Prerazporejanje bogastva kot vir družbene razdeljenosti

(prispevek je bil izvorno objavljen v Sobotni prilogi, 17. 11. 2012)

Kako omiliti razdeljenost neoliberalne politike, ki jo diktira Janša, retorično pa podpira Pahor?

Ideološka in politična razdeljenost v Sloveniji raste. Tako med političnimi strankami, ki vse težje najdejo pot do redkih skupnih točk, kot med državljani, ki se vse bolj vneto postavljamo na eno od (po Virantu) vojskujočih se strani. Ali je tako zaradi krize oz. stanja v materialni bazi, kot bi rekel Marx, ali je morda obratno, kot v The Conscience of a Liberal trdi Paul Krugman, ki s spremljanjem političnoekonomske stvarnosti ZDA v 20. stoletju dokazuje, da je povečanje političnih delitev zmeraj povečalo socialne razlike, je pravzaprav vseeno. Razdeljenost namreč ni problem zato, ker je neprijetna, ampak ker povzroča nepremostljive blokade v demokratičnem procesu odločanja.

Rešitev iz te zagate ni v lepodušniškem pozivanju k enotnosti, ki jo danes slišimo iz vrst tiste politike, ki ne zmore ponuditi nič vsebinskega, niti v tarnanju nad politiko, v kateri naj bi levim in desnim šlo le za lastne interese, kar slišimo predvsem iz komentatorskih vrst. Prvo je premalo zato, ker je pozivanje k enotnosti povsem nekredibilno, če se omejuje le na pozivanje drugih, če v njem tisti, ki poziva, ne tvega nobenega svojega zastavka. Drugo pa je premalo zato, ker teza o politikih, ki jim gre le za lastne interese, preprosto ne drži. Če bi bilo to res, bi probleme z razdeljenostjo zlahka rešili. Problem žal pač ni v tem, da ljudje s slabimi nameni izkoriščajo ideološke razlike za predatorsko politiko (čeprav so seveda tudi taki), ampak v tem, da ljudje z dobrimi nameni vse manj razumejo drugo stran kot dobronamerno in so zato vse manj pripravljeni na dialog z njo.

Kaj je rešitev iz te zagate? Tako kot zmeraj: diagnoza razlogov za opisano stanje in na tej podlagi sprejete in izvedene poteze. Moje mnenje je, da je pravi razlog povečane politične razdeljenosti okrepitev neoliberalnih tendenc na levici in desnici ter posledičen prenos konfliktov med levico in desnico iz polja avtoritarno-liberalno v polje enakost-neenakost. V tem polju pa ne gre več za življenjske stile, ampak precej resnejše stvari – za (pre)razporejanje bogastva, ki se pri nas in v EU pospešeno dogaja v zadnjih letih. Za omilitev tega konflikta bo zato potrebno precej več kot le dobra volja, saj je ujet v dva kompleksna konteksta: zgodovinskega (pretekle politične delitve v Sloveniji) in evropskega (način reševanja gospodarske krize v EU).

Kaj je neoliberalizem?

Preden rečem nekaj o teh kontekstih, pa moram povedati, v kakšnem pomenu uporabljam pojem neoliberalizem. Moram zato, ker v Sloveniji nekateri – predvsem tisti, ki se jim zdi, da bi lahko bili prepoznani kot neoliberalci – radi zanikajo, da neoliberalizem sploh obstaja. In drugič zato, ker neoliberalne dogme danes dominirajo zahodnemu svetu.

