Vpliv krize na vikend
Zadnji vikend je bil zame zanimiv. Brala sem časopise, poslušala radio, kmetovala na vrtu, nabirala regrat, potem pa še turno smučala – in ob tem stvari, ki na prvi pogled nimajo nič skupnega, povezovala med seboj. Predvsem glede na trenutno krizo, ki nam vse bolj daje misliti.
Najprej sem v soboto prebirala Mladinin članek o državljanskem dohodku, to je o mesečnem dohodku v višini minimalnih eksistenčnih stroškov, ki bi ga prejel vsak državljan. Zanimiv predlog, nenazadnje smo o njem veliko govorili pred volitvami tudi v naši stranki – a kasneje ni bil uvrščen med naše prioritetne programske cilje. Ostal je zgolj opcija, ki naj bi še ostala v igri in naj bi jo z vsemi prednostmi in pastmi v prihodnje preučili. Ponovno pa je idejo pred dnevi obudil, kot rešitev o kateri je potrebno resno razmišljati, tudi naš minister za gospodarstvo dr. Matej Lahovnik. Vsi govorijo o tem, da bo potrebno za reševanje globoke krize, v kateri se je znašel ves svet, iskati tudi bolj inovativne, drugačne rešitve, ki ne bodo temeljile le na obstoječih in »prežvečenih« ekonomskih modelih, pač pa naj bi iskali pot naprej v drugačni svetovni ureditvi in tudi preureditvi obstoječega tržno ekonomskega kapitalizma. Je kapitalizem res na pragu svojega zatona in ne more več ponuditi perspektive za prihodnje generacije? Zanimivo vprašanje, s katerim se ukvarjajo tudi na drugih področjih, ne le ekonomiji – saj je o tem kar nekaj provokativnega, v povezavi s komunizmom, razmišljal tudi Slavoj Žižek. Čakamo pa še na razmisleke drugih pomembnih svetovnih mislecev in avtoritet, saj bodo morali tudi oni, poleg voditeljev držav svetovnih velesil, le kaj reči, kje smo in kakšen je lahko izhod iz krize.
Prav gotovo je res, da bi z državljanskim dohodkom dali pomembne pospeške na nekaterih področjih reševanja krize, kjer se opaža največje pomanjkljivosti.
Prvič: eksistenčni strah številnih slojev, ki so že v revščini, ki izgubljajo zaposlitev ali pa zanjo trepetajo, bi se zmanjšal, ljudje bi začutili neko temeljno varnost, pa tudi solidarnost družbe, ki ji pripadajo.
Drugič: potrebno je okrepiti in uveljaviti ukrepe, s katerimi bi se povečala potrošnja in povpraševanje, trošenje prebivalstva.
Tretjič: v Mladini ugotavljajo, da je za povečano podjetnost potrebna večja socialna varnost, kar naj bi potrjeval tudi primer Danske. Konkurenčnost, inovativnost, ustvarjalnost pa so za našo družbo nujne.
In četrtič: obstoječi sistem socialnih pomoči je preživet, neučinkovit, nepregleden, nepravičen in zapleten. Morda bi lahko v Sloveniji začeli postopoma, tako da bi draginjski dodatek kot neko obliko državljanskega dohodka, dali vsem , ki so in bodo zaradi krize izgubili zapolitev.
Potem sem v svojem elektronskem predalu našla pošto, ki zadnje dni kroži o krizi, z neverjetnimi podatki o tem, kako velike vsote večina držav (ZDA, VB, Francija) vlaga v sanacijo bank in oživljanje gospodarstva in kreditno stabilnost (ki kar nekako ne dajejo pravih učinkov), pri čemer vsi vemo, da denar dajejo ponovno v upravljanje ljudem, ki so nas s svojimi požrešnimi in nepremišljenimi potezami v krizo pripeljali. To povzroča med ljudmi veliko nezadovoljstvo, tudi pri nas. In če bi te silne vsote dali neposredno vsakemu Zemljanu, bi vsak dobil kar nekaj milijonov dolarjev. Ste kdaj pomislili na to možnost? Ste kdaj pomislili, da denar v svetu le ni pravično porazdeljen? In če malo karikiram: če bi ta denar dobili ljudje neposredno, bi se povpraševanje v trenutku povečalo.
