Brezplačnika orodji v rokah SDS
V imenu poslanske skupine Zares je stališče do preiskave brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres predstavil poslanec Tadej Slapnik.
(sledi nelektoriran magnetogram)
Hvala lepa za besedo.
Brezplačna časopisa Slovenski tednik in Ekspres sta se oba pojavila v letu volitev in evidentno poročala v prid aktualne oblasti in še posebej v korist SDS. Istočasno sta obračunavala med takratnimi opozicijskimi strankami z izjemo Slovenske nacionalne stranke. Pri obeh brezplačnikih je bilo tudi evidentno, da so se njuni izdajatelji izrazito trudili prikriti njihove avtorje, ustanovitelje, predvsem pa kako je bilo njuno izdajanje financiranje. Oba časopisa sta izhajala v izredno visoki nakladi, Ekspres v 340 tisoč izvodih, v pretežno mestnih okoljih, Slovenski tednik v 375 tisoč izvodih pa predvsem na podeželju. V obdobju, ko sta izhajala istočasno, to je v zadnjih dveh mesecih pred volitvami, sta dosegla kar 715 tisoč domov v Sloveniji.
V javnosti je znano, da je Slovenski tednik izdajalo podjetje Progresija d.o.o. v lasti Andreja Lasbherja, bivšega direktorja SDS-ovega tednika Demokracija. Potem je Andrej Lasbaher vodil agencijo 25, ki je organizirala tudi volilno kampanjo Gregorju Pivcu, kandidatu SDS na zadnjih županskih volitvah v Mariboru in sedanju članu izvršilnega odbora SDS.
Povezava SDS in podjetje Zametek, ki je izdajalo brezplačnik Ekspres, je nekoliko bolj zavita, a toliko bolj pomembna. Podjetje Zametek je julija 2009 ustanovilo podjetje Nova firma, ki se ukvarja z ustanavljanjem podjetij, njegov direktor, pa je postal Robert Teršek. Glavna odgovorna urednica brezplačnega časopisa Ekspres, ki je prvič izšel 30. julija 2009, pa je postala Barbara Smisel. Ista Barbara Smisel, ki je bila takrat v razvidu medijev vpisana tudi kot urednica portala Usekaj.si. Ta portal pa v lasti podjetja Unimedis, katerega soustanovitelj in direktor je Jernej Strnad, član SDS in sin glavnega tajnika SDS Dušana Strnada. Podjetje Unimedis je poleg tega povezano tako z izdajanjem časopisa Ekspres, kot tudi z izdajanjem Slovenskega tednika, saj je v njem tudi oglaševalo. V Slovenskem tedniku je bilo podjetje Jerneja Strnada, člana SDS in sina glavnega tajnika SDS, po bruto oglaševanju tudi največji posamezni oglaševalec. Po nekaterih ocenah naj bi za oglaševanje v njem namenilo kar 70 tisoč evrov, kar je 100 tisoč evrov prometa v letu 2008, kar 70 % vseh prihodkov tega podjetja. Dušan Strnad, glavni tajnik stranke SDS, odgovoren za finančno poslovanje stranke, je najtesnejši sodelavec predsednika stranke SDS Janeza Janše. O tajništvu stranke, ki ga vodi, je na spletnih straneh te stranke zapisano, da opravlja vse dejavnosti, potrebne za izvajanje dejavnosti stranke, da zagotavlja usklajeno delovanje vseh organov, skrbi za izvajanje težiščnih aktivnosti SDS, sodeluje pri pripravah na volitve in skrbi tudi za boljše informiranje. Dušan Strnad pa ni samo desna roka predsednika stranke Janeza Janše, ampak v izvršilnem odboru SDS tesno sodeluje tudi z bivšimi ministri; Dragutinom Matejem, Zofijo Mazej Kukovič, Žigo Turkom, Vaskom Simonitijem, Milanom Zverom in tudi s poslanci Jožetom Tankom, Zvonkom Černačem, Brankom Grimsom, Alenko Jeraj, ter tudi z bivšim mariborskim županskim kandidatom Gregorjem Pivcem.
Poleg dejstva, ki kaže na to, da so člani SDS in z njimi povezane osebe sodelovale z izdajatelji brezplačnikov, obstajajo tudi indici in sum, da naj bi sodelovali tudi pri pripravi njihovih vsebin. Dovolite mi, da vam predstavim enega izmed njih in vas s tem namenom spomnim na prvo televizijsko soočenje na televiziji Slovenija Janša-Pahor pred parlamentarnimi volitvami v sredo, 20. avgusta 2009. Razpravo o medijski svobodi v Sloveniji je takrat Janez Janša končal s stavkom: “Star italijanski pregovor pravi, da mafijski časopisi ne bodo nikoli pisali o mafiji.” Istega dne, torej v sredo, 20. avgusta, je izšla tudi četrta številka časopisa Ekspres, v katerem je uvodnik z naslovom “Berlusconijevi novinarji” napisala avtorica Nika Albreht in zaključila z besedami: “V mafijskih časopisih je namreč jasno, da nihče ne sme pisati zoper mafijo.” Nepozoren poslušalec ali bralec bi iz tega sklepal, da je Janez Janša v soočenju uporabil stavek, ki ga je ta dan prebral v omenjenem časopisu. Kot pa vemo, pa temu ni bilo tako, saj je bilo televizijsko soočenje posneto dan pred izidom časopisa, to je v torek, 19. avgusta. Tudi v časniku Delo so pisali o tem, da naj bi se v predvolilnem času na sedežu stranke SDS sestajali direktor podjetja Progresija, d.o.o., ki je izdajalo slovenski tednik, Andrej Lasbacher, Metod Verlec, glavni in odgovorni urednik SDS-ovega tednika Demokracija, Alenka Pavlin, takratna vodja STA, Borut Petek in Janez Janša, in sicer z namenom dogovarjanja o vsebini brezplačnikov za prihodnji teden.