Na kratko je neoliberalizem lepo opredelila Susan George, predsednica Transnational Institute, ki je leta 1999, na konferenci o ekonomski suverenosti v Bangkoku, med opisovanjem predneoliberalnega sveta (čas od konca 2. svetovne vojne do konca 70. let) dejala: »Ideja, da naj bo trgu dovoljeno, da odločilno vpliva na socialne in politične odločitve, ideja, da naj država prostovoljno zmanjša svojo ekonomsko vlogo ali da naj bo podjetjem dana popolna svoboda, da je treba sindikate obrzdati, državljanom pa raje zagotoviti manj kot več socialne varnosti – takšne ideje so bile popolnoma tuje duhu časa.« Ali, kot je dodal Jason Hickle, predavatelj na London School of Economics and Political Science: »Če bi v tistih časih kak ekonomist predlagal katero od politik iz današnjega standardnega neoliberalnega priročnika, bi ga izsmejali dol z odra.« Pomen teh izjav ni le v opredelitvi neoliberalizma, ampak tudi v tem, da pokažeta, kako je ta ideologija produkt nekega časa in interesov, ne pa nekaj neizogibnega in tako rekoč naravno stanje stvari. Kar je danes sicer močno razširjena vera.

Še nekaj je pomembno vedeti, preden nadaljujemo. Neoliberalizem se je v teh 30 letih, odkar sta Margaret Thatcher in Ronald Reagan iz njega naredila tudi praktično politiko, izkazal za ekonomsko izjemno neučinkovitega, a tudi izjemno učinkovitega pri prerazporejanju bogastva od večine k peščici. Gospodarska rast je v tem času v razvitem svetu padla s 3,2 na 2,1 odstotka. V razvijajočih se deželah, kamor sta to politiko, poimenovano strukturno prilagajanje, širila Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, je padla s 3 na 1,7 odstotka. Drugače je z revščino. V Veliki Britaniji je bil pred nastopom Thatcherjeve reven vsak deseti Britanec, konec tisočletja pa vsak četrti, pri otrocih celo vsak tretji. V Afriki se je število revnih podvojilo, razlika v prihodkih med 20 odstotki ljudi iz najrevnejših držav in 20 odstotki iz najbogatejših pa je z 1:44 narastla na 1:74.

Kako se je torej lahko zgodilo, da je neoliberalizem, kljub tem uničujočim posledicam, iz absolutno manjšinske ideologije zrastel v dominantno doktrino našega časa? Zakaj danes večina ljudi, kljub evidentnim dejstvom, ki tega ne potrjujejo, verjame, da vitka država in nizki davki koristijo gospodarstvu, gospodarska rast pa vsem nam? Zasluga za to gre ljudem s konkretnimi interesi, ki so se zavedali, da ideje štejejo, in so zato prek mednarodne mreže, s stotinami milijonov dolarjev podprtih fundacij, inštitutov, raziskovalnih centrov itd. nepopustljivo širili to doktrino.

Kontekst EU

Za razumevanje današnje situacije glede političnih delitev v EU je pomemben predvsem čas po 2. svetovni vojni, ko se je v evropskih državah (pa tudi v ZDA) uveljavilo soglasje o socialni državi in solidarnosti kot temelju gospodarske rasti in družbene kohezije. To temeljno soglasje levice in desnice (celo v superliberalni ZDA so vsi republikanski in demokratski predsedniki, do vključno Nixona, zviševali davke bogatim) se je skrhalo v Veliki Britaniji v času Thatcherjeve. Dolgo je prodor neoliberalizma v Evropi ostal omejen na to državo, duha pa je iz steklenice spustil socialdemokrat Gerhard Schröder (ni naključje, da je prav on prišel podpret Boruta Pahorja), ki se je lotil nemškega proračunskega primanjkljaja s podobnimi ukrepi kot danes nomenklatura EU – z nižanjem plač in socialnih transferjev. Njegovi ukrepi so lep dokaz neoliberalne iluzije o gospodarski rasti, ki koristi vsem. Sarkastično bi namreč lahko rekli, da so njegovi ukrepi koristili Nemčiji (BDP in izvoz sta rastla – ob strani puščam dilemo, ali je to bolj posledica njegovih ukrepov ali uvedbe evra, ki je dvignila nemško konkurenčnost), ne pa tudi Nemcem. Po letu 2005 je namreč stopnja tveganja revščine v Nemčiji zrastla s 4,8 na 7,2 odstotka, od leta 1998 do 2008 pa se je premoženje najbogatejših 10 odstotkov povečalo s 45 na 53 odstotkov. Manj dramatično kot v Veliki Britaniji, pa vendar.

