Odstopiti ali ne odstopiti?
Uvedba kazenskega postopka, vložitev obtožnice, začetek sodne obravnave, hišna preiskava in druge aktivnosti policije ali pravosodnih organov zoper aktivne politike so razlog, da se zasvetijo očke vsaj dvem kategorijam državljanov – medijski srenji in političnim navijačem nasprotnega političnega pola od titega, ki mu pripada inkriminirani politik. Razumljivo – za medije je spremljanje tovrstnih aktivnosti zagotovilo za dobro gledanost oz. branost (ter zaslužke, seveda) in olajšano delo urednikom, ki na tak dan nimajo problemov s tem, kaj naj dajo za prvo novico, za politične navijače pa…, no razlogov zakaj se zasvetijo njim pa se res ni treba naštevati.
Tako je bilo tudi v preteklih dneh s hišnimi preiskavami pri Zoranu Jankoviću in njegovih sinovih. Kot vselej v takih primerih, se je tudi tokrat veliko spraševalo o odstopu, v medije pa so bili vpoklicani strokovnjaki in »strokovnjaki«, ki so morali pojasnjevati, kaj nam politiki sporočajo s tem, ko ne odstopijo, zakaj bi bilo prav da (ne) odstopijo in kakšne bodo posledice morebitnega (ne)odstopa. Skozi neizmerni hrup in vtis usodnosti dogajanja, ki ga generirajo predvsem elektronski mediji, se kakšnih reflektiranih misli ni dalo razbrati. Je pa bilo veliko moraliziranja in poenostavljanja. To – moraliziranje in poenostavljanje – pa je vključeno v dve poglavitni »teoriji« (narekovaje uporabljam, ker gre bolj za nekaj na prvo žogo vkup zmetanih argumentov, kot pa za konsistentno teorijo), ki ju je bilo tokrat in že marsikdaj prej slišati ob podobnih dogodkih.
Prva, medijem najljubša in izrazito prevladujoča teorija, moralizira. Sloni na tezi, da vsak predkazenski ali kazenski postopek zoper politika zruši njegovo kredibilnost in načenja ugled celotne politike, poleg tega pa je umik potreben tudi zato, da politiku onemogoči vpliv na organe, ki vodijo postopek zoper njega. Čeprav to običajno ni izrečeno (včasih pa kakemu manj spretnemu komentatorju to uide) sta v ozadju te teorije še dve podmeni: »vsi so enaki« (slabi seveda) in »kjer je dim je tudi ogenj«. Skratka, ker so vsi politiki itak nagnjeni k skrbi za lastni žep in ker policija že ne bi začela postopka zoper njih, če bi ne imela razlogov za to, ker je torej precej verjetno, da so krivi, naj odstopijo.
Če prva teorija moralizira, druga, manjšinska, poenostavlja. Sloni na ustavni določbi o domnevi nedolžnosti in opozarja, da je nepravično izločati iz politike nekrive ljudi. Bolj radikalni zagovorniki te teorije opozarjajo še na to, da je ob popolni spolitiziranosti naše države tudi zaupanje v politično nepristrankost policije in tožilstva precejšnje in je težko pričakovati, da bodo politiki (in velik del državljanov) kot razlog za odstop sprejeli uvedbo postopkov, katerih nepristranskost je vprašljiva.
Obe teoriji imata v sebi neko resnico in neko slabost. Resnica prve je v tem, da uvedba kazenskih postopkov res načenja kredibilnost konkretnega politika in tudi politike kot take. Njena slabost pa je v tem, da je do nekaterih posameznikov (tistih, ki se kasneje izkažejo za nedolžne) krivična. Tu se pokaže njena notranja nekonsistenca. Sprejemljivost te teorije, ki je, kot rečeno, večinsko sprejeta, namreč sloni na domnevi krivde. Brez te domneve bi bila njena sprejemljivost za ljudstvo takorekoč nična. Poglejmo si to na primeru dveh zagovornikov moralizatorske teorije, ki sta se v svojih komentarjih ne le zavzela za Jankovićev odstop, ampak tudi narisala podobo moralne izprijenosti akterjev in okolja, v katerem se odstop ne zgodi.
Gre za teksta Uroša Urbasa “Začetek nekega konca”, objavljen v Financah in Borisa Vezjaka “Ni ravno pošten, ampak naš je” , ki ga je avtor objavil kot blog. Urbas tako uvodoma ugotavlja, da bi moral vsak politik, ki ga utemeljeno sumijo zlorabe javnega denarja odstopiti, a se le nekaj vrstic kasneje popravi, ko naredi razliko med Janšo in Jankovićem. Pri Janši – tako Urbas – namreč ni šlo za kaznivo dejanje, ki bi zahtevalo preiskavo, poleg tega pa – kot zaključi še malo kasneje – latinski pregovor pravi, da noben dokaz ni boljši, kot je očitnost stvari. Skratka, pri Janši ni očitno, da je kriv, pri Jankoviću pa je, zato naj ta odstopi, prvemu pa ni treba. Če pustim ob strani za kolumnista resnega časopisa povsem nedopusten pravni amaterizem pri obravnavi utemeljenega suma in pogojev za hišno preiskavo, lahko ugotovimo, da se Urbas ne le zaveda, ampak eksplicitno priznava, da moralizatorska teorija stoji in pade z vero v politikovo krivdo. Od besedičenja o padanju ugleda in kredibilnosti politike, če se ne zgodi odstop, ne ostane veliko, če ljudje ne verjamejo, da je obtoženi kriv.
