Bogdan Biščak: Amaterizem povezovanja

(objavljeno v Večeru, 24. 6. 2014)

AMATERIZEM, OSEBNI PRESTIŽ IN MESIJANSTVO
Kot nekdo, ki je že 20 let v in ob slovenski politiki, bi si skoraj ne smel privoščiti, da me v njej še kaj preseneti. Pa se mi je ob mučni zgodbi povezovanja na levici zgodilo prav to. Žalosten konec tega projekta je namreč nekaj, kar se je po EU volitvah in debaklu, ki se je na njih zgodil levici, zdelo skoraj nemogoče. Ne le zato, ker je matematika terjala, da levica konča z narcizmom malih razlik, ampak tudi zato, ker je povezovanje postalo modno in ni veliko politikov, ki bi se upali upreti modnim trendom. Da je projekt (z izjemo povezave med SD in Solidarnostjo) pogrnil, je bilo tako presenečenje, ki si zasluži analizo.

Razloge za ta neuspeh vidim v prepletanju treh razlogov: amaterizma, osebnega prestiža in mesijanstva. Osebni prestiž in mesijanstvo nista v politiki nič novega. Kdaj pa kdaj, sta lahko tudi koristna. Gandhijev izgon Angležev iz Indije je npr. lep primer uspešnega mesijanskega projekta. Amaterizem pa je v politiki redek, prinesejo ga prekucniški časi ali pa obilica »novih obrazov«. Revolucije v Sloveniji še ni na obzorju, novih obrazov pa je na pretek. Prinašajo morda novo energijo, zagotovo pa tudi slabo poznavanje obrti. V povezovalnem projektu je to drugo evidentno prevladalo nad prvim.

Ko je Alenka Bratušek javno podala pobudo za povezovanje strank na levi sredini, je bil cilj jasen: povezati na skupni listi še Igorja Šoltesa in Mira Cerarja. Čeprav je na pogajanjih sodelovalo še nekaj strank in civilnih organizacij, je bilo jasno, da je uspeh projekta odvisen predvsem od odločitev in ravnanja njih treh.

Danes lahko rečem, da je resen namen po uspehu povezovanja, obstajal le pri Zavezništvu Alenke Bratušek. Žal pa iskreni nameni marsikdaj niso dovolj. Njihova prva nesrečna odločitev je bila že izbira imena stranke, ki je zaradi besede »zavezništvo« ves čas dajala vtis, da povabilo v zavezništvo v resnici pomeni povabilo na njihovo listo. Še pomembnejša ovira pa je bilo ignoriranje časa, ki je bil na voljo za izvedbo projekta. Kljub prizadevanju nekaterih, da bi do pobude za povezovanje prišlo takoj po kongresu PS, ko je postalo jasno, da bo vlada padla in sledile predčasne volitve, je bila ta podana šele 14 dni kasneje, kar je bila, glede na kratke roke, precejšnja zamuda. Potem so pa še pogajanja tekla nenavadno počasi, najbrž zato, ker do bili pogajalci ZAB vzporedno zaposleni še z ustvarjanjem njihove nove stranke. Časovno stisko, do katere je na koncu po nepotrebnem prišlo, so v ZAB (ko je bilo že jasno, da bo Cerarjevi zavrnitvi sledila še Šoltesova) skušali reševati s predlogom za spremembo povezovalne platforme, kakršna je bila na začetku dogovorjena: namesto oblikovanja skupne kandidatne liste, naj bi se kandidati drugih strank le pridružili njihovim na njihovi listi. Na tej točki, sta se iz pogajanj (za katera tudi časa ni bilo več) umaknila še Zares in Koalicija civilne družbe.

Seveda pa glavna odgovornost za neuspelo povezovanje ne leži na tistih, ki so nespretno vodili pogajanja, ampak na tistih, ki so se (eni do konca, t.j. Šoltes in eni malo manj kot do konca, t.j. Cerar) sklicevali na slavne organe stranke, ki da o tem še niso odločili, potem pa povezovanje zavrnili. Če se danes zdi Cerarjeva zavrnitev, v luči dobrih rejtingov njegove stranke, razumna (o tem nekaj kasneje), pa za Šoltesa lahko rečemo, da mu po tej epizodi sicer ostaja mandat evropskega poslanca, da pa je potem verjetno končal politično pot. Z zavračanjem in sprejemanjem lastne kandidature na DZ volitvah in toplo hladnim odnosom do ponujenega povezovanja (oboje je bilo očitno posledica razmerja med njim in bivšo študentsko strukturo, ki obvladuje stranko Verjamem), je zapravil politični kapital, ki mu ga je ustvaril Lukšič z zavračanjem njegove ministrske kandidature. Kaže, da se je tega zavedel tudi sam, saj je na koncu svetu stranke predlagal, da sprejmejo pobudo A. Bratušek a so njeni »lastniki«, ki so ves čas menili, da bi moral »Zavezništvo« voditi on, ne pa predsednica vlade, predlog zavrnili.

Še najbolj zanimiva pa je v tej igri vloga Mira Cerarja. Tudi on je dolgo odlašal z odločitvijo o povezovanju. Zaradi organov stranke, seveda! Vendar je bilo za pozornega bralca njegovih izjav vnaprej jasno, da se bodo organi stranke odločili proti povezovanju. Zakaj? Ker si je, vse tako kaže, zadal nalogo, ki jo sam uvrščam med mesijanske – premostiti prepad med politično levico in desnico. Pri tem izhaja iz, po mojem mnenju napačnega prepričanja, da bi ga povezovanje in uvrstitev v enega od političnih polov, oddaljilo od te naloge.

Tu ni prostora za podrobno utemeljevanje, zakaj je to prepričanje zmotno, zato si na kratko obnovimo izkušnjo Slovenije z edinim politikom, ki je po osamosvojitvi znal omiliti prepad med političnima blokoma – dr. Drnovškom. Prek LDS je bil politično uvrščen na levo, a je njegov nekofliktni in potrpežljivi politični stil, omogočal solidno raven dialoga med levico in desnico. Cerar te osebnostne lastnosti ima, vendar pa očitno spregleduje, da je most treba začeti graditi na enem od bregov, ne pa iz praznega prostora oz. prepada med njima. Njegova – namerna ali nenamerna – programska nejasnost, je sicer primerna za pridobivanje podpora pred volitvami, a povsem neprimerna za gradnjo mostov po njih.

Drnovšek je, poleg politične profiliranosti imel še eno prednost pred Cerarjem – odlično ekipo ob sebi. Ta ekipa se je leta kalila skozi politične boje v ZSMS, marsikdo pa je znanje politične obrti pridobil skozi leta sodelovanja z njim. Eden od pogojev za uspešno premagovanje političnih nasprotij je namreč tudi uspešno vodenje države, brez dobre ekipe sodelavcev pa je to nemogoče. Med Cerarjevimi sodelavci – po meni znanih podatkih – ni nikogar, ki bi delal v državni politiki in to bo, če zmaga na volitvah, njegova velika omejitev. Najprej za vodenje države, posledično pa tudi za premoščanje blokovskih prepadov. Njegova stava na samostojno pot je zato verjetno prava za čas do volitev in najbrž zmotna za čas po njih.

Kje je torej levica po neuspelih povezovanjih? Na volitvah v DZ bo nastopila z enakim številom list, kot na zanjo ponesrečenih EU volitvah. Ena od teh list ima sicer možnost koncentrirati toliko glasov, da bi to njeno razpršenost izničilo, a ni povsem jasno, če je res leva oz. levosredinska. Meni se to ne zdi dober obet ne za levico ne za državo.