Bankrot zdrave kmečke pameti

Banke in Banka Slovenija so prepričale vlado, da je treba v Zakonu o poroštveni shemi omogočiti bankam, da lahko preprogramirajo sporne “tajkunske” kredite, če bi bila banki drugače povzročena škoda in če uprava banke pridobi za to soglasje nadzornega sveta. Tudi nekateri mediji povzemajo stališče bank o tem, kako brez te izjeme ne bodo mogle kreditirati gospodarstva kot bi sicer želele. In tudi v posameznih podjetjih mi pravijo, kako se nekateri bančniki sklicujejo na vlado, češ da ne upajo kreditirati projektov podjetij, ker se bojijo očitkov vlade. Torej, dragi moji, kdo se spreneveda – bankirji ali vlada?! Poglejmo dejstva in uporabimo nekaj elementarne ekonomske zdrave kmečke pameti.

V obdobju 2004-2007 se je vrednost kreditov nebančnemu sektorju v Sloveniji podvojila. Vrednost skupnega zunanjega dolga države, podjetij in prebivalcev republike Slovenije je konec lanskega leta znašala okrog 39 milijard evrov, na začetku mandata Janševe vlade pa okrog 10 milijard. Skratka, v zadnjih štirih letih smo bili priča izjemnemu zadolževanju domačih rezidentov. Po drugi strani pa je bila pokritost posojil bank z vlogami nebančnega sektorja lani v Sloveniji okrog 62 %, v EU pa 82 %. To pomeni, da so banke v Sloveniji te svoje naložbe financirale v veliki meri z zadolževanjem v tujini. V običajnih razmerah bi te svoje obveznosti tudi refinancirale tam, ampak to je sedaj bistveno težje. Zato pritiskajo bolj, kot bi sicer, na svoje dolžnike (prebivalstvo, podjetja), da čim prej, kot je mogoče, poravnajo svoje kredite, saj bodo na ta način lahko banke zapirale svoje obveznosti do tujine.

Torej:
1) v sedanjih razmerah vsak reprogram kredita pomeni, da mora svojo obveznost toliko prej, ali pa vsaj v roku, poravnati nekdo drug. Drugače rečeno, reprogram spornih tajkunskih kreditov v vrednosti več sto milijonov evrov enostavno pomeni, da imajo banke manj manevrskega prostora za podobne reprograme ali nove kredite malim podjetjem, ki te reprograme pogosto potrebujejo za financiranje obratnih sredstev ali pa enostavno v trenutni situaciji, zaradi padca naročil, ne uspevajo poravnavati glavnice, ampak le obresti. Torej-  za začetek smo razčistili in potrdili elementarno dejstvo, ki pravi, da “vsak reprogram tajkunskega kredita pomeni manj manevrskega prostora za reprogramiranje obveznosti ali nove kredite malim podjetjem …”.

2) Banke bi morale čim prej na mednarodne trge kapitala po svež kapital in sicer po dolgoročne vire (izdaja obveznic), s katerimi bi refinancirale svoje obveznosti do tujine in hkrati s tem dobile dovolj manevrskega prostora za kreditiranje podjetij doma. Pogoj za to je poroštvo države.
3) Teza, da se za to poroštvo banke ne bodo odločile, ker potem ne bi mogle reprogramirati “tajkunskih” kreditov in da se zaradi omejitev reprograma “tajkunskih” kreditov ne bodo vključile v poroštveno shemo, kaže na veliko sprenevedanje bank oziroma na strah pred tem, da bi se odločitve za velikodušno kreditiranje spornih lastniških konsolidacij izkazale za napačne. Nenazadnje bi se s tem tudi pojavilo vprašanje odgovornosti za takšno stanje. Mimogrede, konec leta 2008 je bila izpostavljenost bank do spornih finančnih holdingov, ki so služili lastniški konsolidaciji, preko 2,5 milijarde evrov.

