Domovinske igre
Ne pustite se zmesti govorjenju političnih prvakov o predčasnih volitvah. V resnici jim ni prav nič do tega, saj je od zadnjih predčasnih volitev minilo komajda več kot leto dni, vlada pa ni praznovala niti prvega rojstnega dneva. Res je, gre za enega od najtežjih političnih mandatov v novejši zgodovini Slovenije in njenega nekaj več kot dvajset let starega parlamentarizma. Ampak nove takojšnje volitve ne bi v ničemer spremenile turobnega dejstva gospodarske in družbene krize ter vsesplošnega nezadovoljstva nad stanjem v državi. Zaradi novih volitev pritiski na politike ne bodo nič manjši in gospodarske razmere se ne bodo izboljšale. Kvečjemu obratno. Za profesionalne politike, ki z enim očesom gledajo tudi na svojo osebno eksistenco, pomenijo nove volitve samo novo negotovost in novo tveganje. Že dejstvo, kako se nekateri, ki so jih zalotili pri raznoraznih nečednostih, zaradi katerih so evidentno izgubili javno zaupanje, držijo poslanskih klopi, nazorno opozarja, da so politični položaji za nekatere pomembna dobrina.
Vsake volitve, še posebej pa predčasne, so stresne za stranke, za njene politične funkcionarje in poslance. Okrepijo se bojazni in strahovi poslancev, kdo bo na listi in v katerih volilnih okrajih bodo kandidirali, če jim bo sploh dopuščeno. Napetosti se povečajo, navsezadnje bodo strankarski kolegi tekmovali drug proti drugemu v volilnih enotah, odnosi med njimi se ohladijo. Obetajo se naporni dnevi volilne tekme, soočanj, zborovanj, stiskanj rok… . Strankarski finančniki obupujejo, poravnali niso še niti dolgov za zadnje volitve in obetajo se že novi stroški.
Predčasne volitve na predčasne volitve nikomur ne ustrezajo. Tudi tistim ne, ki jim javnomnenjske raziskave kažejo boljše obete, kot je bil rezultat, ki so ga dosegli pred dobrim letom dni. En sam dogodek, napačna poteza jim, v skrajno negotovih razmerah, lahko spodnese rezultat, kot bi mignil. Navsezadnje, ali nimamo s sistemom konstruktivne nezaupnice mehanizma, ki preprečuje brezvladje in kaos v političnem odločanju? Rezultati zadnjih volitev dopuščajo več možnih koalicij, seveda vedno pod pogojem, da je vsaj ena od najmočnejših dveh strank (v kolikor sami ne oblikujeta koalicije, kar pa ni verjetno) udeležena v eni od njih. Toliko bolj to velja v sedanjih razmerjih poslanskih mest med strankami, saj trenutna že razpadajoča koalicija ni bila tista, ki so jo javnost in mediji neposredno po objavi rezultatov zadnjih volitev tudi pričakovali. K vsemu temu lahko še dodamo, da ni nikjer zapisano, da bodo nove volitve ustvarile takšna razmerja moči med političnimi strankami, ki bi omogočile lažje oblikovanje koalicije, kot je to danes.
Veliko razlogov govori proti novim predčasnim volitvam. Pa vendar se kljub temu lahko zgodijo. Politika ni samo racionalna zadeva, oziroma, čeprav se zdijo kalkulacije posameznih strankarskih prvakov racionalne z vidika njihovih javno izpostavljenih ciljev, je lahko skupni rezultat teh kalkulacij skrajno nelogičen in škodljiv za vse udeležene. Preprosto rečeno: vsak posamezen strankarski prvak z namenom, da bi izpadel kot verodostojni vodja verodostojne stranke, zatrjuje, da so predčasne volitve najboljša rešitev, hkrati pa upa, da jih bodo v drugi stranki, zaradi svojih interesov, preprečili. In ker se vsi zanašajo, da drugi ne bo naredil napake, ki bi pripeljala do predčasnih volitev, se na koncu zgodi, da do njih res pride.
Čez nekaj dni, po izteku roka, ki ga je Janši postavila Državljanska lista bomo imeli opravka z res absurdno situacijo. Janša bo še naprej predsednik vlade, Janković bo še naprej župan Ljubljane (in zamrznjeni predsednik stranke), odstopil pa bo tisti, ki je prvi pokazal na s poročilom KPK ožigosana funkcionarja, da morata oditi. Janša in Janković ostajata, Virant gre! Ali rečeno v ljudskem jeziku: »pravičnik« je kaznovan, »lopova« ostajata! Res koristno sporočilo pred nadaljevanjem množičnih protestov. Dolgo tega politični razred ne bo mogel prenašati. Toda, kako se bo izmazal iz te godlje?
Od Janše, ki ima z možnostjo odstopa ključ do rešitve politične krize, ni mogoče pričakovati pomoči. Maksimiziranje lastnih (in strankarskih) koristi, pa četudi je zato potrebno vzeti za talca vso državo, je njegova preizkušena metoda, ki jo je zadnjič uporabil v prejšnjem mandatu, ko je podporo ratifikaciji sporazuma o vstopu Hrvaške v NATO pogojeval s sprejemom njemu všečnega, sicer pa nepomembnega zaključnega računa države. Da bi Janša odstopil, ko bo ugotovil, da nima koalicijske večine – ni govora. Ampak vseh ključev vseeno nima v rokah. Predvsem nima nadzora nad konstruktivno nezaupnico, ki si jo po lastnih besedah želi. Vendar so stranke, ki zahtevajo njegov odstop, preveč nepovezane in neusklajene o tem, kdo bi lahko bil novi mandatar, zato bomo na to opcijo še dolgo čakali. Za voditelje teh strank se bolj izplača pozivanje na predčasne volitve, kot pa resna pogajanja o novi vladi in novi koaliciji. Toda tudi Janša nima na razpolago dobrih možnosti. Če vsaj trenutno ni verjetna možnost, da se s konstruktivno nezaupnico poslovi od vlade kot žrtev, in s tem povzroči škodo tudi DL, kajti volivci ne nagrajujejo »izdajalcev«, bo moral v treh mesecih po odstopih ministrov priti v parlament z novimi kandidati in, hočeš nočeš, na izvolitev novih ministrov vezati tudi zaupnico vladi. Zaupnice ne bo dobil, zato so odprte možnosti za novega mandatarja, ali predčasne volitve.
Ali bomo torej dolgo čakali na razplet politične krize? Mogoče niti ne. Po napovedanem odstopu Gregorja Viranta bo Državni zbor moral izvoliti novega predsednika – in to čim prej. Tako kot jeseni 2011, ko je izvolitev predsednika Državnega zbora opredelila tudi bodočo koalicijo, bodo volitve predsednika DZ ključni dogodek razrešitve krize. Če bo Državnemu zboru uspelo izvoliti novega predsednika, bodo s tem nakazane tudi možnosti nove koalicije in nove vlade brez novih volitev. Če bo DZ ostal brez predsednika, je vprašanje novih volitev samo vprašanje časa. In kdo bo novi predsednik vlade, če bo Državni zbor dobil novega predsednika? Odgovor je enostaven: tisti, ki je prvi odstopil zato, ker Janša in Janković tega nista hotela storiti.