Pred volitvami je takratni SDS-ov minister Gregor Virant izdajanje omenjenih brezplačnikov branil z besedami, da jih ni mogoče šteti za del volilne kampanje, saj da ne gre za politične oglaševalske vsebine in druge oblike politične propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivk in volivcev pri glasovanju na volitvah, ki bi bile opredeljene v Zakonu o volilni in referendumski kampanji. Dodal je tudi, da bi lahko omejevanje brezplačnikov celo posegalo v ustavno pravico do svobode izražanja, ki velja v demokratični družbi, saj je pod pogoji, ki jih določa Zakon o medijih, izdajatelj medija lahko vsaka pravna oseba, izdajanje medijev pa po njegovem predstavlja tudi pravico do svobodne gospodarske pobude. Gregor Virant je torej kot minister branil izdajatelje brezplačnikov in kot minister ni ukrepal.
V Poslanski skupini Zares pričakujemo, da bo preiskovalna komisija odgovorila na vprašanje, od kod sta slamnati podjetji, ki sta izdajali brezplačnike, dobili finančna sredstva za to dejavnost. Po v javnosti znanih podatkih naj bi podjetje v posredni ali neposredni pretežni državni lasti, to je Mobitel, Zavarovalnica Triglav, NKBM, Petrol, Banka Celje, Telekom, Zavarovalnica Maribor, Pozavarovalnica Sava in druga, v sklopu oglaševanj v obeh brezplačnikih porabila nekaj sto tisoč evrov. Po veljavni zakonodaji podjetja, v katerih je država več kot 25-odstotna lastnica, ne smejo financiranje stroškov volilnih kampanj niti z enim centom – je naključje, da so podjetja v posredni ali neposredni pretežni državni lasti, v katerih bi Vlada preko predstavnikov v nadzornih svetih lahko vplivala na njihovo poslovanje, oglaševala v dveh brezplačnikih, ki so tedensko poveličevali njeno delo in dosežke njenih ministrov?
V javnosti ocenjena vrednost izdajanja in poštne distribucije obeh brezplačnikov znaša okoli dobrih 2 milijonov evrov. S sredstvi, ki so jih zagotavljali oglaševalci, naj bi izdajatelji brezplačnikov pokrili slabo četrtino vseh stroškov izdajanja distribucije in distribucije. Zato bo poleg izpostavljenih vprašanj preiskovalna komisija morala odgovoriti tudi na vprašanje od kod izdajateljem preostala sredstva v zneski dobrega milijon in pol evrov.
V Poslanski skupini Zares pričakujemo,da bo preiskovalna komisija raziskala, v kolikšni meri so v financiranje izdajanja brezplačnikov povezana druga podjetja, ki so poslovala z državo in podjetja v njeni lasti. Najpomembneje pa je, da preiskovalna komisija razišče morebitno vpletenost nosilcev javnih funkcij pri tem.
V demokratični družbi je izredno pomembno, da je volilna tekma poštena in da imajo v njej pod primerljivimi pogoji možno sodelovati predstavniki različnih političnih pogledov. Državljanke in državljani od kandidatov in njihovih strank pričakujejo politično propagando. Od medijev in njihovih novinarjev pa nepristranska poročanja in predstavljanje političnih programov in kandidatov v sklopu volilne kampanje. Brezplačniki pravzaprav niso brezplačniki, saj jih bralci ne dobimo brez plačila. To trditev je Sandra Bašič Hrvatin utemeljila, citiram: “Papir na katerem so tiskani ima svojo ceno. Novinarji in novinarke, ki ustvarjajo vsebine so za svoje delo plačani. Nekdo je plačan tudi zato, da jih dostavi v naše poštne nabiralnike. Vse to plačujejo oglaševalci v zameno za to, da jih v roke vzame čim večje število ljudi. Takrat, ko jih berete v svojem prostem času delate za oglaševalce. Plačilo pa je vaš čas in pozornost. V tem informacijskem supermarketu dobite vse od politike in prehrani do osebne higiene.” Konec citata.
V želji, da državljanke in državljani izvedo, koliko so dejansko plačali za brezplačnike, ki v resnici nikoli niso brezplačni, bomo v Poslanski skupini Zares podprli predlog parlamentarne preiskave.