Kaj bi morala vlada storiti v dani situaciji:

1) Vztrajati na tem da banke, ki prejmejo poroštvo države, ne morejo reprogramirati kreditov, ki so bili podeljeni z namenom pridobivanja delnic podjetja in so bili pridobljeni z zastavo delnic ali premoženja tega istega ali drugih podjetij.

2) Država bi morala takoj ustanoviti Posebno družbo za upravljanje z zaseženimi delnicami, na katero bi lahko banke prenesle zasežene delnice v tistih primerih, kjer lastniki ne bi uspeli poravnati kredita, ki so ga najeli z namenom prevzemanja podjetij. V zameno za prenos bi banke prejele obveznico te državne družbe z državnim poroštvom, ki bi jo lahko banke zastavile pri Evropski centralni banki in na ta način pridobile dodatne vire za kreditiranje podjetij. S tem bi dejansko zagotovili svež pritok kapitala v slovensko gospodarstvo na eni strani, država pa bi postala lastnica delnic tistih slovenskih podjetij, ki imajo dolgoročno dobro perspektivo za rast.

3) Država ziroma državna Družba za upravljanje bi seveda morala imeti diskrecijsko pravico do odločitve, katere delnice kupi in katere ne. Banka bi pred zasegom preverila pripravljenost državne Družbe za upravljanje, da kupi zasežene delnice. Če le ta tega ne bi hotela, bi imela banka pravico do reprograma. S tem bi po eni strani preprečili, da bi državna družba postala nekakšno univerzalno odlagališče za tiste vrednostne papirje, ki dolgoročno niso zanimivi za vlagatelje, hkrati pa bi bankam v teh primerih omogočili manevrski prostor.

4) Državna družba za upravljanje z zaseženimi delnicami bi morala imeti skladno s smernicami OECD pregledno strategijo upravljanja s temi naložbami in bi jo morala tudi javno objaviti. V tej strategiji bi morala jasno zapisati, da bo po koncu recesije, ko se bo stanje na finančnih trgih izboljšalo, postopoma in v časovno predvidenih rokih prodala te delnice z javnimi mednarodnimi razpisi, sredstva pridobljena na ta način pa porabila za zmanjšanje javnega dolga. Pravzaprav bi na ta način učinkovito zmanjšali javni dolg, ki se bo v razmerah recesije gotovo precej povečal in bi v bistvu razbremenili davkoplačevalce.

V sedanji situaciji banke izsiljujejo – zahtevajo poroštva države in diskrecijsko pravico, da po svoji presoji reprogramirajo “tajkunske” kredite. Pri tem se sprenevedajo, češ da ne vedo kako so ti krediti sploh definirani na eni strani in izsiljujejo vlado, češ da bodo drugače ustavile oziroma vsaj močno zmanjšale kreditiranje podjetij. Vlada bi v takšnih razmerah morala razmisliti o tem, da umakne poroštvo za vloge prebivalcev vsem tistim bankam, ki ne bi sprejela zgoraj omenjenih pravil igre. Zakaj?! Zato, ker bodo sicer ljudje začeli razmišljati o državljanski nepokorščini, če bodo morali kot davkoplačevalci nastopati v vlogi porokov bankirjem ali celo dokapitalizirati določene banke, hkrati pa ne bodo ne uprave ne nadzorni sveti prevzeli odgovornosti za slabe odločitve iz preteklosti, sporni krediti pa se bodo reprogramirali po načelu, da bi sicer sledil zlom bančnega sistem. Kdo ne vidi, da gre tukaj za ČISTO REINKARNACIJO ZLORABE NACIONALNEGA INTERESA in da banke želijo vzeti državo za talca?

Skratka, dragi davkoplačevalci, bankirji od vas zahtevajo po eni strani neomejeno poroštvo, po drugi pa, da jim neomejeno zaupate in seveda hkrati popolno neodvisnost. Pri tem pa vsi pozabljajo, zakaj smo se v tej največji svetovni finančni krizi pravzaprav sploh znašli. Ja, dragi moji, mislim, da gre pri vsem skupaj za bankrot zdrave kmečke pameti …