Paradoksno pa se val neoliberalizma v EU sproži po pojavu gospodarske krize, za katero je sprva sicer obstajalo soglasje, da je posledica deregulacije predvsem finančnih trgov. Zato se je pričakovalo, da bodo neoliberalne politike doživele prepričljiv in neslaven zaton. No, zgodilo se je prav nasprotno. Finančnim krogom je uspelo politiki EU, ki jo sicer že dolgo obvladujejo, kot ključni ekonomski problem prodati proračunske primanjkljaje, ki so jih s svojo pogoltnostjo povzročili prav oni, in večji del politike EU je začel še enkrat uvajati politiko strukturnega prilagajanja, ki se je diskreditirala prav povsod, kjer je bila uvedena. Tokrat so tej politiki, katere generator je bil francosko-nemški dvojec Merkozy, dali ime fiskalni pakt in ga spravili v večstranski sporazum, ki bo, po ustreznem številu ratifikacij, obvezoval tako rekoč vse države evroobmočja.

Fiskalni pakt in pogoji, pod katerimi se državam EU finančno priskoči na pomoč, so na las podobni politiki strukturnega prilagajanja v državah v razvoju: nižanje plač, nižanje socialnih transferjev, privatizacije. Tudi posledice so v državah, ki so v to privolile (Grčija, Španija, Portugalska, Irska), podobne: rast brezposelnosti in revščine, nove zadolževalne spirale, padanje BDP. Povečujejo se seveda tudi politični in družbeni konflikti. Stara teza Naomi Klein (Doktrina šoka), da neoliberalnih ukrepov ni mogoče uvesti brez povečane stopnje represije in delnega suspenza demokracije, se potrjuje v uličnih spopadih po teh državah, pa tudi v »prepovedi« referenduma, ki ga je v Grčiji dosegla evropska nomenklatura. (V Sloveniji to poskuša domača oblast sama, z izgubljanjem referendumskih podpisov). Skratka – neoliberalni val v EU povečuje družbene in politične tenzije, kar zmanjšuje možnost omilitve političnih konfliktov tudi pri nas.

Zgodovina slovenskih političnih delitev

Posebnost slovenskih delitev med levico in desnico je v tem, da se je pretežno dogajala na terenu, ki ni bazični teren levo-desnih opredeljevanj. Razlikovanje med levico in desnico poteka namreč v prvi vrsti glede vprašanja enakosti (koliko enakosti mora zagotavljati pravična družba?), ne pa vprašanja libertarnosti in avtoritarnosti, ki pretežno zaznamuje slovenske delitve. Verjetno je ta naša specifika posledica tega, da smo razredni konlikt »rešili« z uvedbo socializma po 2. svetovni vojni, s tem pa preprečili evolucijo kratkotrajne predvojne identifikacije levice in desnice na podlagi odnosa do pravične razdelitve bogastva med ljudmi.

Slovenske delitve imajo tako bolj »kulturno« kot socialno podlago. Vse od časov liberalcev in klerikalcev se bolj ločimo po odnosu do cerkve, manjšin in avtoritete kot po različnih pogledih na gospodarsko-socialna vprašanja. Tako je ostalo še po letu 1990, ko smo formalno opravili z iluzijo, da je socializem uredil razredna vprašanja. Sicer nas je kapitalistična retorika prostega trga in osebnih svoboščin očarala, a so politične stranke ostale previdne glede politik, ki bi prebivalstvo socialno razslojile. Politične delitve so ostale v polju libertarno-avtoritarnega; z užitkom smo se kregali o partizanih, domobrancih, verouku in družinskem zakoniku (ki je eden redkih projektov, ki je zbral levico in desnico v monolitna tabora), ne pa o davkih ali proračunu.

