Evropska politika Za res
V dneh pred lizbonskim vrhom Evropske unije (EU) brskam med novicami in razpravami o reformni pogodbi in tako je nastalo tole, no ja, kar malce dolgo pisanje. Nekatere države grozijo, da bodo pogodbo blokirale, druge bi z referendumi lahko zavlekle proces ratifikacije. Pogodba naj bi namreč začela veljati 1. januarja 2009, v letu evropskih volitev. Zdi se, da so se nekoliko pomirila trenja med Berlinom in Varšavo, čeprav je tik pred volitvami poljski dvojček Kaczynski težko predvidljiv in v kolikor domnevno »skrita« pogajanja ne bi uspela, Poljska utegne vztrajati na metodi iz Joanine.
London ponovno, ko si je z opt-outi in opt-ini, za povrhu pa še z »zasilnimi zavorami« že zagotovil skorajda svojo pogodbo za Združeno kraljestvo, postavlja »rdeče črte« varovanja britanske suverenosti. Medtem so Italiji pomembnejši sedeži v evropskem parlamentu in Bolgariji pisava evra v cirilici. Tako je celo predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso v minulem tednu zaprosil vse države članice naj ne omenjajo EU kot neko invazijsko tujo silo: »To preprosto ni res. EU smo mi.«
V skladu z načrtom naj bi se medvladna konferenca, katere mandat se je začel z bruseljskim vrhom julija letos, končala 18. in 19. oktobra v Lizboni.
Reformna pogodba , ki so jo na osnovi julijskega osnutka portugalskega predsedstva oblikovali pravni izvedenci in iz vsake države članice politično imenovane »šerpe«, bi bila lahko podpisana takoj, a verjetneje decembra. Potem jo mora ratificirati vseh 27 članic, rezultat tega procesa pa je težko predvideti. Do sedaj je le Irska jasno napovedala referendum, vendar se za razliko od leta 2001 pričakuje potrditev reformne pogodbe, manj pa je to predvidljivo za Dansko, kjer obstaja možnost, da se odloči za referendumsko ratifikacijo.
Druge države večinoma predvidevajo parlamentarno ratifikacijo. To velja tudi za Veliko Britanijo, vendar se vprašanje referenduma močno zapleta. Čeprav gre pri tem bolj za ali proti referendumu različnih kampov: federalistov, evroskeptikov in sindikatov kot pa za kako bolj niansirano razpravo o pogodbi, format, ki je bil izbran za reformno pogodbo postaja problematičen. Pogodba, ki spreminja – in v primeru Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti preimenuje – dosedanje pogodbe namreč proizvaja rezultat podoben štiridelni Pogodbi o Ustavi za Evropo, ki jo je med 18 državami ratificirala tudi Slovenija. Prej naj bi dobili pogodbo, ki bi nadomestila prejšnje, zdaj pa naj bi dobili »pogodbi« in cel kup protokolov plus izjav (kar seveda ne pomeni, da jih ustavna pogodba nima).
Seveda nihče od komentatorjev ne pozabi poudariti, da je velika razlika med ustavno in reformno pogodbo v tem, da slednja nima ustavnih simbolov, tako ljubih Giscard d’Estaingnu, predsedniku Konvencije »modrih mož« za prihodnost Evrope, ki so ustavni pogodbi dali nekaj blišča Ustave z veliko začetnico, pa četudi bi težko trdili, da je imela vsebino, ki bi lahko služila kot merilo spreminjanja sedanje ustavne narave EU, za katero sta značilni hibridna mešanica medvladnosti in supranacionalnosti.
S tega vidika se problem oblike reformne pogodbe lahko dojema kot strategija »stranskih vrat« in volivci se lahko negativno odzovejo, ker pač sumijo, da se za tem nekaj skriva. Ko se ob vsem tem politiki še nervozno vedejo, se zadeva slabša. Zdaj menda že tri četrtine Britancev želi referendum, peticijo tabloida the Sun s sloganom »Europe. Never was so much decided for so many by so few« pa je do sedaj podpisalo že več kot 23.000 oseb.
