Enaindvajseto stoletje
Sodobni francoski filozof Alain Baudiou je v knjigi XX. stoletje naredil nekakšno bilanco prejšnjega stoletja. Zanimivo je, da je v tem njegovem obračunu dobila umetnost priviligirano mesto. Kultura duha je zajeta tudi v vprašanju o tem, kakšnemu življenju je kos končno bitje – ali je človek zmožen participiranja na drugem življenju, ki ni zgolj rojevanje, vegetiranje, umiranje (kot se sprašuje Osip Mandelštam v pesnitvi Stoletje). Kdaj bo končno prišlo nekaj novega, potem ko je velike buržuazne kulture konec? (kot razbere iz Brechtovega teksta Proletarjat se ni rodil v belem telovniku ali iz Malevičeve slike Črni kvadrat na beli podlagi itd.).
Baudioujevo videnje prejšnjega stoletja je v zimskem mrazu na novomeškem velodromu uprizoril Matjaž Berger v produkciji Anton Podbevšek Teater.
Matjaž se je oprijel Brechtovega vprašanja: »Kdaj bo prišlo nekaj novega? Ali je novost že na delu, ali smo le ujeti v privid tega, kar je zgolj stara oblika novega?«
O tem se je spraševal Brecht že leta 1932. In na to tudi odgovoril. Na vprašanje »kdaj«, je odgovarjal s poudarkom »ko«: … ko bo kultura ob popolnem sesutju prekrita z umazanijo… ko bo že pravo smetišče nesnage… ko bo duhovna dejavnost tako omejena, da bo zaradi tega trpel sam proces izkoriščanja…ko izdaja ne bo več koristna, nizkotnost donosna in neumnost priporočljiva… ko bo vladala najbolj krvava cenzura vsake misli, a bo odvečna, ker ne bo več nobene misli …«
Vse to mi je blodilo po glavi na državni proslavi 26. decembra v Cankarjevem domu. Na dan samostojnosti in enotnosti se je namreč zgodilo zgoraj opisano dno, popolno sesutje in točno tisto stanje, ko ni več nobene misli …
Ne govorim o govoru JJ, ki nas je karal zaradi umanjkane enotnosti potem, ko je pred dvema letoma zaukazal, da moramo na državni praznik poleg samostojnosti praznovati tudi enotnost.
Ne govorim o njegovem očitanju ne-enotne volje, ki bi poravnala zgodovino za nazaj, ne-enotnega priznavanja, da živimo dobro, ne-enotnega soglasja, da je drugje še slabše in ne-enotnega priznanja ne-samozavesti državljanov, ki menda nimamo več istega soglasja o svoji usodi, kot smo ga imeli pred sedemnajstimi leti. Toda tem njegovim partijskim spovedim, ki nam poskušajo nalagati pokorščino, smo mogoče že kos.
Govorim o drugem dnu: o sporočilu, ki nam je bilo z odra poslano s t.i. kulturnim programom, ki je bil zasnovan na predpostavki, da smo ljudje kot krave, ki lažje mulimo travo, če bingljajo zvonci. Govorim o karikiranju države na najbolj eminentnem rojstno dnevnem dogodku. Govorim o venčku slovenskih popevk, o plestenjakovsko-derendovsko-zgončevi in ostali pop masaži, ki jo je požegnal komisar za poslavljanje in proslavljanje, Aleksander Zorn. Po govoru z napotki, kaj mora početi nov predsednik države s spravo, je namreč prišla katarza s pop melodijami, z našpičenimi dekolteji, nalizanimi limonadami, zbriljantiranimi pogledi in izpraznjenimi glasovi.
Din-don, din-don, saj dobra volja je najbolja, če me pogledaš globoko v oči, tako med prijatelji, kjer je najbolje…
A kaže, da je bilo to dirigirano sproščanje ljudstva, le moj problem. Kot je bil že pred dvema letoma, ko na državni proslavi ni nihče mrdnil – tudi novorevijaši ne, ko med vsemi dosežki v času slovenske samostojnosti, ni bila umetnost omenjena niti z eno besedo ali video podobo. Mnogim ni bil problem tudi takrat, ko se je ob dnevu reformacije slavilo tistega škofa, v imenu katerega so leta 1600 sežgali več tisoč slovenskih knjig, kar beleži le par metrov stran postavljena spominska plošča.
Izziva ta komisar za kulturni ne-mir! Od prvega dne dalje, ko se igra s tem, kako naj čutimo Slovenijo, kako naj packamo po njenih simbolih in kako naj z lahkotnostjo in izvotlenostjo zmanjšujemo njeno avtoriteto.
Spomnim se prezirljivega obraza ministra za kulturo, ko je na vprašanje, zakaj je iz filmskega programa umaknjen film z naslovom Fucker z nekaj erotičnimi prizori ali pa film, v katerem naj bi igral Magnifico dejal, da država že ne bo podpirala neke Jebače, Magnifica pa naj plačuje kar župan… Spomnim se propadlega scenarija za inauguracijo predsedovanju Slovenije EU, po katerem naj bi nastopali Laibachi, spomnim se ministrove prekinitve pogodbe z njimi, spomnim se, da je jazzovsko obarvana oddaja Izza odra izginila z nacionalke (kot tudi Aritmija in Frekvence) in da je predsednik vlade brez zadržkov zlezel v oddajo Na zdravje. Spominjam se mnogo tega… Ne odpiram dileme o delitvi kulture za elito in za množice, ker je že davno presežena – sploh pa zame popolnoma irelevantna.
Prepričana pa sem, da se trenutna politična elita lepi na najbolj populistično in komercialno pojavnost zato, da bi z njo pridobivala množice. Kar samo po sebi ni niti problem. Problem je namreč drugje: da tovrstno »kulturno« pojavnost ne razume kot orodje, temveč, da vanjo resnično verjame.
Če ne bi bilo tako, potem se ne bi nekoč zmrdovala nad Bergerjevim Konsom ali Triumfom, ne bi globoko diskreditirala intelektualca Tonija Negrija, ko je ta obiskal Ljubljano, ne bi vihala nosu nad Muzejem sodobne umetnosti, preferirala pa muzeje političnih botrov, ne bi dovolila, da estradnik kova Jan Plestenjak pokasira tisočaka evrov za enourni obisk na osnovni šoli, pisatelj kova Slavko Pregl pa za enak obisk desetkrat manj in ne bi spustila v svojo radiotelevizijo limonadnih in usmerjenih programov z nižjimi standardi kot so bili kdajkoli prej. Seveda gre umetnost svojo pot in tudi res je, da jo tovrstno profaniziranje lahko zgolj še bolj vzpodbudi in izrazno krepi. Toda po drugi strani se s forsiranjem všečnih strun v obči percepciji ljudi zakodirajo nevarna merila okusa. Danes se pač ta okus vzgaja v infantilno smer, ki ji je Brecht v prejšnjem stoletju rekel iskanje dna.