

Nadzor nad delovanjem RTV smo z novim zakonom vrnili javnosti, tako kot je to urejeno v drugih evropskih državah, za razliko od nekaterih rešitev v Grimsovem zakonu, ki niso našle veliko primerov v evropskem prostoru. Šele s tem zakonom ponovno zagotavljamo neposredno in politično nevtralno interesno zastopstvo različnih segmentov civilne družbe, saj so znova dobile svoj glas relevantne družbene skupine.

RTV Slovenija, ponavljam, ne bo delniška družba, nič ni skrito v naslovu ali kjerkoli drugje, teorija zarote za nas ne velja. Predlagani status je jasen. RTV deluje pod okriljem Zakona o javnih zavodih, hkrati pa se uporabljajo zgolj tista določila iz Zakona o gospodarskih družbah, ki pomenijo večjo odgovornost upravljavcev in večjo transparentnost. Samo izbranim je jasno, zakaj bi kdorkoli nasprotoval rešitvi, ki omogoča varstvo javnega interesa, obenem pa zagotavlja več odgovornosti pri vodenju televizije.

In tudi komercializacije ne bo, ravno nasprotno, sedaj RTV s svojim programom zahaja v vse večjo komercializacijo, zaradi tega izgublja gledalce, tržno, programsko gledano je RTV neuspešna, znižuje kvaliteto vsebin, gledanosti pa ob tem kljub želji ne povečuje. Zdaj sprejeti zakon, za razliko od vseh dosedanjih zakonov, na tem tem področju jasno določa sankcije za upravo v primeru neizpolnjevanja javne službe in doseganja zahtevnih deležev programskih vsebin, ravno z namenom, da se prepreči komercializacija in se ohrani kakovostno izvajanje javne službe. Razmejitev med javno službo in tržno dejavnostjo je jasno opredeljena in onemogoča različne interpretacije tako kot zdaj, ko je denimo koncertna dejavnost navedena kot izključno tržna dejavnost.

Če želimo omogočiti neodvisno delovanje novinarjev in ostalih programskih sodelavcev na RTV, ti ne morejo biti podvrženi sistemu, v katerem okvire in temeljna izhodišča postavlja vsakokratna vlada. Ne pozabimo, da do drugačne ureditve, ki brez njihovega soglasja ni mogoča, v veljavi ostajajo pogodbe o zaposlitvi, enaka ostajajo tudi delovna mesta, še vedno se za njih uporabljajo določbe veljavnih kolektivnih pogodb in zakona o sistemu plač v javnem sektorju.

In del opozicije si očitno ne želi sprememb. SDS in SNS očitno menita, da ima RTV že zdaj zagotovljene odlične pogoje za delo in je na sploh ob boku najsodobnejšim javnim servisom v Evropski uniji.

Dovolite še kratek razmislek na očitek o želenih pričakovanih kadrovskih čistkah, o katerih naj bi po mnenju enega od razočaranih poslancev na veliko govorili po parlamentarnih hodnikih. Sprevrženo je navajanje tega, kajti sprašujem vas in želim tudi odgovore: 2 leti je že ta koalicija na oblasti, povejte, kdo je bil v dveh letih razrešen? Kdo je bil v dveh letih “odstranjen”? Kdo je bil politično diskvalificiran v javnem zavodu RTV? V dveh letih je bil – kdo? Danes želim, da to navedete, mislim, da je seja temu namenjena, pa bomo videli, če je od tega kaj res. Celo več – podaljšani so bili mandati vsem direktorjem, kljub vsem nepravilnostim, ki jih je ugotavljal nadzorni svet. Računsko sodišče, kljub nespodobnim pogodbam, s štiriindvajsetimi plačami v obliki odpravnin in željo gospoda Guzeja, da bi na račun uspešnosti pri reklamah v času svetovnega nogometnega prvenstva njemu – njemu osebno! – pripadala nagrada v višini 70.000 evrov.

Naj za zaključek povem, da je referendum, po mnenju naše poslanske skupine, nepotreben, ne prispeva k prizadevanju za iskanje rešitev širšega političnega soglasja in enotnosti v času, ko bi to v slovenski družbi potrebovali, in ne iskanju novih razvojnih paradigem. Referendum bo namreč še en napačen znak, napačno sporočilo javnosti, da se politika ne zna, ne zmore, ne želi dogovoriti o tako rekoč ničemer, zato v Poslanski skupini Zares odloka o razpisu naknadnega zakonodajnega referenduma ne bomo podprli.

Franco Juri

FRANCO JURI: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovana ministrica, kolegice in kolegi!

Najbolj zanimiva je utemeljitev opozicije o potrebi po referendumu aprila meseca. Njihova utemeljitev je racionalnost in zmanjševanje stroškov. No, če bi bili dosledni, sploh tega referenduma ne bi predlagali, kajti sam referendum pomeni že strošek. Ampak ker je to eden najbolj avtentičnih izrazov in uresničevanj demokratične volje, je referendumu težko nasprotovati ali mu oporekati, zato tega ne bom počel.

Menim, da je predlog za referendum toliko legitimen, kot je bil legitimen referendum o tako imenovanem Grimsovem zakonu. In to je edini argument, ki ga lahko opozicija danes uporablja in z njim maha, da bi referendum zagovarjali. Ampak pri tem se tudi vse konča, nato se začne sprenevedanje.

