Brez sodelovanja ne moremo učinkovito reševati težav
“Brez sodelovanja, solidarnosti in tovarištva ne moremo računati na nadaljnje uspehe in na učinkovito reševanje problemov, s katerimi se spopadamo,” je na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju v Novi Gorici poudaril predsednik Državnega zbora RS dr. Pavel Gantar.
Preberite govor v celoti (kot je objavljen na spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije).
Velja govorjena beseda!
Spoštovani predsednik republike dr. Danilo Türk,
cenjeni predsednik Vlade Borut Pahor,
spoštovani predsednik Državnega sveta mag. Blaž Kavčič
cenjeni ministri,
spoštovani poslanke in poslanci,
cenjeni diplomatski zbor,
spoštovani borke in borci,
cenjeni predstavniki veteranskih organizacij,
Dan upora proti okupatorju je dan spomina na grozote, ki jih je doživel in uspel preživeti slovenski narod. Predvsem pa je to tudi dan spomina na neustrašnost in medsebojno solidarnost, na pogum in gorečnost posameznic in posameznikov, ki so se – združeni v uporu proti nacistično-fašistični ideologiji – pridružili narodno-osvobodilnemu boju za osvoboditev naroda izpod sovražnikovega jarma.
Tragični izkušnji druge svetovne vojne, ki je sprostila sovraštvo v vsej svoji nezamisljivi silovitosti, se tudi slovenski narod ni mogel izogniti. Šlo je za barbarstvo brez primere. Okupacija, ki smo jo izkusili v vseh njenih silnih uničevalnih razsežnostih, še danes predstavlja eno najtežjih preizkušenj v naši zgodovini. Naše ozemlje je bilo razkosano, narod pa prepuščen na milost in nemilost okupatorja. Okusili smo nacistično-fašistično nasilje, ki se je napajalo iz različnih predsodkov in nerazumljive mržnje.
Okupatorjeva ideologija je načrtovala fizično uničenje slovenskega naroda. Namenila nam je politiko raznarodovanja in kruto nasilje. Streljanje talcev, zapiranje in pobijanje narodno zavednih in protifašistično usmerjenih posameznic in posameznikov, deportacije civilistov v koncentracijska taborišča in otrok v nacistične prevzgojne ustanove, množična preseljevanja, požiganja in pustošenja, predvsem pa uničevanje vsega slovenskega (in slovanskega), je bil sestavni del tega sistematičnega uničevalnega načrta.
Vendar pa nacistična in fašistična oblast svojega strašljivega načrta o uničenju slovenskega naroda ter kolonizaciji slovenskega ozemlja ni uspela uresničiti. Nakopičeno zlo je sprožilo silovit odziv naših judi. Sovražna in nasilna okupacija je pri Slovencih sprožila odločen ljudski odpor. Večina prebivalstva se je pridružila slovenskemu partizanstvu, ki je poosebljalo upanje naroda na boljšo prihodnost in neustavljivo željo po svobodi.
V tistih težkih časih se je vendarle rodilo dobro – sprostila se je močna življenjska sla, ki nas je vodila v dejanja, s katerimi smo si zagotovili preživetje in se rešili pred fizičnim uničenjem, ki nam je bilo namenjeno.
Obstoj slovenskega naroda je bil mogoč samo prek oboroženega upora proti okupatorju. Z odločitvijo za upor smo uresničili pravico do samoobrambe in zavarovali svojo temeljno človekovo pravico – pravico do življenja. Uprli smo se z orožjem in z moralno silo, ki sta ju narekovala želja po preživetju in odločenost, da si narod izbori svobodo ter svoj prostor pod soncem.
Odločitev za upor proti neprimerljivo močnejšemu okupatorju, ki je kmalu po napadu dozorela med ljudskimi množicami, je bila drzna odločitev in hkrati nedvoumen dokaz, da smo Slovenci odločeni vzeti usodo v svoje roke.
Narodno-osvobodilni boj ni bil le pravica, ki nam je pripadala, bil je tudi naša moralna dolžnost. Ideja lastnega nacionalnega izginotja ni bila sprejemljiva in tudi ne zamisljiva. Tiho sprejemanje okupacije, brez odpora in razmisleku o posledicah, bi pomenilo ponižanje ter izgubo dostojanstva in samospoštovanja. Pomenilo bi izgubo narodove biti.
V času divjanja naci-fašističnega stroja smo izbrali težko, a junaško pot. Spontan odpor, ki se je udejanjil v osvobodilnem boju, je bil edini logičen odgovor na smrt obsojenega naroda. Bil je visoko moralno in nacionalno dejanje, ki je okupatorjem preprečilo, da bi v celoti uresničili svoj genocidni načrt. Odločitev za narodno-osvobodilno borbo pa je bila celo več kot le narodno obrambna odločitev.
