Bogdan Biščak: Izgubite federalistične iluzije, vrnite pristojnosti

(objavljeno v Dnevnikovem Objektivu, 19.4.2014)

Dober mesec pred  volitvami v EU parlament je  medijski prostor poln informacij o strankah in  kandidatih, ki bodo na teh volitvah nastopili. Informacij o političnih refleksijah tega, kar se je v EU dogajalo po nastopu gospodarske krize pa skoraj ni. Upravičeno se lahko bojimo, da nam bodo  medijska soočenja spet ponujala odločitve po kriteriju »ali je do svojega premoženja bolj pošteno prišel Lolek ali Bolek«, vprašanje za kakšne spremembe EU bi morala Slovenija iskati zaveznike, da bo v njej spododno  preživela pa bo potisnjeno v ozadje. V času kolektivne psihoze, ki se ustvarja okrog korupcije,  je to sicer razumljivo, a zato nič manj škodljivo. EU se je namreč v zadnjih letih bistveno spremenila in vprašanje,  ki si ga  zastavljamo v Sloveniji – namreč, »ali je ta država izpolnila pričakovanja iz časa osamosvajanja?«, si velja zastaviti tudi v zvezi z EU: »ali je EU izpolnila naša pričakovanja iz časa pridružitve?«

Štirje stebri EU

V čem se je EU spremenila?

Če odmislimo »tehnična pravila« o skupnem trgu , je združevanje evropskih držav,  slonelo na štirih predpostavkah: zaščiti človekovih pravic, enakopravnosti vključenih držav, delujoči države blaginje in  francosko-nemškem zavezništvu. Vsi ti štirje stebri so danes načeti (zadnji trije zelo resno) z njimi pa tudi prihodnost in morda celo obstoj EU.

Če začnem z enakopravnostjo vključenih držav, najbrž ni treba prav zavzeto dokazovati, da imamo trenutno v EU države kreditodjalke, ki pravila postavljajo in kreditojemalke, ki se  jim lahko le prilagajajo. Ekonomska moč obojih se je v času krize bistveno spremenila. Rast BDP glede na EU povprečje je v l. 2012 glede na l. 2008  v Španiji padla iz 104 na 96%, v Grčiji iz 93 na 75% in v Sloveniji iz 91 na 84%, na drugi strani pa je v Nemčiji narastla iz 116 na 123%, v Avstriji pa iz 125 na 130%. Te povečane ekonomske razlike  pa so se preobrazile tudi v padec oz. povečanje politične moči znotraj EU.

No, razlike se niso povečale le med državami, ampak tudi med ljudmi in to tako znotraj posameznih držav,  kot znotraj EU kot celote. Povečala se je tudi revščina, kar vse skupaj postavlja pod vprašaj koncept države blaginje. Število nezaposlenih je iz 16 mio v l.2008 zraslo na 26,654 mio v oktobru 2013, število tistih, ki živijo s tveganjem revščine pa je od l. 2005 do 2010 naraslo za 8%. Na drugi strani se je npr. v Španiji, kot eni od s krizo najbolj prizadetih držav, število milijonarjev samo v letu dni (iz 2012 na 2013) dvignilo za 13%.

Tudi o tem, da nemško-francosko zavezništvo ni več motor razvoja EU, najbrž ni treba izgubljati besed. Nekako so ga še vzdrževali, dokler je Francijo vodil ideološki sopotnik Merklove Sarkozy, po Hollandovi zmagi pa je spremenjena ekonomska moč Francije in Nemčije, ki ju objektivno postavlja v položaj, ko imata  različne interese, dokončno iztirila našemu predsedniku tako ljubi  francosko-nemški vlak. Politično okolje postaja v EU s tem veliko bolj zapleteno, iskanje skupnih imenovalcev neprimerno težje.

Varstvo človekovih pravic je verjetno v tem času utrpelo najmanj nazadovanja od omenjenih 4 stebrov. Vendar pa so trendi – sploh v nekaterih državah –  tudi tu slabi. Tako je EU npr. izsilila odpoved finančnim elitam neljubega referenduma v Grčiji, pravice priseljencev v tej državi so hudo ogrožene. Če upoštevamo še, zaradi varčevalne politike, v vse več državah  okrnjene socialne pravice in odrinjenost mladih ne le s trga dela, ampak tudi iz političnih procesov,  je slika še slabša.

Demokratični deficit in kriza

Kako se je Evropi lahko to zgodilo? Kako se je lahko v tako kratkem času iz okolja, ki ni le svetovna domovina svobode, ampak tudi enakosti in bratstva (=solidarnosti), spremenila v okolje, kjer se brez večjega odpora uveljavlja politike, ki povečujejo neenakost in uničujejo solidarnost?

