Voda na mednarodni sceni
Letošnji mednarodni Dan voda, ki ga tako kot vedno obeležujemo 22. marca, je posvečen mednarodnemu sodelovanju na področju voda. Da je ravnanje z vodo, predvsem pa načrtovanje njene uporabe že dolgo predmet mednarodne politike in sodelovanja, ni treba posebej poudarjati. Skorajda ni malo večje reke, ki ne bi prečkala več držav, zato je dogovarjanje in dodelovanje še posebej nujno. Po podatkih Združenih narodov je kar 148 držav vključenih v eno ali več porečij, ki imajo čezmejni značaj, porečje reke Donave pa si deli kar 18 držav, med njimi tudi Slovenija.
Obenem pa je sladka voda kot naravni vir neenakomerno razporejena, 85% svetovnega prebivalstva živi v bolj suhi polovici planeta. Kjer vode primanjkuje, so konflikti in vojne za njeno izrabo že dolgo vsakdanjost. Pričakovati pa je, da se bodo še zaostrili in se še bolj prepletli z etičnimi, gospodarskimi in političnimi konflikti v regijah, ki jih zaznamuje pomanjkanje vode. Če danes pogledamo na zemljevid z najbolj izpostavljenimi konfliktnimi žarišči lahko brez težav ugotovimo, da imajo eno skupno lastnost – pomanjkanje vode.
Vzdržno upravljanje z vodami, predvsem zagotavljanje vodnih bilanc in primerne kvalitete voda postaja eden od najbolj izpostavljenih problemov, zato je prav neverjetno kako malo instrumentov ima mednarodna skupnost (OZN in regionalne asociacije) za njihovo reševanje.
Mednarodno sodelovanje pri vzdržnem upravljanju z vodami bi gotovo moralo zajemati tudi prenos in razvoj posameznim območjem primernih tehnik in organizacij upravljanja z vodami, ki bi omogočile racionalno uporabo vode in njihovo vračanje v naravni vodni krog. »Vodna realnost« v revnejših državah z močno omejenimi vodnimi viri pa žal kaže povsem drugo podobo mednarodnega sodelovanja. Te države se srečujejo s pomanjkanjem sredstev za vzdržno oskrbo prebivalstva z vodo, zato so tudi pod pritiskom mednarodnih finančnih institucij, prisiljene odpirati vrata mednarodnim vodnim korporacijam, ki z izgradnjo vodne infrastrukture ter načinom oskrbe komercializirajo vodooskrbo, ki postaja nedosegljiva za revnejše sloje prebivalstva., obenem pa razgrajujejo tradicionalne in skupnostne oblike oskrbe z vodo.
V Sloveniji razprave o vodah po navadi začenjamo ali končujemo z ugotovitvijo, da smo – hvala bogu – med tistimi državami, ki imajo obilne vodne vire in razmeroma kvalitetno vodo. Takšne ugotovitve so varljive, ker se nas napeljujejo k temu, da nam prihodnost voda v Sloveniji ni treba dosti narediti. Burna razprava o tako imenovani »koncesijski direktivi«, ki je pred kratkim potekala v Sloveniji je pokazala, da se lahko hitro vse spremeni in da bomo našo brezbrižnost do voda začeli močno plačevati.
Dr. Pavel Gantar