Bila je izjemen in častivreden dogodek v zgodovini slovenskega naroda, ki je močno vplival na narodovo zavest in značaj. Zahvaljujoč uporništvu, ki nas je trajno zaznamovalo, smo vojno preživeli in iz nje izšli s pokončno držo, kot zmagovalci in junaki. Ohranili smo svoje dostojanstvo in samospoštovanje.
V tistih hudih in neenakovrednih bojih smo si pridobili življenjske izkušnje in dozoreli kot narod. Z organiziranim uporom smo prispevali k skupni zmagi zavezniške koalicije in si prislužili moralni kapital, s katerim smo si ob koncu vojne zagotovili enakopravno mesto ob boku zmagovalcev. Z uporom pa smo si tudi tlakovali pot v neodvisnost, dokazali samozavest, trdoživost in dostojanstvo ter leta 1991 uresničili dolgo sanjano samostojnost.
Tisti, ki so dali svoja življenja, ki so žrtvovali največ, kar so imeli, tisti, ki ste se borili in tvegali, ste nam izborili prihodnost in upanje, da bomo nekoč lahko zaživeli kot svobodna, samostojna in na lastne dosežke ponosna nacija. Danes, v samostojni in svobodni Sloveniji, na to veliko žrtev nikakor ne smemo pozabiti.
Spoštovani,
v narodno-osvobodilni boj smo Slovenci vložili veliko materialnih naporov in človeških žrtev. Vendar pa partizanska zgodba ni le zgodba o bojih, spopadih in oboroženih izkušnjah, temveč je tudi (ali predvsem) zgodba o človečnosti.
Kljub dejstvu, da vojna v ljudeh obudi najslabše lastnosti, so se v tem težkem obdobju pokazale in na površje privrele tudi izjemne človeške vrline, kot so pogum, tovarištvo, iskrenost, požrtvovalnost in solidarnost. Najbolj očitno sta se požrtvovalnost in humanitarni etos izrazila v partizanski saniteti, ki je na Slovenskem delovala skoraj čudežno in ki nesporno predstavlja nadvse veličastno poglavje našega narodno-osvobodilnega boja.
S krepitvijo upora in vse bolj srditimi spopadi se je večalo tudi število ranjencev, ki so potrebovali zdravniško oskrbo. Tako kot se je širil partizanski boj, se je širila in organizirala tudi partizanska zdravniška oskrba.
Na skritih lokacijah so nastajale zdravstvene postojanke in preprosta pribežališča za ranjene partizane. Medicinska znanost in dejavnost se je v partizanskih okoliščinah znašla pred povsem novimi preizkušnjami. Ni bilo veliko znanja in izkušenj, kako ravnati v teh vojnih časih, kako poskrbeti za ranjence, kako jih zavarovati pred sovražnikom in kako jih zdraviti.
Pomanjkanje zdravil, zdravstvenega materiala, pripomočkov za zdravljenje in zdravstvenih delavcev so bili velik izziv, in od iznajdljivosti, strokovnosti ter požrtvovalnosti medicinskega osebja so bila odvisna življenja številnih bork in borcev. Ranjene in bolne so oskrbovali in negovali pod milim nebom, sredi gozdov, v soteskah in grapah, v skrivnih bunkerjih, na samotnih kmetijah in v zasilnih bolnišničnih skrivališčih. In vendar je medicinsko osebje pri svojem plemenitem delu, v tistih nepredstavljivo peklenskih pogojih, pokazalo izjemno hrabrost in neverjetno iznajdljivost. Kljub težkim okoliščinam so na tanki meji med življenjem in smrtjo reševali življenja borcev za svobodo.
Sestavni in nepogrešljivi del široko organiziranega protifašističnega in protinacističnega odpora so bile tudi skrite bolnišnice, ki nedvomno predstavljajo izvirnost slovenskega partizanskega zdravstva.
V vojnih letih je bilo po slovenskem ozemlju raztresenih kar 247 bolnišničnih enot in lekarn. Bile so zelo iskana tarča sovražnika, ki mu ni bilo mar niti za mednarodno pravna pravila vojskovanja niti za najbolj temeljna moralno-etična načela.
Številke govorijo o 22.000 registriranih ranjencih in bolnikih, o desetinah bolniških enot, o številnih partizanskih zdravnikih, zdravnicah, bolničarjih in bolničarkah ter prostovoljcih, ki so, tvegajoč svoja lastna življenja, sodelovali pri oskrbi in negovanju ranjenih borcev.
Vsi ti hrabri posamezniki, bodisi poklicni zdravstveni delavci bodisi prostovoljci, za nastale razmere niso bili posebej usposobljeni ali pripravljeni. Pahnjeni v brezupne vojne razmere so si morali z lastno iznajdljivostjo utirati nova, neznana in neraziskana pota do pomoči in oskrbe ranjenih borcev. Mnogi izmed njih so svojo požrtvovalnost plačali tudi z življenjem.