Boris Vezjak , ki se v omenjenem tekstu predvsem zgraža nad levimi intelektualci, ker ob tem, kar se dogaja Jankoviću molčijo (le zakaj ne pomisli, da vsaj nekateri med njimi molčijo, ker so modrejši od njega in vedo, da ne vedo dovolj, da bi kaj kredibilnega rekli!?), za razliko od Urbasa sicer ne dela razlike med Janšo in Jankovićem (vendar pa, drugače od Urbasa, ki vidi razliko tam, kjer je ni, te ne vidi tam, kjer je – a o tem nekaj kasneje), da pa tudi on vedeti, da zahteva po odstopu sloni na veri v Jankovićevo krivdo. »V medijih podrobno nakazani indici o njegovih koruptivnih in kaznivih dejanjih bi me zaradi svoje obsežnosti prepričevali, da je odstop pravo dejanje…« pravi v svojem tekstu. Skratka, tudi njegovo prepričanje o pravilnosti odstopa temelji na veri, da je kriv. In v to so ga prepričali mediji!
Druga teorija, tista »nedolžen, dokler krivda ni dokazana« poenostavlja s tem, ko celoten problem zvede na pravnega. V dokaj čisti obliki sta jo izpostavila Sebastjan Jeretič in Miloš Čirič v zadnjem POP klubu, ko sta nasprotovala odstopom z navajanjem indicev o policijski ter tožilski pristranosti. Resnica te teorije je v tem, da opozarja na možnost zlorab, saj se je z nekaj policijske pristranosti ali malomarnega dela in z nekaj medijske prizadevnosti (ki, priznajmo, v takšnih primerih nikoli ne umanjka) zlahka mogoče znebiti (komurkoli že) nezaželenega politika, če bi veljal kriterij, da naj odstopi vsak, v katerega se zažene policija. Vendar pa ta teorija neupravičeno povsem zanemarja to, v čemer ima prav moralizatorska: politik, ki je v kazenski preiskavi, res izgublja kredibilnost in res načenja ugled celotne politike. To pa ni več zgolj njegova osebna zadeva, saj ima širše družbene implikacije. Ob nekredibilni politiki je državo nemogoče voditi v svetlo prihodnost, ker sčasoma v to svetlo prihodnost nihče več ne verjame.
Kaj je torej rešitev? Potrebno je dvoje: prenehati je treba z moraliziranjem in prenehati je treba s poenostavljanjem.
Javnost in moralizirajoči komentatorji se bodo morali sprijazniti s tem, da zahteva po odstopu ne more temeljiti na veri v krivdo in moralno izprijenost politika, ki noče odstopiti. Prvič zato, ker je to v nasprotju z ustavo, drugič, ker je v marsikaterem primeru nepravično in tretjič zato, ker politiki pač ne bodo odstopali, če bo prepostavka tega odstopa implicitno priznanje krivde. Politiki in njihovi branilci pa se bodo morali sprijazniti s tem, da je njihova odgovornost do države in družbe nad njihovo upravičeno željo po zaščiti lastne verodostojnosti in zato ne morejo do konca vztrajati pri tem, da bodo odstopili le na podlagi pravnomočne sodbe.
Kriterij za odstop je zato lahko le formalen. Ker ne more in ne sme sloneti na domnevi krivde, lahko sloni le na formalnem aktu uvedbe kazenskega postopka oz. prehodu v določeno fazo kazenskega postopka. Ker to spregleduje, Urbas vidi razliko med Janšo in Jankovićem tam, kjer je ni (to je v razvidnosti njune krivde) in ker to spregleduje, Vezjak ne vidi bistvene razlike med njima tam, kjer je: namreč v fazi postopka, ki poteka zoper njiju (zoper Jankovića še ni bila vložena niti ovadba, zoper Janšo pa že teče sodna obravnava). Vprašanje seveda je, v kateri fazi predkazenskega oz. kazenskega postopka naj bi politik odstopil. Naj bo to po prvih dejanjih policije zoper njega, naj bo to po vloženi kazenski ovadbi, po pravnomočnosti sklepa o preiskavi ali še kasneje? Predlagam, da to odločitev prepustimo prvemu politiku, ki bo odstopil; vendar ne na podlagi medijskih ali političnih pritiskov, ampak zaradi vnaprej napovedane odločitve, da bo to storil, če bo postopek zoper njega prišel do posamezne od navedenih faz.
Na koncu moram še enkrat poudariti, da je nehumano in neumno pričakovati, da bosta Janša in Janković, pa tudi vsi ostali, seveda, odstopili pod pritiskom medijske gonje in ob predpostavki, da odstopajo zato, ker so krivi. Nehumano zato, ker je v človekovi naravi, da ščiti svojo integriteto in je to tudi njegova pravica, neumno pa zato, ker je prav kontekst domneve krivde tisti, ki sili k vztrajanju na položaju. Seveda pa je prenehanje z moraliziranjem in poenostavljanjem le prvi pogoj za spremembo dolge prakse neodstopov. Potreben bo tudi še vsaj en politik, ki bo zmogel stopiti prek sebe in določiti kriterij, ob katerem se v tej državi odstopi s politične funkcije. S tem seveda, da ga bo napovedal in se ga tudi držal.
