Leto potem
Včeraj, 20. septembra je minilo leto dni od izglasovanja nezaupnice Pahorjevi vladi, kar je vodilo v razpis prvih in edinih predčasnih volitev v Sloveniji. Nanje smo se podali z različnimi pričakovanji. Predvsem med bolj angažiranimi popdporniki levih političnih strank, je obstajalo veliko strahu pred posledicami SDSovega prevzema oblasti, ki se je obetal in jeze na vladne stranke, ki so to dopustile, namesto da bi svoj mandat pripeljale do konca. Pri vseh drugih pa se zdi, da je prevladovalo pričakovanje, da bodo volitve vendarle prinesle konec neučinkovite politike, ki jo je simbolizirala z izjemnim padcem državljanskega zaupanja zaznamovana Pahorjeva vlada. Volilci, sicer tradicionalno nenaklonjeni predčasnim volitvam, so po vrsti neuspelih vladnih projektov obupali nad situacijo in svoje upe položili v spremembo, ki naj bi jo prinesle volitve. Leto dni po tistih razmislekih in dogodkih je pravi čas za vprašanje, kaj so nam predčasne volitve prinesle.
Na najpomembnejšem področju (za najpomembnejšega so ga izbrali mediji in politika), to je pri bitki z gospodarsko krizo, smo na slabšem, kot pred enim letom. Za razliko od Pahorjeve vlade, je Janševa učinkovita in projekte, ki si jih zamisli, v glavnem tudi spelje. Uspelo ji je sprejeti ostre varčevalne ukrepe ne da bi sindikati, ki so lani torpedirali za delavstvo precej manj usodno pokojninsko reformo, posegli po referendumskem orožju. A ta učinkovitost zaenkrat Sloveniji ne koristi in če pogledamo izkušnje držav, ki so že nekaj dlje časa na evropsko diktirani poti ostrega varčevanja (Irska, Španija, Italija, Grčija, Portugalska), ji tudi v bližnji prihodnosti ne bo. Proračunski primanjkljaj, ki je lani znašal 47,6% BDP je danes 54,7% BDP, BDP je v prvi polovici leta padel za 1,6% glede na prvop polovico leta 2011, donosnost na 5 letne državne obveznice, ki je bila še aprila letos 4% pa se ta trenutek giblje okrog 6% in to kljub vladnemu zagotavljanju, da je varčevalni paket nujen za dvig zaupanja finančnih trgov in posledično nižjo ceno zadolževanja.
To pravzaprav ni presenetljivo, saj prejšnjega in sedanjega predsednika vlade, ki sta si na prvi pogled tako različna, da bi si bolj ne mogla biti (Pahor spravljiv in nesposoben narediti red v koaliciji, Janša pa avtokratski in vsevidni šef), druži podobna vizija slovenske umeščenosti v evropske ekonomske tokove. Če je Pahor povsem spregledoval, da je Slovenija s prevzemom EUR vstopila med države, ki so si s tem zmanjšale konkurenčnost in stavil na francosko-nemški vlak, ki je bil evidentno namenjen prevozu držav, ki jim je uvedba EUR konkurenčnost povečala ali pa jo vsaj pustila nedotaknjeno, se je Janša navezal na dediščino dvojca Merkozy – to je na Merklovo in njeno politiko varčevanja. Posledice so zato lahko samo podobne. Prihajajoče reforme – pokojninska in trg dela – in najavljena sanacija bank (če bodo uveljavljene in če bodo premišljene) imajo v sebi sicer potencial za izboljšavo ekonomskih razmer, vendar pa je vprašanje, ali po vseh zamudah in ob zavornem potencialu že sprejete varčevalne politike, lahko še potergnejo voz naprej.
Napredka predčasne volitve niso prinesle tudi glede politične razklanosti. Potem, ko sta se v parlament uvrstili dve novi politični stranki, se je nekaj časa zdelo, da se črta, ki v Sloveniji ločuje levico in desnico zabrisuje. A je bil to le privid, ki je pred razočaranimi volilci padel z dnem, ko je vlado, mimo rezultatov volitev (torej brez PS, ki je volitve dobila), zato pa po ideološki ločnici, sestavil Janez Janša. Danes imamo v parlamentu situacijo, ki se v ničemer ne razlikuje od predvolilne. Vladni in opozicijski pol imata vsak svojo vizijo reševanja Slovenije iz krize, dogovori so izjemno redki, blokade vseprisotne. Nič presenetljivega in nič nepričakovanega! Slovenija je politično in svetovnonazorsko razdeljena na klerikalce in liberalce (ter njihove naslednike različnih imen) že 150 let in le kak politik kova dr. Janeza Drnovška (ali pa – včasih, ne zmeraj – kak zunanji sovražnik), je sposoben duha razdora občasno umiriti v steklenici.
Skratka, pričakovanja vseh, ki so po predčasnih volitvah upali na boljše čase, se niso uresničila in zaključek na prvo žogo je, da so bile nepotrebne. No, kot takratni sekretar stranke Zares, na katero so bili nekateri na levici jezni, ker je z izstopom iz vlade sprožila proces, ki se je končal s predčasnimi volitvami, moram na koncu dodati, da so bila takšna pričakovanja nerealna, da pa so imele predčasne volitve kljub temu svoj pomen. Ta seveda ni bil v zamenjavi oblasti; da politična prerazporeditev v Sloveniji ne bo spremenila ničesar, smo se zavedali že takrat in na to takrat tudi opozorili. Tudi prerazporeditev, ki se je zgodila na teh volitvah znotraj politične levice in vprašanje, kaj bi se s to levico zgodilo, če bi se agonija leve vlade podaljšala še za eno leto, puščam ob strani. Tisto, zaradi česar so te volitve vendarle imele svoj smisel in kar smo poudarili kot ključni razlog za izstop iz vlade je dejstvo, da se je z njimi začel proces treznjenja (politike in volilcev) in da bo ta proces, ne glede na to, koliko časa bo trajal, končan eno leto prej, kot bi bil sicer.