Prvi odgovor je v tem, da se  to v resnici ni zgodilo naenkrat. Res je sicer, da je kriza nastopila nenadoma in nepričakovano in res je, da bi brez krize EU ne postala tako zlahka okolje, v katerem se neoliberalne politike (uporabljam to uveljavljeno ime za politike, ki povečujejo neenakost in rušijo solidarnost) uveljavljajo brez velikih odporov. Vendar pa je drugi od dveh razlogov, da se v EU to dogaja prisoten že dolgo in se več ali manj nepretrgano povečuje. Gre za t.i. demokratični deficit oz. odsotnost demokratične legitimacije EU politične nomenklature. Dokler je ekonomija cvetela in standard rastel, vsi spregledovali, da EU ni bila zasnovana – kot je to povedal Ralf Dahrendorf – da bi bila demokratična, ampak da bi bila učinkovita. Da je ta učinkovitost najprej v službi kapitalskih elit in šele potem državljanov EU,  nam je postalo jasno šele, ko smo se z nastopom krize vprašali, ali je EU način reševanja krize pravičen. In ugotovili, da ni.  A o demokratičnem deficitu v EU je že l. 1979 prvi spregovoril član Britanske akademije in laburistični poslanec David Marquand.  Vendar pa o tem nekaj kasneje. Poglejmo najprej, zakaj je ta kriza, za razliko od dosedanjih omogočila v EU uveljavljanje ljudem neprijaznih politik.

V kriznih situacijah so ljudje v nekakšnem stanju šoka in zato nezmožni oblikovati učinkovit odpor ukrepom oblasti.Zato so npr. v Argentini in Čilu po vojaških udarih v 70 letih prejšnjega stoletja  t.i. »čikaški fantje« pod vodstvom Miltona Friedmana, profesorja ekonomije na univerzi v Chicagu, pomagali vojaškim huntam sprovajati njihove ekonomske ideje (radikalna privatizacija, deregulacija, krčenje socialnih transferjev in javnega sektorja), ki jih v demokratičnih državah ni mogoče uveljaviti v normalnih razmerah.

Načeloma lahko rečemo, da bolj kot je demokracija v neki državi zasidrana, hujša stopnja krize je potrebna, da se ljudje takšnim politikam ne uprejo. V Evropi, z njeno, marsikje večstoletno demokratično tradicijo, to načeloma pomeni, da so šok terapije po vzoru Čila in Argentine možne le v vojnih ali vojnim podobnim stanjih. Primera sta Velika Britanija po falklanski vojni, ko je Margaret Thatcher grobo zlomila sindikate, prodala vso državno industrijo in storitve, britansko družbo pa skrajno razslojila in Rusija po Jelcinovem prevzemu oblasti, ko je nad parlament in demonstrante, ki so se upirali radikalnimprostotržnim ukrepom, poslal tanke in v eni noči pobil 100 ljudi. Zato se logično zastavlja vprašanje, kako je lahko po l. 2008 Evropska komisija (EK) v mnogih državah brez večjega odpora izsilila neoliberalne politike; sicer res v času gospodarske krize, vendar pa daleč od kakršnihkoli vojnih ali tem podobnih razmer.

No, vprašanje je logično le na videz. Njegova navidezna logičnost namreč sloni na predpostavki, da je EU demokratična entiteta. Žal to velja le za njene članice, EU kot taka pa – spomnimo se, kaj je o tem rekel Ralf Dahrendorf – ni bila koncipirana, da bi bila demokratična, ampak učinkovita.

Postopno izvotljevanje demokratičnih standardov

Ko je vlada Alenke Bratušek  predstavila vladni program, je doživela očitke, da je pravzaprav zgolj prevzela program njene predhodnice, to je vlade Janeza Janše. Ni moj namen  razčlenjevati utemeljenost teh očitkov. Rekel bi le, da je podobnost teh dveh programov (ob nekaterih opaznih razlikah, med katerimi bi izpostavil podaljšanje obdobja fiskalne konsolidacije za 2 leti, ki ga je v EU dosegla aktualna vlada)  težko spregledati. No, težko je tudi spregledati razlog, zakaj je tako: ker se vladne programe vse bolj piše v Bruslju in ker nacionalne vlade vse manj odgovarjajo domačim volilcem in vse bolj neizvoljenim bruseljskim birokratom. Če vladni programi v Bruslju dobijo slabo oceno, sledijo »sankcije« na finančnih trgih, zato je za vlade pomembneje, da se dobro razumejo s kakim Ollijem Rehnom kot s svojimi državljani.