Ker se okrog vprašanja (socialne) enakosti v Sloveniji niso ustvarjali politični konflikti (spomnimo se, kako hitro je prva Janševa vlada umaknila enotno davčno stopnjo z dnevnega reda), se je znotraj levice in desnice lahko ohranila »kohabitacija« ljudi z različnimi pogledi na to vprašanje. Na prvo žogo bi kdo rekel, da bi morala navzočnost zagovornikov večje in manjše enakosti v obeh taborih olajšati sporazum med njima. V resnici ta navzočnost preprečuje oblikovanje jasnih alternativ in iskanje kompromisa. Kot bom prikazal v nadaljevanju, je to bolj problem levice kot desnice.

Janša in Pahor »modernizirata« in povečata razdeljenost Slovenije

Slovenija je s svojo specifiko političnih delitev lahko shajala, dokler nam je šlo dobro in je socialna razslojenost ostajala v sprejemljivih okvirih. Kljub nekaterim opisanim tendencam je neoliberalni val tudi v drugih državah EU ostal relativno omejen vse do nastopa krize. Dokler se je kolač večal, je tudi ekonomska elita soglašala s tem, da se njen delež v razporeditvi prihodkov manjša. Ko pa je kriza dala izgovor za napad na pridobitve socialne države, se je začel neoliberalni juriš, ki je pljusknil tudi v Slovenijo. Politika varčevanja (ki gre zmeraj na račun nižjega in srednjega sloja) postane uradna evropska politika, zadnja dva predsednika vlade, Boruta Pahorja in Janeza Janšo, pa je doletelo, da sta zagovarjala to politiko pri nas. S tem, ko začneta promovirati to doktrino EU, se začne fokus naše politike premeščati na gospodarsko-socialne teme, politični konflikti pa gostiti okrog vprašanja, koliko (ne)enakosti je še sprejemljivo. No, kolikor sta s tem konflikt prilagodila duhu časa, sta pri tem žal oba stopila na napačno stran.

Med njima seveda obstajajo razlike. Če Pahor svojo vero v rešitve Merkel-Sarkozy izraža predvsem retorično, v času premierstva z govorjenjem o francosko-nemškem vlaku, zdaj ko ga ni več, pa s podporo zlatemu pravilu, Janša politiko krčenja javnega sektorja ter nižanja plač, pokojnin in socialnih transferjev trdo izvaja. To počne kljub neuspehu te politike v drugih državah EU, kljub opozorilom priznanih ekonomistov doma in po svetu, da politika varčevanja za vsako ceno v času recesije pomeni katastrofo, in kljub konfliktom, ki jih to sproža pri nas. Da konflikti bodo, je bilo mogoče predvideti, in da bodo z nadaljevanjem te politike še hujši, tudi. Slovenija je država z eno najmanjših stopenj revščine in eno največjih stopenj dohodkovne enakosti v EU. Neoliberalnih politik pri nas ne bi bilo mogoče gladko uveljaviti celo, če bi bile gospodarsko uspešne. Pa niso!

Levica, ohromljena z vero v neoliberalne dogme

Vdor neoliberalne agende v slovensko politiko ni imel enakih posledic za levico in desnico, čeprav znotraj obeh obstajajo različna gledanja na to, koliko (ne)enakosti je za neko družbo pravično. Doktrina prostega trga in vitke države je namreč desnemu delu političnega spektra, ne le v Sloveniji, bliže kot levemu. Zato in ker obstajata na desni stranka in voditelj, ki jima vsi priznavajo hegemonijo, je desnica brez večjih trenj prebavila neoliberalno radikalizacijo, ki sta jo SDS in Janez Janša v celoti ponotranjila.

