Ali črno-bela Slovenija že praznuje?
Prvi krog predsedniških volitev nas je postregel s presenečenjem; relativno zmago Boruta Pahorja. Ta zmaga se sedaj krepi v javnomnenjskih raziskavah spričo podpore celega volilnega bazena desnice.
Analitiki skušajo razumeti in pojasnjevati razloge za presenetljiv preobrat.
Navsezadnje je bil dr. Danilo Türk v očeh ogromne večine slovenskih državljanov do nedavnega deležen največje podpore in zaupanja. Večina je nizkotne napade Janeza Janše na predsednika, vključno z objavo ponarejenih „dokazov“ na spletu SDS , razumela kot potrditev, da ima slovenska desnica – včeraj kot opozicija, danes kot oblast – opravka s predsednikom, ki ni le protokolaren in ki je vselej znal ubraniti avtonomijo in suverenost predsedniške funkcije. S predsednikom, delovanje katerega je pomembna protiutež tistemu načinu vladanja, ki mu pravijo janšizem. Le nekaj dni pred drugim krogom se Janši nasmiha velika zmaga. Nekoliko paradoksalno je, da Janši to politično zmago in revanšo ponuja drugi kandidat „levice“, bivši predsednik SD, ki ga sedaj desnica v enem glasu navdušeno podpira; nominalno Virantova Državljanska lista in Nova Slovenija, izrecno tudi eminenca desničarskega klera, dr. Ivan Štuhec, manj glasno a zelo učinkovito pa tudi SDS in SLS. Vendar politika premore to in drugo; koketiranje med SDS in SD ni od danes; priložnostna zavezništva med vodilnimi obeh strank, npr. pri vprašanju TEŠ 6, medijski zakonodaji, čaščenju Dimitrija Rupla, podpori Barbari Brezigar ter podrejanju Natu in potrebam vojne v Afganistanu, itd… so bila ključna pri razpadu levo-sredinske koalicije. Pahor je poosebljal psihološko inferiornost in celo ustrežljivost Janševi vsiljivi in brezkompromisni opoziciji.
Danes, sredi zaostrene gospodarske in družbene krize in v času, ko si oblast prizadeva za pospešeno rušenje stebrov socialne države, izničenje javnega sektorja in za uveljavitev neoliberalnega modela, s privatizacijskim holdingom in s tabuizacijo zlatega fiskalnega pravila v sami ustavi, je pakt Janša-Pahor še posebej nevaren. Navsezadnje je prihod Janševega prijatelja totalitarnih skušnjav Viktorja Orbana v Slovenijo še eno znamenje o smeri, ki jo je ubrala slovenska konzervativna desnica.Da bi „očistila“ teren nadležnih kritikov in „nadzornikov“ na višjih, institucionalno in politično vplivnih funkcijah, se je opredelila za podporo alternativnemu kandidatu t.i. „nove levice“ (prosto po Lukšiču). S tem je uspešno dosegla že prvi zastavljeni cilj; razklati levico in opozicijo. Drugi cilj pa bo volilni poraz dr. Danila Türka in posledično celotnega spektra političnih in družbenih subjektov, ki ga podpirajo in so potencialna alternativa veliki koalicij SDS-SD.
V volilni kampanji za drugi krog je dr. Danilo Türk v soočenjih jasno izpostavil politične razlike med njim in Borutom Pahorjem; na primer v odnosu do Janševe vlade (za Pahorja ta vlada nima alternative, za Türka pa jo ima.) in do nekaterih ključnih vprašanj, ki zadevajo usodo socialne države.
Analitiki poudarjajo, da je , v sami volilni kampanji, Pahor bolje opravil domače naloge. Nastopal je všečno, kot se za pop ikono spodobi , poigraval se je z razširjeno zarotniško domišljijo in govoril o „stricih iz ozadja“, iz populizma je naredil svoje glavno politično orodje in sejal upanje v vsesplošno povezovanje. Jasno pod taktirko Janeza Janše, ki, sodeč po Pahorju, nima alternative.
Danilo Türk pa se je znašel na neprijetnem terenu vsiljene pop politike. Njegovi, sicer redki poskusi, da bi se spustil na raven, ki jo drugi obvladajo bistveno bolje, na primer s karaoke petjem, so bili nepotrebni. Žalosti pa, da drža, ki je in bi morala biti najbolj prikladna za predsednika republike, v tej deželi povzroča negodovanje in ne-simpatijo. Mnogi iščejo igralca v prepričanju, da je predsednik republike v Sloveniji le nepomembna protokolarna figura. V tej sicer napačni predstavi predsedniške funkcije vidijo raje fotogeničnega politika, ki se zna smejati in stopiti med ljudstvo, tudi oblečen v komunalca, kmeta, frizerja, vulkanizerja… vsaj v predvolilnem obdobju. Še bolj pa skrbi pomanjkanje zgodovinskega spomina in političnega občutka za usodo Slovenije ko se bo uveljavila in utrdila zavezniška zveza Pahor-Virant-Janša-…Orban.
Trenutek je prekleto resen, zato bi si morali zamisliti tudi vsi tisti, ki menijo, da je čisto vseeno, kdo bo zasedel predsedniško palačo. Da to ne drži, pa ve predvsem Janez Janša.
Franco Juri