Vprašanje, ki me bolj zanima je, ali reformna pogodba daje EU politični in institucionalni ustroj, ki ga potrebuje, da bo lahko izkoristila svoj potencial in da se bo lahko – kar bi se morala – soočila z izzivi daljnosežnih »novih politik«? V tem kontekstu je mojo pozornost pritegnil pogled, ki sta ga za Daily Times (novi glas novega Pakistana) podala Jacques Delors in Etienne Davignon, nekdanji predsednik in podpredsednik Evropske komisije.
Pomagalo bi, če bi se evropski voditelji v Lizboni z domišljijskim preskokom na sedanje »leto 0« pretvarjali kot da petdesetih let evropske integracije ni bilo. Imaginacija je po njunem potrebna prav zato, da bi bilo naslednjih petdeset let enako konstruktivnih kot je bilo prvih petdeset. Identificirata tudi tri široka politična področja, kjer bi v novi fazi evropske politike na nacionalni in EU ravni morali biti boljši. Ta zajemajo jasnejšo globalno agendo (na primer glede klimatskih sprememb in na področju varnosti in reševanja konfliktov); ustvarjanje in krepitev humanega kapitala v EU in drugod (z ambiciozno strategijo dinamike znanja in zaposlovanja tako v EU kot v pomoči revnejšim regijam sveta in z dogovorom o EU pravilih priseljevanja v ravnotežju med potrebami trga dela ter ustvarjanjem multikulturne Evrope); in izboljšanje učinkovitosti lastne politične in institucionalne mašinerije.
Čeprav si je nemogoče zamišljati, da bi bil njun predlog ratifikacije pogodbe s kvalificirano večino sprejet zaradi bojazni torpediranja pogodbe s strani manjšine članic, pa je njuno opozorilo o nujnosti močnejše evropske identitete trenutku primerno.
Za vizijo te dimenzije je vredno prebrati osnutek za evropsko identitetno oblikovanje, ki sicer spominja na koncept »ustavnega patriotizma« Jürgena Hebermasa, vendar ne teži k »postnacionalni identiteti«. V kritično presojo, predelavo in morda nadgradnjo ga ponuja Anthony Garton Ash, med drugim član novega think-tanka The European Council on Foreign Relations in avtor knjige Free World (katere recenzijo, sicer njegovega političnega oponenta Slavoja Žižka najdete tu ). EU – Evropa, ugotavlja Garton Ash, ne ve več katero zgodbo bi nam povedala in mi ne vemo povsem točno zakaj in za kaj imamo EU.
Zato potrebujemo novo zgodbo za oblikovanje evropske identitete, ki ne bo skonstruirana niti na Evromitu falsifikacije zgodovine – »od Karla Velikega do evra« – niti na žargonu negativnega stereotipnega identitetnega »drugega« – denimo islama ali ZDA, pač pa na edinem evropsko definiranem »drugem«, ki je naš lastni prejšnji jaz ali natančneje rečeno: samouničevalna obdobja v zgodovini evropske civilizacije, zgodovini, ki sega prav v zadnja leta minulega stoletja. Njegov predlog je v tem, da ustvarimo odkrito, resnično in konstantno samokritično zgodbo, ki naj jo sestavljajo prepletene niti svobode, miru, prava, blaginje, različnosti in solidarnosti.
Vsaka od teh niti predstavlja cilje, ki niso lastni le Evropi, a za katere si sodobna Evropa prizadeva in skupno prizadevanje za te cilje nas lahko povezuje v politično skupnost. Enotnost, naj si bo nacionalna ali kontinentalna, ter moč sta le sredstvi za doseganje teh višjih ciljev. Če se večina Evropejcev ne strinja, da bi Evropa morala aspirirati k tem ciljem, potem pač nima smisla nadaljevati na osnovi te sheme, v kolikor pa temu ni tako, je predlog vreden razmisleka. Saj, kot zaključi Garton Ash, EU-Evropa od nas ne zahteva, da bi zanjo umirali niti da bi zanjo živeli, vse kar se od nas zahteva je, da ji dovolimo živeti. Zares.