Odprta knjiga pove več
»K vragu vaša odprta politika, ko pa lahko politični nasprotniki preberejo vsako vašo idejo in razpravo o njej. Kje so vaši skriti aduti, s katerimi jih boste premagali? Zakaj ste tako zelo odprti?« Približno tako se glasijo vprašanja simpatizerjev po prvih obiskih spletnega mesta Zares – nova politika.
Razmišljanje pričnimo z druge strani. Razvoj programske opreme, po domače softvera, je pred več kot desetletjem privedel do odprtokodnega pristopa, ki je bil in je med drugim neprikrit protest proti monopolu multinacionalk na tem področju. Kmalu je sledilo tudi gibanje »creative commons«, ki kreativnemu sleherniku omogoča soustvarjanje na odprtem trgu idej, pri čemer sam odloča, katere pravice, če sploh, bo zadržal zase. A v obdobju, ko je intelektualna in industrijska lastnina svetinja, so tovrstni koraki s strani tradicionalistov označeni kot neumnost in naivnost.
Misli v prejšnjem odstavku imajo več kot očitno analogijo z dogajanji na »političnem trgu«. Tradicionalistični pristop prilaščanja idej, zgodovinskih obdobij in skupnih dejanj zapira politični prostor in posameznika izriva ali pa mu vsaj jemlje voljo za participacijo. Politične akterje takšne razmere hitro privedejo do ludvikovskega (mislim na štirinajstega) razmišljanja v slogu »Pomlad, to sem jaz!«
Bistvo odprtega pristopa je v posrednih učinkih, ki so težko merljivi ali pa so merljivi na daljši rok. Kritiki odprtega pristopa v softverski industriji opozarjajo na nerešen problem lastništva in z njim povezanega neposrednega zaslužka, hkrati pa pozabljajo, da odprta, prosto dostopna programska koda generira več milijard evrov vreden »ekosistem«, ki obdaja odprto kodo. Gre za množico novih storitev in neomejeno gojišče inovativnosti (priporočam branje knjige Dona Tapscotta in Anhonyja D. Williamsa z naslovom Wikinomics – How Mass Collaboration Changes Everything).
Podobno je s posrednimi učinki v odprti politiki. S tem, ko se odpovemo lastništvu nad določeno idejo, katere uresničitev lahko prispeva k boljšemu vsakdanu prebivalk in prebivalcev tako, da jo damo v javno obravnavo, odpremo komunikacijski prostor in izboljšamo kakovost komuniciranja. Prostora za konspirativnost nenadoma zmanjka in dana je možnost za sodelovanje. Informacijska odprtost je v svetovnem merilu dosegla razsežnosti, pri katerih je vsakdo soočen z dilemo, ali, v kolikšni meri in kdaj je pripravljeni pobegniti iz varnega zavetja omejenih informacij.
V Zares – nova politika smo z načinom komuniciranja s članstvom, z mediji in najširšimi javnostmi naredili radikalen korak, ki bo imel širše posledice za politično komuniciranje v našem prostoru. Poti nazaj namreč ni več. Ne za nas, ki smo prepričani, da je takšna vrsta komuniciranja prava in ne za nekatere druge akterje v političnem prostoru, ki se v veliki meri zatekajo k nenaravni kombinaciji populizma in konspirativnosti – slednje bi lahko poimenovali politična molotovka.