Z levico je drugače. Na levi obstaja glede tega neke vrste konflikt med »razumom in čustvi«. Ko se mnogi komentatorji v EU in Sloveniji sprašujejo, zakaj je levica v krizi, zakaj ji ne uspe artikulirati alternative zavoženemu neoliberalnemu projektu (ali turbokapitalizmu, če hočete), je moj odgovor, da zato, ker levica v resnici verjame v gospodarsko uspešnost neoliberalnih politik, noče pa sprejeti njihovih socialnih posledic. Neoliberalizem torej odklanja iz sočutja do socialno ogroženih, ne pa zato, ker bi menila, da je razvojna zabloda. V tem napol sprejemanju in odklanjanju neoliberalnih resnic je levica naletela na svojo blokado in več od tega, da sramežlijvo brani dosežke po vojni ustvarjene države blaginje, ne zmore.

Prenos konflikta v polje pravične delitve bogastva zato levica preboleva težje od desnice in ga tudi ne bo prebolela, dokler jasno ne zavrne neoliberalne paradigme. Že omenjena kohabitacija različnih pogledov na to, koliko neenakosti je sprejemljivo, postaja v novih okoliščinah ne le cokla pri oblikovanju razvojne alternative, ampak tudi v iskanju kompromisov z desnico. Lep prikaz tega je odnos do zlatega pravila, tega eminentno ideološkega vprašanja. Po začetnem obotavljanju (ki ga pripisujem prav ambivalentnemu odnosu do neoliberalnih aksiomov) je Pozitivna Slovenija le rešila to dvojnost, prestopila rubikon in zavrnila vnos v ustavo. Ta korak je SD, zaradi Boruta Pahorja, naredila le na pol, in namesto da bi to vprašanje spravili z dnevnega reda, latentno grozi z izbruhom novega konflikta.

Kako omiliti politično razdeljenost?

Kako torej omiliti eskalacijo razdeljenosti, do katere prihaja z udejanjanjem neoliberalne politike, ki jo v Sloveniji na desnici diktira Janša, njeno podstat pa na levici retorično podpira Pahor? Preden o tem rečem nekaj misli, naj povem, da povsem odklanjam vse bolj pogoste pozive, »naj se zmenita« (Janković in Janša, namreč). Odklanjam zato, ker je redukcija političnih delitev, ki imajo močne zgodovinske korenine in svetovnonazorske temelje, na prepir dveh akterjev, ki naj se zmenita, da bo končno že mir, čista intelektualna lenoba. Takšni pozivi implicitno dopuščajo možnost, ki jo sam zavračam: da opozicija neha »težiti« in se politične delitve končajo tako, da se vladi pusti nadaljevati neoliberalno politiko, ki povečuje premoženjske razlike v Sloveniji. Vprašanje, ki me zanima, je zato, katera druga možnost je še na voljo?

Zdi se mi, da je v tem, da se levica reši neoliberalne navlake in ponudi razvojno alternativo, ki bo nagovorila zmerni del desnice. Tako kot je zgodovina slovenskih političnih delitev element, ki zbuja skepso o možnostih zbližanja, je v tej zgodovini mogoče najti drobce, ki kažejo, da enakost med ljudmi in skrb za dobro šibkejših ni bila le skrb levice, ampak tudi pomembna komponenta katoliške socialne misli in nekaterih politik na desni. Gibanje, ki ga je sprožil Janez Evangelist Krek, začetnik slovenskega zadružništva, je po mojem mnenju pustilo sledove, ki segajo v današnji čas. Slovenska levica zlepa ne bo našla skupnega jezika z desnico glede verouka ali družinske politike, lahko pa ga poskusi glede zmanjšanja premoženjskih razlik med ljudmi.