Pa ni bilo vedno tako. Stanje, v katerem bruseljski birokrati diktirajo politike, za katere morajo odgovornost sprejeti nacionalne vlade, sami pa so izvzeti iz vsakega demokratičnega nadzora ljudstva (in si zato lahko privoščijo izsiljevanje ukrepov, ki v škodo večine prinašajo velike dobičke  finančnim elitam), je v EU nastajalo postopoma.

Delitev oblasti med EU in državami članicami je bila od vsega začetka nejasno razmejena. Neizpodbitno pa je dejstvo, da se je z vsako spremembo EU pogodb, vse več pristojnosti prenašalo na EU in to kljub načelu prenosa pristojnosti (EU ima le tiste pristojnosti, ki jih nanjo prenesejo članice), ki ga je vsebovala že Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti  iz l. 1957. Do teh prenosov je prihajalo še posebej na podlagi klavzule fleksibilnosti  (Svet ministrov lahko na predlog EK in ob soglasju parlamenta, sprejme potrebne ukrepe, če je za uresničevanje katerega od ciljev potrebno ukrepanje EU, ki sicer ni predvideno)  in doktrine impliciranih pristojnosti (EU ima tudi pristojnosti, ki so potrebne za izvršitev sprejetih odločitev). Klavzula je bila deležna mnogih kritik, še posebej, ker je praksa Sodišča Evropskih skupnosti  šla izrazito v prid prenašanja pristojnosti na EU brez soglasja članic, vendar pa jo je Pogodba o ustavi za Evropo ohranila.

Zgoraj opisani procesi prenašanja pristojnosti iz držav članic na EU in s tem prenašanje politične moči iz rok izvoljenih državnih organov na neizvoljene EU so dobili svoj pospešek po začetku gospodarske krize. Normativna podlaga za usklajevanje ekonomskih politik je bila v EU vzpostavljena z Maastrichtsko pogodbo (1992) in Paktom stabilnosti in rasti (1997), vendar pa ostaja ekonomska politika še zmeraj pretežno v rokah  članic. Vzpostavitev evra in prenos monetarne politike na Evropsko centralno banko sicer pomeni  hud poseg v suverenost držav članic, vendar pa z vidika demokratičnosti ne igra pomembne vloge, saj so tudi narodne banke članic v glavnem izven demokratičnega nadzora. Pač pa kriza prinese Fiskalni pakt (2012), ki pomembno omeji fiskalno suverenost članic. Še pomembnejšo vlogo v procesu prevzemanja ekonomskih vajeti iz rok držav članic v roke EU pa odigrava neformalna praksa na podlagi sicer že prej veljavnih sporazumov. V tej praksi  je ključna vloga t.i. trojke (v kateri sodeluje tudi EK), za katero je celo Odbor za ekonomska in monetarna vprašanja EU parlamenta v posebnem poročilu o njenem delovanju ugotovil, da ta deluje brez vsake pravne podlage in netransparentno. (Mimogrede – dolgih 5 let, ki so potekla, ne da bi to frapantno dejstvo kdo opazil, je lep prikaz, kako kriza uniči samoobrambne mehanizme družbe) . Trojkina vloga ni bila le v tem, da je v državah, kamor so jo spustili, od njenih vlad izsilila  ukrepe po volji finančnih elit, ampak tudi v tem, da je takšne ukrepe v nekoliko blažji verziji “izsilila” od vlad, ki jim je grozil njen prihod in so jih sprejemale le zato, da se mu izognejo.

EU bi se demokratičnemu deficitu lahko izognila, če bi svoje institucije prilagodila svoji spremenjeni vlogi (t.j. povečanim pristojnostim), vendar se to ni zgodilo. Struktura njenih  organov je ostala skoraj ves čas praktično enaka, edina pozitivna sprememba, to je večja moč parlamenta in neposredne volitve poslancev pa je premalo dalekosežna, da bi nadomestila  izgubljeno “ljudskost” nacionalnih parlamentov, ki  izgubljajo politično moč.

EU parlament ima namreč tri bistvene pomanjkljivosti, da bi ga lahko označili  za izraz ljudske suverenosti. Prvič – parlament si zakonodajno oblast deli s Svetom ministrov. Evropski zakoni so sprejeti, ko jih sprejmeta Svet ministrov (ki ga sestavljajo ministri držav članic) in parlament. Drugič – zakonski predlog lahko v procedure vloži izključno EU komisija , poslanci te pravice nimajo (lahko le dajejo pobude za zakonodajno urejanje komisiji). In tretjič – predsednik EK in njeni člani se v parlamerntu  takorekoč le protokolarno  potrdijo, saj je njihovo  predlaganje v rokah Evropskega sveta (predsednik EK)  in nacionalnih vlad (komisarji); njihovo imenovanje torej ni vezano na razdelitev moči v parlamentu, kakor jo določijo volilci.

