Bogdan Biščak: Novi in stari

(objavljeno v Večeru, 4. 6. 2014)

Leta 1988 se je na volitvah za slovenskega člana predsedstva tedanje Jugoslavije, kot kandidat pojavil tudi nekdo, za katerega bi danes nekateri rekli, da je nov obraz: dr. Janez Drnovšek. No, nekateri drugi – recimo tisti, ki bi si želeli, da na volitvah ne uspe – bi danes hiteli zatrjevati, da to ne drži, saj je bil pred tem poslanec v zvezni skupščini in začeli iskati njegove strice iz ozadja. No, dr. Drnovšek je takrat imel to srečo, da politika še ni bila sprofanirana, kot je danes in moda razpredanja o novih in starih obrazih, ki je danes del cerebralnoparalitičnega dojemanja politike, še ni prežela duha praktično vseh, ki o njej modrujejo.

Najbrž nikoli ne bomo izvedeli, ali se je moda razvrščanja politikov med stare in nove obraze začela zaradi nezadovoljstva ljudi z dosežki politične elite, ali zaradi tega, ker so nekateri politiki in nekateri mediji ugotovili, da je to lahko uspešen model političnega marketinga, ali zato, ker nekaterim služi kot priročno orodje za diskreditacijo (starih obrazov, seveda). No, to niti ni tako pomembno, tisto, kar je zanimivo je, kako takšno pavšalno razvrščanje spodjeda vsako resno politološko refleksijo in kako v resnici služi prikrivanju tega, za kar naj bi v politiki šlo – za spopad idej in programov.

Lepa ilustracija tega, kako takšni poenostavljeni kriteriji imobilizirajo kritično zavest in kako je medijsko iskanje novih obrazov v resnici le del političnega marketinga, je prodajanje starih obrazov za nove. V naši političnomedijski realnosti namreč ni nobenega dvoma, da so novi obrazi nekaj, kar naj bi si volilci želeli in nagrajevali. V resnici pa je tako, da na volitvah nikoli ne zmagujejo novi obrazi; zmagujejo le stari obrazi, ki se uspejo predstaviti kot novi. Če nekoliko pomislimo je to dokaj logično. Do ljudi, ki jih ne poznamo namreč ni mogoče zgraditi zaupanja, brez zaupanja pa ni izvolitve. Ker torej novi obrazi v politiki ne zmagujejo, v Sloveniji pa je del medijev in politike pridno delal in še dela na diskreditaciji nekaterih politikov kot starih obrazov in promociji drugih kot novih, imamo sedaj pri nas shizofreno situacijo: stare obraze, ki se prodajajo kot novi.

Poglejmo si nekaj primerov. Najprej sta tu Zoran Jankovič in Gregor Virant kot »nova obraza« na parlamentarnih volitvah l. 2011. Ne trdim, da sta sama igrala na karto novih obrazov, nedvomno pa sta volilnemu telesu predstavljala novost, v katero je bilo investiranih veliko pričakovanj. Toda – ali sta res bila nova obraza? Nista in ravno zato sta dosegla dober rezultat (Zoran Jankovič celo odličnega).

Za letošnje volitve se nam obetata še dva »nova obraza«: Igor Šoltes in Miro Cerar. Ker v resnici ne gre za nova obraza, je tudi njima mogoče napovedati volilni uspeh. Površen opazovalec bo morda ugovarjal, da sta oba sicer že dolgo prisotna v slovenskem javnem prostoru in v tem smislu morda res nista nova obraza, da pa sta vendarle nova v politiki. Kor rečeno, mislim, da je tak pogled površen. I. Šoltes in M. Cerar sicer nista bila del strankarske politike, sta pa bila kot predsednik računskega sodišča (Šoltes) in redni komentator političnega dogajanja (Cerar) kar dolgo del širše politične »kaste«, v katero poleg politikov spada še vrsta ljudi (med njimi npr. tudi novinarji, ki spremljajo politiko), ki so vljučeni v proces oblikovanja javnega mnenja o politiki.

Toliko o imobilizaciji kritične zavesti, kot posledici mode iskanja (ustvarjanja?) starih in novih obrazov. Še večji problem te mode pa je že omenjeno odvračanje pozornosti od pravih k namišljenim dilemam.

Zakaj govorim o namišljenih dilemah? Zato, ker pravo vprašanje ni, kdo so stari in kdo novi obrazi, ampak vprašanje, kateri od teh – starih ali novih – obrazov so sposobni prinesti spremembo. Zgodovina, daljnja in bližnja, je polna novih obrazov, ki so poskrbeli predvsem za to, da je vse ostalo po starem. Tudi šarada, ki jo v Sloveniji zganjamo s starimi in novimi obrazi, je namenjena predvsem temu. Političnim akterjem omogoča, da modrujejo o tem, od kdaj je kdo v politiki in kdo je kriv za pretekljih 20 let kraje, nič, razen posplošenih floskul pa jim ni treba povedati o tem, kako zmanjšati premoženjske razlike, rešiti gospodarsko krizo in povečati zaposlenost.

Ob vseh novih strankah in novih obrazih, ki prihajajo v politiko zato ponujam nekaj »pojočih travic«, s katerimi si sam pomagam pri zazbiranju, kaj se skriva za posameznimi izjavami, povezovanji in »povezovanji«, ki jih bomo spremljali v dneh do volitev.

Najprej je treba vedeti, da nove stranke nastajajo iz treh razlogov: ker želijo prispevati k drugačni politiki, ker želijo pokazati svojo izjemnost in ker služijo posameznikom, ki se želijo katapultirati v politično ozvezdje. No, nič posebej drugače ni z motivacijami ljudi v starih strankah, le da so tam te motivacije gonilna sila notranjih prerivanj, namesto ustanavljanja novih strank.

Torej: kadar slišite politika, ki govori, o »tistih, ki so v preteklosti vse zavozili«, nič konkretnega pa ne zna povedati o tem, kako bo rešil krizo, ali ustvarjal nova delovna mesta, imate opraviti s tipom, ki se želi po čim krajši poti katapultirati v politično ozvezdje.

Kadar slišite politika, ki zavrača povezovanja, čeprav njegova stranka nima resne možnosti za volilni uspeh, imate pred sabo tipa, ki želi zgolj dokazovati lastno izjemnost in drugačnost. Če bi mu res šlo za spremembe, bi se povezal, ker je za spremembe potrebna moč.

Kadar slišite politika, ki odklanja povezovanje, njegovi stranki pa kaže sicer dobro, a je veliko vprašanje ali bo na volitvah dobila dovolj moči za generiranje sprememb, je to spet tisti tip, ki se predvsem želi katapultirati v politično ozvezdje. Če bi mu šlo za spremembe, bolj kot za lastno kariero, bi se povezal.

In samo ko slišite politika, ki govori o povezovanju in konkretnih programih, ki jih želi izpeljati, imate opraviti s tistim zaželjenim tipom politika, ki si res prizadeva za drugačno politiko. A ta tip srečate bolj poredko. Ne le zato, ker jih primanjkuje, ampak tudi zato, ker medijem niso zanimivi. Menda so dolgočasni.