Arbitražni sporazum ratificiran v Državnem zboru

Na današnji 16. redni seji Državnega zbora Republike Slovenije so poslanci obravnavali tudi predlog zakona o ratifikaciji arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške.

Stališče poslanske skupine Zares je predstavil Franco Juri.

(nelektoriran magnetogram)

FRANCO JURI: Spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovani predsednik Vlade, člani in članice Vlade, spoštovane kolegice in kolegi.

Danes, 19. aprila 2010, skoraj 19 let po razglasitvi neodvisnosti Slovenije, bomo poslanci in poslanke Državnega zbora, vsaj tisti, ki smo ostali na delovnem mestu, končno glasovali o ratifikaciji in torej o primernosti tako imenovanega arbitražnega sporazuma o določitvi meje med Slovenijo in sosednjo Hrvaško. S tem izvajamo pravico in dolžnost, ki ste jo nam na volitvah zaupali državljanke in državljani Republike Slovenije. S svojim glasom bom prevzeli odgovornost za odločitev, ki bo omogočila, v kolikor bo sprejeta, tisto kar od nas pričakuje javnost in je s podpisom že dogovorjeno med slovensko vlado in hrvaško, ter z EU, ki je pri nastajanju tega sporazuma aktivno posredovala in sodelovala.

Danes vendar ne odločamo o poteku meddržavne meje na kopnem in na morju, ne o poteku ne o označitvi meje, ki obe državi, kljub temeljnima ustavnima listama že 19 let tolmačita različno. Ne, danes odločamo o ratifikaciji mednarodnega sporazuma, ki bo omogočil začetek arbitražnega postopka pri mednarodnem telesu, sestava katerega je bila določena enakopravno po določilih in pogojih, ki smo jih po dolgih pogajanjih ob mediaciji Evropske unije in po neposrečenem enoletnem zastoju, ki je škodoval vsem, končno zapisali v tem dokumentu.

Ta določila bistveno izboljšujejo izhodišča in vse dogovore, ki so bili pred tem sprejeti v smislu posredovanja tretjega razsodnika, tudi blejskega sporazuma iz leta 2007, ki je predvideval reševanje spora na meddržavnem sodišču v Haagu.

Nekoliko čudno, nadvse neprepričljivo in predvsem intelektualno nepošteno zveni nasprotovanje, ki se je prelevilo v obstrukcijo, prav s strani tistih, ki so bili pripravljeni rešiti mejni spor v Haagu, čeprav na deklarativni ravni, z enostransko in torej težko uresničljivo zahtevo, da bi haaški sodniki presodili po načelu tako imenovane zunanje pravičnosti. Sedaj je ta pravičnost skupaj s posebnimi okoliščinami zapisana in opisana v samem sporazumu. V sporazumu je zapisan kot dejstvo celo stik Slovenije z odprtim morjem.

Da je sporazum skladen z Ustavo Republike Slovenije in s Temeljno ustavno listino, je v svojem mnenju tako rekoč soglasno nedvoumno zapisalo tudi Ustavno sodišče. Poskusi prevrednotenja ali drugačnega tolmačenja tega mnenja bi bili skrajno nedostojni. Zato je bolj, da se držimo dejstev. In dejstvo je, da je zaključek mejnega spora v interesu vseh, obeh držav, njunih državljanov, gospodarstva, širitve naših tržišč, stabilnosti v regiji, miru in sodelovanja, evropske kakovosti življenja ljudi ob meji in je seveda v interesu kredibilnosti in ugleda Slovenije v Evropi in v odnosu do celotnega zahodnega Balkana. Kdor si tega ne želi, bo našel ali si bo izmislil tisoč in en razlog za glasovanje proti sporazumu. V arzenalu cenene demagogije in laži je, žal, še veliko nabojev. Naj vendar za tako nevarno lahkotnost sprejmejo tudi odgovornost pred zgodovino. Če bi sporazum spodletel, bi obdržali le sedanje stanje, to je status quo, odrekli pa bi se edini možnosti, da se po mirni poti trenutno dejansko za Slovenijo neugodno stanje, zlasti na morju, popravi z mednarodno pravno potrditvijo tistega, kar nam po našem tolmačenju stanja na dan 25.6.1991 pripada.

Poslanska skupina Zares bo zato sporazum o arbitraži podprli in ratificirala ter s tem prispevala k prenehanju dolgoletnih napetosti in sejanja sovraštva, ki v obeh državah koristijo le parcialnim interesom in notranjepolitičnim obračunom nekaterih…

… (po tem, ko je opozicija napovedala obstrukcijo, je Franco Juri še enkrat razpravljal) …

FRANCO JURI:

Tudi meni je žal, da se je danes opozicija odločila za obstrukcijo, kajti na tak način ne bo mogla replicirati na nekatere ugovore, ki so del razprave, saj v zadnjih letih je potekala intenzivna izmenjava mnenj o tem sporazumu. In slišali smo vsakič, ko je opozicija nastopala z argumenti, ki po mojem mnenju niso bili vzdržni, je bilo čutiti nekakšno zadrego s strani opozicije, ki ni imela več pravnih odgovorov in se je vse bolj zatekala v iskanje nekih motivov, ki ne prepričujejo.