Recimo, ko je jasno, da se z novim zakonom konča obdobje politizacije RTV, bi želeli politizirati cvetno nedeljo. In to, ne vem, če bodo razumeli volivke in volivci. Pustite ljudi pri miru pri takih dnevih. Ljudje se radi združujejo, radi opravljajo in uživajo v tistem dnevu, ki je za njih pomemben, brez takih političnih obveznosti, ki jih nalagate s posebnim dnevom za referenduma in še posebej, ker gre za mešanje jabolk in hrušk. Naj bi odločali takrat o referendumu, o zakonu, ki že obstaja, ki je bil že sprejet v tem Državnem zboru in je bil potrjen v Državnem svetu, pa o zakonih, ki še ne obstajajo, ki so strateške narave in o katerih bomo šele odločali. Torej, ni razumljivo, da bi danes sploh odločali o tem, ali bi imeli referendum čez 5 ali 6 mesecev. Zato je predlog odbora, da se izvede ta referendum, če referendum mora biti, naj se ga izvede čim prej, pred 1. januarjem, edino smiseln. Jaz temu referendumu ne bom nasprotoval. Najbrž ne bom niti glasoval za, kajti nisem zainteresiran za tak referendum, ker menim, da je bila razprava o samem zakonu temeljita. Sam zakon ni nastal tako, kot je nastal v času gospoda Grimsa. On ga je napisal, vemo kako, ga pripisal najprej ministru Simonitiju, nato pa je priznal, da pravzaprav ta zakon je nastal v ožjem krogu, brez udeležbe stroke in sploh brez javne razprave in tako kot je ministrica povedala, šele referendum je bil priložnost za širšo javno razpravo in kot veste, referendum je za predlagatelje zakona uspel, ampak za las in brez, da bi javnost bila dejansko seznanjena z vsemi vidiki tega zakona. Kaj je prinesel tisti zakon, Grimsov zakon, vemo vsi, in zdaj se nam končno ponuja priložnost, da ga spremenimo v smislu depolitizacije,zavoda radiatelevizije pa pri tem seveda ne razumem kako bi opozicija želela zamrzniti zakon in ga ohraniti v življenju še do 17. aprila, torej bi želela, da ta oblast izkoristi vse možnosti, ki jih je gospod Grims ponudil politični oblasti, torej parlamentu, vladi, zato, da opravi svoje čistke in vsa opravila v zavodu. Mi za nekaj takega nismo zainteresirani. Ko smo mi predlagali ta zakon, smo želeli spremeniti sistem odločanja in to smo z novim zakonom tudi dosegli.

Gospod Tanko je prav pri obrazložitvi poslanske skupine sam priznal, da Grimsov zakon ponuja možnost kadrovskih sprememb, samovoljnih kadrovskih sprememb in jih je tudi naštel nekaj, četudi je treba opozoriti, da se je prav pri imenovanju generalnega direktorja izkazalo, da ta koalicija razmišlja in odloča bistveno drugače kot prejšnja koalicija. Gospod Filli, veste, ni politični kader, je strokovnjak, ki izhaja iz sistema RTV, ki je imel tudi v prejšnjem mandatu RTV pomembno vlogo, vlogo tehničnega direktorja in veste, da njegova izbira gospoda Fillija ni bila v nobenem primeru politična. Zato ne vem, kaj vas … Hvala gospod Jerovšek, se veselim vašega aplavza. Ne razumem, zakaj bi želeli obdržati ta zakon v življenju do 17. aprila. Tega ne razumem, oziroma – to je razumljivo samo tako, da si želite obdržati netransparentnost, ki izhaja iz Grimsovega zakona in tudi možnosti, da vse tisto, kar je bilo ugotovljeno s strani Računskega sodišča, s strani nadzornikov in tako dalje, bi se lahko v tej netransperentnosti prikrivalo do trenutka, ko bo vse pospravljeno, ko ne bo potrebno ali ne bo več možno ugotoviti, zakaj se je začela agonija Radiotelevizije Slovenije prav s pričetkom delovanja Grimsovega zakona.

Zato, če bomo danes glasovali o referendumu, bomo glasovali o določitvi, ki ponuja javnosti referendum v decembru, torej čim prej. S 1. januarjem bo ta zakon stopil v veljavo in takrat seveda bomo imeli že mnenje javnosti. Zakaj se tega bojite? Zakaj želite odlašati do aprila? Čemu je to namenjeno? Mislim, da je bilo toliko javne razprave in da je javnost državljank in državljanov Slovenije tako dobro seznanjena s tem zakonom, da so že zreli za odločanje. Če jih vi podcenjujete, seveda to povejte na glas. Če želite pa obdržati ne transparentnost do aprila zato, da vaši kadri, vaši politični kadri v RTV pospravijo, kar je potrebno pospraviti, seveda – to je pa drugo vprašanje.

Zato jaz upam, da vkolikor bo odlok o referendumu izglasovan danes, bo to sklep, predlog, ki ga ponuja odbor. Kajti je edini racionalen in ponuja zakonu normalno življenje brez takšnega odlašanja, predvsem pa preprečuje politizacijo takšnih ali drugačnih nedel.

Hvala.