Odsotnost evropskega javnega prostora

Poleg zgoraj opisanih razlogov za nastanek EU demokratičnega deficita pa je  treba omeniti še enega. Ta ni institucionalne narave in ga ni mogoče odpraviti z nobenim političnim aktom. Je rezultat evropske večstoletne razdeljenosti in ga je mogoče odpraviti le na dolgi rok. V mislim imam odsotnost evropskega javnega prostora, kot zelo pomembnega »nadzornika« oblasti. Svobodne in neposredne volitve, delitev na tri veje oblasti in sistem ravnotežij med njimi, so namreč le eden od pogojev za funkcioniranje demokratične družbe. Enako pomemben je tudi neformalni demokratični nadzor in pritisk, ki ga izvaja ljudstvo neposredno, ne pa prek izvoljenih predstavnikov. Odsotnost evropskega javnega prostora vidim v tem, da sindikati na EU ravni ne predstavljajo resnega sogovornika bruseljkim strukturam, da ne obstajajo mediji, ki bi »pokrivali«  večje število bralcev oz. gledalcev v vseh državah članicah in da je evropsko povezovanje civilno družbenih organizacij še povsem na začetku. Dejstvu, da EU politična ureditev ne omogoča ljudstvu institucionalnega pritiska in nadzora, se tako pridružuje še manko  neformalnega pritiska, ki ga sicer v državah članicah izvajajo sindikati, mediji in civilna družba.

Evropa je tako, zaradi krize in zaradi izjemno pomanjkljivih demokratičnih standardov delovanja EU, postala idealno okolje za uveljavljanje neoliberalnih politik. Tisti, ki te politike pripravijo in izsilijo (EK), niso izvoljeni in od njih zato ljudstvo ne more terjati odgovornosti, nacionalne vlade in parlamenti pa se odgovornosti izmikajo s pojasnjevanjem, da nimajo izbire, saj te politike uveljavljajo zaradi evropskih zavez (priročen izgovor pa je tudi kriza). Če jih odgovornost kljub temu doseže, npr. na volitvah ali zaradi pritiska javnosti, to nič ne pomaga, ker naslednjo vlado omejujejo iste evropske zaveze.

Ključ do spremembe te cinične situacije leži seveda v demokratizaciji, v tem, da se izpostavi  sodbi ljudstva tiste, ki so za sprejete politike resnično odgovorni in ne le tiste, ki jih bolj ali manj ubogljivo izvajajo. Dokler se bodo kreatorji politik na EU ravni zavedali, da jih bes ljudstva ne more doseči, ni  upanja, da bi Evropa spet postala domovina enakosti in solidarnosti. Desnemu (nacionalnemu) evroskepticizmu, se bo vse bolj pridruževal še levi (socialni).

Demokratiziranje Evrope je možno po dveh poteh. Prva od njiju vodi prek poglabljanja EU in demokratizacije njenih političnih struktur, druga prek omejevanja EU in večje naslonitve na demokratične ustanove držav članic.   Prva pomeni ustvarjanje EU kot federalne države z lastnimi proračunskimi viri in parlamentom kot edinim zakonodajnim organom, druga  prenos dela pristojnosti nazaj na države in/ali večji pomen soglasja vseh držav pri sprejemanju odločitev. Prva prinaša demokratizacijo EU, druga demokratizacijo Evrope. Prva je na kratki rok neizvedljiva, druga ima za izvedbo na kratki rok omejene možnosti.

Demokratizacija EU

Zakaj je demokratizacija EU, to je njena vzpostavitev kot federalne države in preureditev njenih insitucij po demokratičnih kriterijih, neizvedljiva? Dva razloga za to obstajata. Eden od njiju je omenjen že zgoraj in sicer odsotnost evropskega javnega prostora. Za njegovo vzpostavitev  je potreben čas in dokler se ne bo oblikoval, je polnokrvno demokracijo nemogoče vzpostaviti. Drugi razlog je odsotnost  politične volje za preoblikovanje EU institucij.