Med tem je recimo zdaj najbolj trendna parola postala služnostna pot, ki naj bi jo dobili s tem sporazumom. Kolikor mi je znano, v samem sporazumu te besede ni. Govori se samo o stiku Slovenije z odprtim morjem. Ponavljam, stik Slovenije z odprtim morjem. Če ga nekdo tolmači kot služnostno pot, to je predvsem njegov problem in problem tistih, ki verjetno v svojem mandatu ne bi dosegli bistveno več, nasprotno bi dosegli manj. Ne bi dosegli morda niti tako jasne službene poti, ampak naj jih pomirimo. Službena pot oziroma koridorji oziroma neka posredna povezava z odprtim morjem je zagotovljena v vseh mednarodnopravnih dokumentih, ki se ukvarjajo s pomorskim pravom. In kot veste prav Konvencija o pomorskem pravu zagotavlja sleherni državi, tudi tisti, ki so prikrajšane zaradi geografske lege, prosto plovbo do odprtega morja. Slovenija bi s tem razpolagala v vsakem primeru – in ne pozabimo, vodji opozicije je treba pojasniti, da ko govorimo o koridorjih, ko govorimo o teh povezavah, je treba pojasniti, da Slovenija uporablja dva koridorja za dostop do mednarodnih voda in plovba v koprsko luko in iz koprske luke poteka po teh dveh ustaljenih in določenih koridorjih. En koridor, ne glede na izid naših pogajanj s Hrvaško, gre skozi italijanske državne vode oziroma ozemeljske vode. In torej v vsakem primeru bomo vedno odvisni od zagotovil, ki jih imamo na podlagi mednarodnih konvencij, ampak s Hrvaško je govora o drugi stvari, je govora o neposrednem stiku z mednarodnimi vodami. Kako to doseči? Seveda to bo naloga zahtevna, zanimiva naloga, velik mednarodnopravni izziv za mednarodne arbitre. Ampak dejstvo je, da nikoli prej nismo bili tako blizu rešitvi kot smo sedaj, tudi s sporazumom Drnovšek-Račan ne, kajti takrat sporazum je bil parafiran, ampak hrvaška stran ga ni ratificirala. Tokrat je Hrvaška opravila svojo nalog in je to ratificirala in je vse na naši mizi. Torej, če bomo to ratificirali bomo dejansko zelo blizu rešitvi spora, ki traja že 19 let in ki ima eno izredno neracionalno plat. Ne gre iskati rešitve samo v mednarodnem pravu, v zgodovinskih argumentih, to bo na pretek, jih bo veliko.

Zdaj imamo končno priložnost, da spravimo v memorandum, tako kot bo druga stran verjetno počela, imamo mi tudi možnost, da spravimo vse, kar je bilo pred 25. 6. 1991. Vse, kar je bilo potem, ne velja. Ampak, kar je bilo prej, bo del tiste argumentacije, ki jo bosta obe strani seveda maksimalno skušali unovčiti. Argumenti, če bodo solidni, če bodo prepričljivi, če bodo utemeljeni, bodo vsekakor napotili arbitre k pravični rešitvi mejnega vprašanja, zlasti tistega na morju in ne samo na morju. Kajti gre za dokončno označitev meje, ki je sicer določena s temeljno ustavno listino, ni pa povsem označena, ker so bile interpretacije njenega poteka različne in zdaj je priložnost, da se enkrat končno, dokončno pojasni, kje poteka meja na kopnem in na morju. To je v interesu vseh. Jaz prihajam iz slovenske Istre, torej z mejnega območja. Dobro poznam istrske razmere in zagotavljam, da je v interesu ogromne večine tam živečih ljudi, da se končno tista meja dvigne na neko evropsko raven komuniciranja med ljudmi. Ne pozabimo pa, da pred 19-imi leti smo postavili mejo na ozemlju, kjer meje nikoli ni bilo, kjer so ljudje komunicirali, so bili prijatelji, so bili v sorodstvenih zvezah. Nikjer ni take povezanosti med obmejnimi ljudi, kot je vzdolž slovensko-hrvaške meje, še posebej v Istri. Tako, da domačini, tisti, ki čutijo tisto posebno multikulturnost, ki se zavedajo bogastva, ki izhajajo iz te multikulturnosti se veselijo rešitve, se veselijo konca tega črnega poglavja slovensko-hrvaških odnosov, ki seveda do zdaj ni pomagalo ugledu in tudi političnim pogajalski moči Slovenije na območju zahodnega Balkana. Mi smo zdaj postali ambiciozni, smo prevzeli vlogo in so nam tudi pripisali eno zanimivo povezovalno vlogo na zahodne Balkanu. Zahodni Balkan ni samo Hrvaška, ampak je tudi Bosna, je Črna Gora, je Srbija in poglejte, kaj se tam dogaja. Nas bodo kmalu prehiteli; Črna Gora in Hrvaška sta se že dogovorili o rešitvi spora, ja, na mednarodnem sodišču. Ti dogovori so zelo daleč in to velja tudi za druge meje in pričakujejo, da bo vendarle Slovenija zgled, ki bo celo omogočil in ponudil alternativo haaškemu sodišču z arbitražo, ki je prilagojena konkretnim razmeram in konkretnim interesom obeh držav v sporu. Tukaj v tem arbitražnem sporazumu in tukaj popolnoma soglašam s predsednikom Vlade, ta sporazum ne bi bil sprejet s strani Hrvaške, če ne bi bilo njenega interesa za vstop v Evropsko unijo. In to je tisto ključno dejstvo, ki omogoča nadaljevanje v tej smeri.

Hrvaška, vemo tudi, kdo nasprotuje temu sporazumu in ta sinergija na našo opozicijo, ki je zapustila to dvorano pa del hrvaške opozicije je najbolj skrajnih nacionalističnih gibanj vključno z nekdanjim pogajalcem dr. Rudolfom, je zelo zgovorna. Je zanimiva ta nenačelna koalicija v nasprotovanju temu sporazumu. Ampak prav ta nenačelna koalicija proti sporazumu dokazuje, da je sporazum dober in da ga gre podpreti.