Spoštovani,
verjamem, da ga ni med nami, ki ne bi poznal legendarne bolnice Franje – najbolj znane slovenske partizanske bolnišnice. Zgrajena v letih hude preizkušnje in imenovana po svoji upraviteljici, zdravnici Franji Bojc Bidovec, je postala simbol partizanskega zdravstva in predstavlja svojevrsten spomin na požrtvovalnost in etičnost vseh, ki so delali v bolnišnici.
Še dandanes obiskovalec ne more v celoti doumeti, kako je lahko v tisti skriti, ozki soteski, v katero je vklesane toliko požrtvovalnosti, solidarnosti, naporov, truda in znoja, potekala oskrba in zdravljenje hudo ranjenih partizanov in zavezniških vojakov.
Novembra 1943 se je v divji, odmaknjeni in težko dostopni soteski Pasice začela gradnja prve barake, ki je 23. decembra že sprejela prve ranjence. S tem, ko je bila januarja 1944 imenovana za upraviteljico partizanske bolnice, je bilo na ramena mlade partizanke Franje Bojc Bidovec naloženo veliko breme.
Vendar pa se je izkazala za trdoživo, junaško in vztrajno žensko. Pod njenim vodstvom se je zdravilo skoraj 1000 ranjencev, tudi tujcev – Italijani, Francozi, Rusi, Poljaki, Američana in Avstrijec. Bili so pripadniki zavezniških misij, člani posadk sestreljenih letal, prebegli vojaki tujih vojsk in ubežniki iz koncentracijskih taborišč.
Ta pestrost ranjencev različnih narodnosti, tudi pripadnikov sovražnih vojsk, izpričuje dosledno spoštovanje prve Ženevske konvencije in s tem mednarodnega humanitarnega prava.
Bolnica Franja je danes ena redkih ohranjenih partizanskih bolnišnic, ki so v Sloveniji delovale med 2. svetovno vojno. V tesni soteski Pasice je ostala skrbno skrita in varovana. Čeprav zaradi naravne nesreče danes nekoliko osiromašena, ostaja neprecenljiv spomenik slovenske kulturne dediščine in zgovorna priča človeške solidarnosti. Je neizpodbitni dokaz veličine slovenskega upora, slovenskega osvobodilnega boja ter požrtvovalnosti zdravstvenih delavcev in vseh, ki so v najtežjih trenutkih pomagali ranjenim borcem.
Spoštovani,
druga svetovna vojna se je končala z zmago zavezniške koalicije, ki je s skupnimi močmi porazila nacifašizem. Zmaga je rezultat mednarodnega sodelovanja, povezovanja in skupnega upora. V osrčju slovenskega narodno-osvobodilnega boja pa ni potekal le boj za svobodo, temveč se je snovala tudi slovenska državnost. Naš boj za svobodo je bil od vsega začetka tesno povezan z idejo po uveljavitvi suverenosti in lastne državnosti.
Zato se danes še posebej, s spoštovanjem in globoko hvaležnostjo, spominjamo vseh, ki so kakorkoli sodelovali pri skupnih prizadevanjih za osvoboditev izpod sovražnikovega jarma. Z oboroženim uporom so nam izborili skupno zmago in nam omogočili, da danes živimo v miru.
Postavili so temelje, na katerih smo lahko uresničili svojo samostojnost in neodvisnost. Z njihovo pomočjo smo kot nacija v preteklih letih veliko dosegli. Tudi na to moramo biti ponosni, četudi se marsikdaj ne strinjamo vedno in o vsem. Kot samostojna država smo se pridružili skupnosti evropskih držav in postali zaupanja vredna članica mednarodne skupnosti.
Pričakovanja, ki nas vodijo danes, so drugačna. Drugačne so tudi okoliščine, s katerimi se soočamo, in izzivi, pred katere nas postavljajo globalizacija, finančna in gospodarska kriza, podnebne spremembe, politično preurejanje sveta …
Ne moremo mimo dejstva, da se krepijo najrazličnejše oblike nestrpnosti. Priče smo novim oblikam ksenofobije in novim nacionalističnim ideologijam, ki jih zaostrena gospodarska situacija še podžiga in krepi. Kljub temu ključne vrednote, tudi 65 let po koncu druge svetovne vojne, ostajajo nespremenjene!
Brez sodelovanja, solidarnosti in tovarištva ne moremo računati na nadaljnje uspehe in na učinkovito reševanje problemov, s katerimi se spopadamo. Brez spoštovanja in krepitve teh vrednot ne moremo pričakovati, da bomo uspeli 21. stoletje, za razliko od preteklega, spremeniti v stoletje miru, solidarnosti, strpnega sobivanja in odgovornega odnosa do okolja.
Žrtve, iz katerih je vzklila naša svoboda, ne smejo biti nikoli pozabljene. Naj nam njihova požrtvovalnost, etičnost, humanost, solidarnost in medsebojno sodelovanje ostanejo tudi v današnjih, sicer mirnih, a na drugačen način težkih časih, v spominu kot svetel zgled za doseganje skupnega dobrega in uresničevanje plemenitih ciljev za vse!
Hvala za pozornost.