Da  ta volja ne obstaja je nazorno razvidno iz načina (ne)reševanja dolžniške izpostavljenosti t.i. perifernih držav (vključno s Slovenijo) in razprav o vzpostavitvi bančne unije. V tem okviru velja omeniti da je John Monks, takratni generalni sekretar Evropske konfederacije sindikatov, v pismu EK  l. 2011 zatrdil, da so pogoji, pod katerimi Evropski sklad za finančno stabilnost daje pomoč članicam, podobni reparacijskim klavzulam versajske pogodbe in “države članice potiskajo v kvazikolonialni status”. Do takšnih ugotovitev ne prihaja slučajno. EU je namreč vzpostavila unikaten sistem ekonomskega upravljanja, ki sloni na tekmi in ne na sodelovanju med članicami. Z Maastrichtsko pogodbo je prepovedala tako medsebojno pomoč držav, kot financiranje primanjkljajev s strani ECB. Tako smo priča zgodovinski posebnosti: enotni valuti držav, ki so v medsebojni gospodarski vojni. V tej vojni zmaguje Nemčija in še nekatere t.i. jedrne države, ki – malo zaradi strahu pred tem, da se nanje prevali breme zadolženih držav, še bolj pa zato, ker jim takšna situacija kratkoročno ekonomsko koristi, nasprotujejo demokratizaciji EU, saj bi to omejilo njihovo moč pri določanju “pravil igre”. Egoizem, ki onemogoča spremembe je viden tudi pri pogajanjih o bančni uniji, kjer je doseženo le soglasje o centralnem nadzoru bank, ni pa ga mogoče najti glede skupnega zavarovanja depozitov in skupnega razreševanja težav v bankah. Rešitve, ki bi dokaj učinkovito rešile trenutno situacijo (npr. evroobveznica in bančna unija) zato ostajajo nemogoče ali invalidne,  zavzemanje za federalno urejeno EU pa neuresničljiva iluzija sicer dobronamernih teoretikov. Kot vsako vztrajanje pri iluziji, bo tudi to prineslo zgolj status quo.

Demokratizacija Evrope

Ne tako daleč nazaj, je bilo o Evropi moderno govoriti kot o Evropi regij. Ne vem, ali je bila ta skovanka le še ena v nizu brezvsebinskih političnih govornih mašil, ali pa je za njo stalo resno zavedanje, da je bogastvo evropskih različnosti, ki so se oblikovale skozi zgodovino, nemogoče ujeti v toge bruseljske okvire. Ali celo spoznanje, da je ohranjanje te raznolikosti pomemben prispevek k spodbujanju ustvarjalnega  potenciala ljudi v teh regijah in državah. Danes, ko imamo predpisan le en zveličaven model izganjanja gospodarske krize, se zdi takšno vizionarstvo skoraj neverjetno. No, karkoli že je bil razlog za “izum” Evrope regij, menim, da se velja nanj spomniti, saj brez prenosa nekaterih pristojnosti od EU nazaj na države in regije, očitno ne bo mogoče ustaviti demokratične in socialne razgradnje, ki poteka v EU.

Žal so tudi možnosti tovrstnih sprememb omejene. Omejuje jih dejstvo, da se tiste politične in intelektualne elite, ki se zavedajo EU demokratičnega deficita in povsem zgrešenega spopadanja z gospodarsko krizo, oklepajo zgoraj opisane neizvedljive federalistične iluzije. Obstaja sicer upanje, da jih bo politična realnost prizemljila, vendar pa je vprašanje, ali se bo to zgodilo dovolj zgodaj.

* * *

Slovenija je med tistimi EU državami, ki v zgoraj omenjeni gospodarski vojni med njenimi članicami trenutno izgublja.  Zato je v njenem (namerno rečem) nacionalnem interesu, da se EU demokratizira in spremeni pravila ekonomske igre, na podlagi katerih kapitalski tokovi nezadržno tečejo iz perifernih v jedrne države. Ali bo njena politično ekonomska elita ta interes prepoznala in pripoznala je ključno vprašanje naše prihodnosti. EU volitve so priložnost, da se ta proces začne. Vendar: bomo znali pred evropskimi volitvami vzpostaviti resno razpravo o teh ključnih vprašanjih prihodnosti EU in s tem tudi Slovenije, ali bomo že spet raje govorili o poročilih KPK, bolj ali manj sumljivih nakupih stanovanj, 20 letih kraje in kar je še podobne domorodske prtljage, ki nam znova in znova daje priložnost, da se brez intelektualnega napora lotevamo  javnih debat? Bodo mediji tokrat dali prednost vsebinskim izzivom pred gledanostjo, bodo politiki po dolgem času pozabili na javnomnenjske rejtinge, gospodarstveniki pa nehali na družbo gledati le skozi oči njihovega podjetja?

Upanje ni veliko, a priložnost obstaja.