Imenovanje veleposlanikov
Zakaj ima predsednik republike prav?
Nobenega dvoma ni, da je predsednik republike, dr. Danilo Türk, pri svoji odločitvi o (ne)imenovanju nekaterih veleposlanikov, ravnal v skladu s svojo ustavno funkcijo in s 17. členom zakona o zunanjih zadevah. Vprašanje je, ali je vlada, ki je za imenovanje predlagala tudi veleposlanike, za katere predsednik ne želi zastaviti svojega podpisa, ravnala v skladu z zakonom o zunanjih zadevah. Ni jasno po katerih zakonskih določbah, je vlada tuji državi (Avstriji) naslovila prošnjo za agreman za predlaganega kandidata za veleposlanika, še preden je le-ta prestal dve ključni fazi po zakonu določenega postopka; pogovor pri pristojnem parlamentarnem telesu (OZP), in imenovanje predsednika. Ne glede na tolmačenje zakonskih določil , je predsednikova odločitev, da ne podpiše imenovanj treh predlaganih kandidatov za veleposlanike, tudi vsebinsko utemeljena. Dosedanji minister Rupel je že dvakrat javno, v medjih, polemiziral z ustavno nadrejenimi; prvič, leta 1999, kot veleposlanik, z zunanjim ministrom, drugič , nedavno, kot zunanji minister, s predsednikom republike. Poleg teh nedržavotvornih »spodrsljajev«, je najava, da bo postal veleposlanik na Dunaju, sprožila nezadovoljstvo v slovenskih krogih na avstrijskem Koroškem. Prehiter avstrijski agreman za v Sloveniji še neimenovanega veleposlanika– ki izdaja elemente vmešavanja tuje države v nedokončane postopke Republike Slovenije in ima izrazito politično konotacijo – pa je še dodatno utrdil vtis, da je Dimitrij Rupel bolj priljubljen v Dunajski vladi, kot pa v slovenski manjšini. Ob tem ne gre prezreti tudi slabega stanja v katerem nekdanji zunanji minister zapušča Mladiko. Na to je, ob svoji nedavni predstavitvi v državnem zboru, namignil tudi novi zunanji minister Samuel Žbogar, ko je, kot eno izmed prioritet svojega mandata, izpostavil ureditev razmer na MZZ. Skratka, malo vsebinskih dosežkov govori v prid Ruplovemu imenovanju na Dunaju. Predsedniku Türku, kot prekaljenemu poznavalcu in akterju zunanje politike, vse to ni ušlo. Predsednik je, po sedaj veljavni zakonodaji, zadnji in najodgovornejši garant primernosti veleposlanikov. Premier pa verjetno ni o vseh podrobnostih dobro seznanjen. Podobno velja tudi za ostala dva sporna in zaenkrat nesojena veleposlanika; Matjaža Šinkovca, bivšega direktorja Sove, ki je obveščevalno službo zapustil v slabem stanju, in Boruta Trekmana, »diplomata«, ki je med zaposlenimi v MZZ znan po neotesanem obnašanju in ki si je, pred nastopom v Bruslju, privoščil tudi polemiko z ustavnimi sodniki.
A pravi problem, pri imenovanju veleposlanikov, tiči tudi v pomanjkanju tretjega verifikacijskega in zavezujočega glasu. To je v časih bil glas odbora za zunanjo politiko v državnem zboru. Po interpretaciji veljavnega zakona o zunanjih zadevah je tako parlamentarni pogovor le informativne in posvetovalne narave. Glas poslancev ni zavezujoč. Namen, da bi olajšali postopek imenovanja diplomatskih predstavnikov države, se je sedaj prelevil v trajen potencialni konflikt med vlado in predsednikom republike, ki, utemeljeno, noče igrati le vloge poštarja.
Na predstavitvi in zaslišanju, z zavezujočim glasom večine poslancev članov zunanjepolitičnega odbora, bi zapolnili vrzel, ki sedaj ruši pregledno hierarhijo ocenjevanja in odločanja. S parlamentarnim »sitom« bi bilo imenovanje spornih veleposlanikov objektivno težje, institut predsednika republike pa bi bil manj izpostavljen potencialnim kritikam o »neutemeljenem nasprotovanju« temu ali onemu diplomatu.
Nastala situacija je nekoliko nerodna za novo vlado, za novega premiera in za novega zunanjega ministra. A nobenega dvoma ni, da ima predsednik republike zelo utemeljene razloge za svojo odločitev in odločnost. Vzeti si čas ta tehten premislek o treh spornih veleposlaniških kandodatih, brez hitenja, pa bi bila najmodrejša odločitev.
