Bogdan Biščak: Na levi je nevarno

(objavljeno v Večeru, 14. 5. 2014)

Pred 14 dnevi, neposredno po kongresu Pozitivne Slovenije in neposredno po pravnomočni obsodbi Janeza Janše zaradi korupcije pri nakupu oklepnikov Patria, sem v Večerovem komentarju izrazil upanje, da se s tem v Sloveniji začenja konec tranzicije, zaznamovane z blokovsko radeljenostjo in nezmožnostjo sklepanja kompromisov. Danes se velja vprašati, kateri so tisti procesi na levici in desnici, ki takšno upanje ogrožajo.

Za lažje razumevanje teh procesov, si na začetku poglejmo, kaj je pravzaprav tisto, kar v temelju opredeljuje politično ravnanje tistih na levem in tistih na desnem delu političnega spektra. Za razumevanje njihovega ravnanja, je namreč pomembno razumeti, »kako razmišljajo liberalci in kako konservativci«, kot je temu rekel ameriški kognitivni lingvist George Lakoff v svojem znanem predavanju (How liberals and conservatives think). Seveda nimam namena na dolgo predstavljati njegovih izjemno zanimivih misli. Za potrebe tega komentarja zadostuje če povem, da načela, po katerih se politiki ravnajo pri svojem odločanju, izhajajo iz dveh različnih modelov družinske socializacije. V konsevativnem (pri nas bi rekli desnem) modelu se starši poslužujejo predvsem discipliniranja, v liberalnem (levem) pa zaščite in spodbujanja otrok. Skozi ta proces se oblikujeta dva zelo različna moralna sistema, ki bistveno opredeljujeta politične poteze levice in desnice.

Ena od posledic teh dveh različnih modelov socializacije – to posledico sem izbral zato, ker je v neposredni zvezi tako s tem, kar se v zadnjih 14 dneh dogaja na levici in desnici pri nas, kot zato, ker je del odgovora na vprašanje, kaj lahko oteži dokončanje tranzicije v Sloveniji – je različen odnos do avtoritete. Podrejanje avtoriteti je vsaj na liberalnem delu levice vselej razumljeno kot problematično, medtem ko je na desnici to del moralnega ravnanja vsakega odgovornega posameznika. Zato sedaj, ko so volitve povsem jasno izrisane na dosegu roke, na levici vznikajo nove stranke in iniciative kot gobe po dežju, na desnici pa se, sicer nekoliko sramežljivo – in morda le retorično – dogaja strjevanje vrst. Tako eno kot drugo pa ima za normalizacijo slovenske politike lahko neugodne posledice.

Poglejmo si najprej levi del političnega spektra. Vsak, ki vsaj občasno spremlja politično dogajanje ve, da ustanavljanje novih strank, ki se sedaj dogaja na levici, ni nič novega in izjemnega. Običajna ocena te strankarsko ustanovitvene zagnanosti s strani političnih komentatorjev, se zadovolji z ugotovitvami o osebnih antagonizmih ali narcizmu malih razlik. Čeprav tovrstnih motivov ni za zanemariti, so po mojem tovrstni komentarji vendarle prektratki. Deležni smo jih bili npr. tudi ob ustanavljanju stranke Zares, ki je, tako kot tudi nekatere stranke danes, nastala zaradi razpada v 90. letih dominantne LDS. Vendar pa – iskanje novih poti, nezadovoljstvo z obstoječim in nepriznavanje avtoritete voditeljev, je bilo zmeraj domena levice. Takšno okolje pa je, tudi brez osebno karirenih vzgibov, naravno okolje za vznikanje novih strank in inciativ.
Problem takšne hiperaktivnosti je seveda evidenten in že dolgo znan: levica, intelektualno sicer zmeraj močnejša od desnice, ima problema z disciplino in usmerjanjem moči. Kadar proti desnici izgublja, je to zaradi njene pomankljive organiziranosti in prevelioke razpršitve moči. In točno to ji grozi danes. Nova stranke Alenke Bratušek, Mira Cerarja in Igorja Šoltesa se pridružujejo že do sedaj široki ponudbi na levici (SD, Pozitivna Slovenija, Solidarnost, Zares, LDS, Združena levica). Za marsikatero od njih se res zdi, da nastajajo le zato, da vzpostavijo infrastrukturo za meteorski pohod njihovega voditelja na oblast. Vse to vrenje in ustvarjanje novih programov in novih obrazov (mimogrede – ne glede na to koliko jih bo, bodo na nasprotnem polu, kjer novih obrazov že dolgo ni nikjer, zmeraj ugotavljali, da gre za staro politiko v novi preobleki) ima lahko pozitivne posledice, če se bo na koncu našlo dovolj modrosti za združitev moči na volitvah. Če pa do tega ne bo prišlo, to ne bo zgolj ogrozilo uspešnega nastopa levih strank na volitvah, ampak tudi proces normalizacije slovenske politike. Konec tranzicije se bo oddaljil, če bodo leve stranke obremenjene z medsebojno tekmo, saj jih bo ta tekma silila v radikalizacijo politike nasproti desnici.

Ko sem pred 14 dnevi v Večeru zapisal že omenjeno upanje o skorajšnjem koncu tranzicije, sem to upanje – ko gre za desni del politike – vezal na verjetnost, da se bosta SLS in NSi dokončno izvili iz primeža Janeza Janše in SDS, kot najbolj radikalnega dela slovenske politične desnice. Danes se zdi, da je za takšno sklepanje manj razlogov, kot takrat. Sam sicer menim, da je spravljivejša retorika Ljudmile Novak in Franca Bogoviča (spravljivejša do Janeza Janše in SDS) predvsem posledica predvolilnega taktiziranja in bojazni pred tveganjem, ki jih prinaša bolj jasno distanciranje, vendar pa negotovost o tem obstaja. Ko poslušamo nepotrebna pravna preigravnja o tem, ali lahko predsednik vlade vodi vlado iz zapora in opazujemo molk desnice ob teh preigravnajih, se zdi, da je vse možno. Kakorkoli že – če bi se po volitvah izkazalo, da sedanja spravljivost na desnici ni le predvolilna taktika, bo to slaba novica za politično normalizacijo in končanje svete vojne med obema političnima blokoma v Sloveniji.

Skratka – če nevarnost normalizaciji slovenske politike pri slovenski levici leži v njeni razbitosti in dezorganiziranosti, ker jo medsebojna tekma strank in strančic sili v konfrontacijo z desnico, je z desnico ravno obratno: nevarnost normalizaciji je v pretesni povezanosti in zavezanosti eni avtoriteti. Če pa se moram odločiti, katera od obeh nevarnosti je ralnejša, se opredelim za tisto na levici. Ker je okrog levih voditeljev v igri preveč svetovalcev, ki povezovanju nasprotujejo iz osebnih razlogov. Povezovanje jim namreč zmanjšuje prostor za kapitalizacijo morebitne zmage.