Alternativa neoliberalnemu modelu

Model, ki bi ga levica morala oblikovati, potem ko nedvoumno zavrne neoliberalnega, je model odgovorne ekonomije, ki ga namesto pohlepa in dirke za dobički poganja prizadevanje za družbeno korist. Ker ta prispevek ni namenjen širši razčlenitvi tega modela niti vseh razlogov za zavrnitev neoliberalnega, naj temu, kar je bilo sicer že zapisanega, dodam le to, da mora biti ključni modus uveljavljanja tega modela v ukrepih za enakomernejšo porazdelitev premoženja. Ta ni pomembna le zato, ker velike razlike prinašajo visoko družbeno ceno in počasnejši razvoj (o tem piše nobelovec Joseph Stiglitz v The Price of Inequality), ampak tudi zato, ker je lastnina nad premoženjem pomemben porok resnične svobode in demokracije. Posameznik, ki »poseduje« zgolj svojo službo, pač težko svobodno sprejema družinske in poklicne odločitve in še težje najde čas za aktivno sodelovanje v procesih, ki konstituirajo resnično demokracijo.

Alternativni lastniški modeli (zadruge, delavsko delničarstvo, različne oblike lokalnih gospodarskih iniciativ …), prek katerih zaposleni postajajo lastniki premoženja in nosilci ekonomije, ki družbeno korist postavlja nad interes prisvajanja dobičkov, se danes, daleč od oči politike in medijev, porajajo spontano, od spodaj navzgor. Počasi postajajo te iniciative pomemben ekonomski igralec, in če bi jih kakšna resna politična sila podprla z državnimi pospeševalnimi ukrepi, bi lahko hitro prerasle v nov model gradnje države blaginje. Levica bi se s tem premaknila naprej – od po drugi svetovni vojni vzpostavljenega modela zagotavljanja socialne varnosti z davčno in socialno politiko k zagotavljanju posameznikove ekonomske in drugih neodvisnosti na podlagi lastništva nad premoženjem.

Za razpravo o razdeljenosti pa je pomembno dejstvo, da bi levica s takšno alternativo omogočila, da bi se del desnice lažje odrekel uveljavljanju neoliberalne doktrine, ki po mojem mnenju (z izjemo SDS) ni njena »srčna« izbira, ampak bolj usoda, ki jo je doletela zaradi pritiskov EU. Upanje, da je to možno, me navdaja zaradi že omenjene zgodovinske prisotnosti socialne misli na desnici in zato, ker se ta koncept, bolj kot politike socialnih transferjev, prilega konservativnemu razumevanju odgovornega posameznika kot osebe, ki sama, brez patronata države, poskrbi za lastno materialno bogastvo.

Bo šlo tokrat brez vojne?

Ideološko politične razdeljenosti ni mogoče odpraviti, saj je zasnovana, kot to prikaže ameriški kognitivni lingvist George Lakoff v tekstu How Liberals and Conservatives Think (Kako razmišljajo liberalci in konzervativci) z dvema različnima družinskima modeloma socializacije otrok. Doseči moramo takšno racionalizacijo te razdeljenosti, da bo Sloveniji omogočala, da sprejema potrebne odločitve, ne pa da te obtičijo v blokiranem političnem kolesju. Menim, da je to mogoče le, če levica in desnica zavrneta neoliberalni model, katerega uvajanje radikalizira politične konflikte pri nas in v Evropi. Ne verjamem, da je brez tega mogoče doseči soglasje o naši poti v prihodnost, saj državljani tako radikalnega preloma s pridobitvami socialne države, kot je zdaj na delu, ne bodo sprejeli.

Je pa žal tako, da na usodo tega konflikta odločilno vplivajo silnice, ki so zunaj naše moči. Neoliberalizem v gospodarski krizi umira in bo z njo umrl, tako kot je vulgarni liberalizem umrl po gospodarski depresiji leta 1929. Politika varčevanja, ki jo vodi EU, je njegov labodji spev. Ni pa še jasno, kakšno ceno bomo za to smrt plačali. Od tega, ali so se veliki globalni igralci iz takratnih dogodkov kaj naučili, je namreč odvisno, ali bomo do soglasja o drugačnem modelu spet morali priti v vojni ali pa bo tokrat šlo brez nje.