Agencija za varno hrano – da ali ne?!
Prehranjevanje je pomeben dejavnik tveganja, ki vpliva na naše zdravje. Uživanje hrane je vsakodnevna ponavljajoča dejavnost skozi celotno življensko obdobje, zato mora država, poleg preskrbe z zadostno količino hrane, poskrbeti tudi, da je ta ustrezne kakovosti in varna.
Izziv na področju zagotavljanja varne hrane predstavlja pravočasno prepoznavanje morebitnih tveganj za zdravje potrošnika, ki jih lahko predstavljajo različni dejavniki tveganja v hrani – onesnaževala, kemijski dodatki v hrani, ostanki pesticidov, GSO, mikroorganizmi, tujki … To dejstvo zahteva nujnost pravočasnega in ustreznega odzivanja in ukrepanja pri varovanju javnega zdravja in varstva pravic potrošnika.
Najpomembnejša pravica potrošnikov je pravica do varnosti. Pravočasno prepoznavanje morebitnih tveganj in ustrezna ocena stopnje tveganja omogoča pripravo učinkovitih ukrepov. To je temelj učinkovitega sistema za zagotavljanje varne hrane, čigar glavni cilj je varovanje javnega zdravja in učinkovito zagotavljanje pravice potrošnikov do varne hrane.
V Sloveniji imamo sistem za zagotavljanje varne hrane, katerega učinkovitost je precej odvisna od njegove formalne organiziranosti. Ta je zelo razpršena, manj učinkovita in veliko dražja, kot bi bilo potrebno. Pristojnosti si deli več ministrstev: Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Ministrstvo za okolje in prostor, oziroma njihovi organi v sestavi: Veterinarska uprava Republike Slovenije (VURS), Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano (IRSKGH), Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije (ZIRS), deloma (GSO in vodni viri) Inšpektorat RS za okolje in prostor (IRSOP), in posredno še Fitosanitarna uprava RS (FURS).
Na primer: živila živalskega izvora so v pristojnosti VURS, označevanje na teh živilih pa v pristojnosti IRSKGH. Torej ustreznost označevanja na izdelkih nadzira inšpektor kmetijskega inšpektorata, čeprav so sicer v pristojnosti VURS glede higienskih in drugih zahtev. Podoben primer so prehranska dopolnila, ki so v pristojnosti Ministrstva za zdravje, označevanje vseh živil pa je v pristojnosti MKGP. Kako naj v praksi učinkovito poteka ta nadzor?
Razmišljam v smeri: kaj lahko spremenimo na bolje? Kaj lahko storimo, da bo sistem bolj učinkovit in obenem bolj gospodaren?
Osnovno poslanstvo sistema za zagotavljanje varne hrane naj ne bi bilo varovanje interesov pridelovalcev in proizvajalcev živil, temveč zagotavljanje javnega zdravja in varstvo potrošnikov. Taka institucija bi morala biti tudi formalno čim bolj samostojna, saj bi ji le formalna samostojnost omogočala strokovno neodvisnost.
V Zaresu si prizadevamo za izboljšanje sistema zagotavljanja varne hrane v Sloveniji. Posebej v teh kriznih časih je potrebno z dobro organizacijo in racionalno porabo proračunskih sredstev doseči enako ali še večjo stopnjo varnosti.
Verjamem, da združitev razpršenih pristojnosti v eno institucijo omogoča večjo učinkovitost zagotavljanja osnovne pravice državljanov in potrošnikov: pravico do izbire varne in zdravju koristne hrane!
Prav zato se mi zdi tudi okrogla miza o neodvisni agenciji za varno hrano, ki jo v Zares organiziramo v sredo, 16. junija, izjemno pomembna. Tam bomo z ministrom za kmetijstvo mag. Dejanom Židanom, ministrom za zdravje Dorijanom Marušičem, vodjo poslanske skupine Zares Cvetko Zalokar Oražem, predsednico Zveze potrošnikov Slovenije Bredo Kutin in mnogimi zainteresiranimi presejali možnosti in oblikovali nove ideje.
Elizabeta Mičović
vodja delovne skupine za varstvo potrošnikov stranke Zares