Tudi zadnje ankete kažejo na to, da večina ljudi za krizo ne krivi le splošnih razmer v svetu, pač pa jih večina kot glavni vzrok navaja pohlep lastnikov podjetij in nesposobnost menedžerjev in uprav. V času prenapihnjenih financ, »poigravanja« z delnicami in nepremičnimi, je pri tem sodeloval precejšnji delež prebivalstva, toda posledice bomo pokrivali le velikim (banke, zavarovalnice, finančne inštitucije), navadnim državljanom pa teh izgub ne bo nihče povrnil. Vsi pa tudi dobro vemo, kako veliko smo imeli, tudi v Sloveniji, lastnikov in menedžerjev brez vsake družbenega in socialnega čuta in odgovornosti.
Potem sem na Valu 202 poslušala pogovore z nekaterimi delavkami in delavci Pomurke in LTH, ki so pred dnevi izgubili delo. Žalostno, pretresljivo, grozljivo. Ljudje ostajajo brez denarja, s položnicami, s šolajočimi otroci, v stresu in strahu, brez perspektive in razočarani nad družbo, ki je dopustila, da so vodilni zavozili nekdaj dobra podjetja. Bi morda njim takšen državljanski dohodek povrnil zaupanje, bi se počutili varneje, bi imeli več volje za iskanje izhoda? Največjega bremena krize ne smejo nositi le najšibkejši. Tudi sicer delavci nimajo pravih prihrankov in večjih rezerv, saj je bila cena delovne sile v zadnjih letih izrazito nizka in podcenjena. In večine bremena za neposredno pomoč le ne moreta nositi le Karitas in Rdeči križ.
Potem pa sem se lotila še vrta, kjer bo kmalu rasla zdrava zelenjava. Lepo je bilo na sončen dan prekopavati, saditi in urejati gredice. Ne le, da nisem potrebovala plačljive rekreacije v zatohlem fitnesu, še več – korist bo imel naš družinski proračun, jedli bomo zdravo pridelano hrano in ohranjala bom stik z zemljo, ki človeka pomirja in osrečuje. Prav gotovo bi morali v tem trenutku krize razmišljati tudi o takšnih ukrepih – naj slovenske občine takoj poiščejo primerna zemljišča in jih oddajo svojim občanom v najem za vrtove in pridelovanje zdrave hrane. Pa tudi minister za kmetijstvo naj takoj pogleda, koliko neobdelane “državne” zemlje je moč ponuditi mladim družinam, brezposelnim in vsem, ki bi želeli pridelovati ekološko pridelano hrano. Brez dvoma bi imeli vsi korist od tega, pa še, sicer skromna, slovenska samooskrba bi se občutno povečala. Prav tako bi bilo primerno spodbujati in pripraviti tečaje o pridelavi zdrave hrane in pri tem bi lahko zaživelo tudi medgeneracijsko sodelovanje, tu nam lahko pomagajo prav naši dedki in babice, ki zdaj delujejo v Univerzah za tretje življenjsko obdobje, saj imajo veliko znanja in izkušenj.
Potem sem šla nabirat regrat. Spomladansko solato, ki je tako zaželjena na naših krožnikih. Kasneje bom nabirala še marsikaj – ob gob, malin, brusnic, divjih rastlin – zares, narava nam marsikaj ponuja. Pa še teloh sem našla in ga odnesla na grob – in ni mi bilo potrebno kupiti rož v cvetličarni. Tudi skromnost in vračanje k naravi bosta zagotovo pomembni stvari, o katerih bomo morali razmišljati ob krizi, saj je svet postal tako zelo potrošniški.
Najlepše pa je bilo v nedeljo, ko sem se s prijatelji odpravila na Veliko Planino na turno smuko. Mnogi so Veliko Planino že zdavnaj pozabili, sama pa sem se ob hoji in prijetnem smučanju po neurejenih pobočjih spomnila, zakaj nosi ime Zaklad narave. Daleč od razvpitih smučarskih središč, polnih gneče, prerivanja, vrst, hrupne glasbe iz zvočnikov na vsakem koraku, žičnic, teptalcev, umetnega zasneževanja… Mi je tudi tu kaj govorilo o krizi vrednot, prioritet, o odnosu do narave? Kako zelo brezobzirno je človek posegel v najbolj skrite kotičke, jih naredil brezdušne in vse postavil in prikrojil za sebe tako, da tudi tam človek ne more več najti pravega stika niti z naravo, živimi bitji in nenazadnje tudi sam s seboj. Je imelo tudi to kakšen vpliv na porajanje krize in ljudi, ki so zanjo najbolj odgovorni?
