Črni film
Četudi gre za kulturo, ki po odzivnosti in interesu ljudem ne sili prav v ospredje, jih je malo takih, ki ne bi soglašali, da je slovenski film na psu. Da se mu je v zadnjem obdobju zgodilo najbolj pritlehno, čistunsko in globinsko izsesavanje. Da je obdobje, ko so se slovenskemu filmu začele vračati barve, potopljeno v črnino. In da se iz tega črnega vozla ne bo mogoče še dolgo časa splavati ven brez prask.
Toda četudi je splošno znano, da se pred našimi očmi uničuje nek mukoma vzpostavljen kinematografski red in ob tem tudi zaupanje v njegove protagoniste, večjih vznemirjenj ni opaziti. Seveda, ker gre za film in za tiste »bluzače«, bi rekli na kakšnem internetnem komentiranju, ki itak ne zlezejo do kolen ameriškim frajerjem.
Res, polje kulture ne vznemirja – razen, če ne gre za kulturni boj. Polje kulture ne vznemirja tudi takrat, ko se v njem ustvarja gospodarska in proračunska škoda, ki postoti, ne le podeseteri vrednost kakšne očitane predsedniške poti v svet.
Ne vznemiri tudi takrat, ko se v javnem filmskem studiu ne dela nič, saj se ne more, ker v drugem javnem skladu ne znajo povedati kaj bi se sploh lahko delalo – in to že pred letom dni. Pa ne zaradi tega, ker ne bi bilo denarja, temveč zato ker ni odločitev. Odločitev pa ni zato, ker po njih šari dirigirana (nes)pamet.
Gre za najbolj očiten in hkrati najmanj očitan primer neracionalnega dela javnega sektorja, ki bi moral biti – vsaj po nekoč obljubljeni vladni etiki in estetiki – transparenten, učinkovit in vsesplošno koristen. Toda četudi gre za popolno zgago na filmskem skladu, vse to ni dovolj za obči revolt in jasen krik. Če pa pokaže na vest odločevalcev politika, ji je ta zavest očitana kot opozicijska zavist.
Je pa res, da princip, ki smo mu priča v filmskem skladu, ni nov. Počasi s(m)o se mu privadili in ob njem otopeli.
Princip je utečen: prideš z zastavami, popljuvaš minulo, obljubiš novo, nastaviš slabo!
Vzorec je klasičen, v primeru Filmskega sklada pa še posebej zgovoren: najprej odplakneš en moteči element, potem drugi, nato tretji, vmes pripelješ nemoteče in kompatibilne nove elemente; razloge za odstranitve iščeš v megli; vmes podtikaš in ustvarjaš zarote.
Če predstavnica ministrstva za finance – ena skrbnejših vestalk proračuna, vzgojena v doktrini marmornatega človeka – spregovori o ljubiteljskem vodenju javnih financ in o sovražnem prevzemu nesposobnih kadrov, odleti.
Če se črki zakona zaveže v enem letu že tretji vršilec dolžnosti tega, sedaj ne več avtonomnega sklada, se ga odslovi.
Skratka, bizarnosti, ki jih ne bi gospodarska družba trpela teden, ne pa leto dni.
Novodobni graditelji morajo najprej zrušiti, da bi potem lahko gradili z njim vzdržnimi materiali – najsi gre za rtv… za sovo, ali za filmski sistem. .
Tistim, ki me sem ter tja sprašujejo kje vendarle je ob vsem tem kritična masa tako in drugače prizadetih, včasih odgovorim, da je njihovo odsotnost treba razumeti skozi popkovino, ki jih sili v odvisnost z državo. Pa tudi, da se intelektualna potenca težko prepusti ulici – zaradi njej imanentnega individualizma pa tudi zobem.
A hkrati tudi vem, da se prav na ta način sama daje v zobe.
In točno to se je zgodilo v tej sodobni slovenski filmski basni: za uničevalce slovenskega filma so razni mrki in neo interpreti obdolžili prav avtorje. Tiste nesposobneže menda, ki naj ne bi znali ne izračunati in ne delati filmov.
In glej ga, prav s pomočjo takih razlag so se ministranti filmskih reform skrili za njihove hrbte!
Že dolgo nismo bila priča takim brcam v hrbte ustvarjalcev. Na preverjanju je torej odpornost njihove hrbtenice.