Desnica v parlamentu, levica na ulici

Feri Lainšček
Igra se torej lahko začne. In bojim se, da bo rezultat res paradoksalen, saj bo v sistemu, v katerem odločajo glasovi večine, na koncu izgubila večina.

Priznam, da sem malodušen.
Prav neprijeten za kako sprenevedajočo se predvolilno zabavo.
Verjel sem v odprto družbo in skupno slovensko perspektivo s sistemom socialno in družbeno odgovornega kapitalizma. Pa se je zgodil le legaliziran rop skupnega premoženja in pir tajkunov, ki jih ni znal nihče ustaviti. Zdaj, v tem ubožnem predvolilnem času, ki pač sovpada z gospodarsko recesijo in družbeno depresijo, me v ozračju našega kolektivnega blodeža vse bolj bega slutnja napovedujočega se totalitarnega kapitalizma.
Nakazuje ga predvolilna drža praktično vseh strank, ki jim javno mnenje pripisuje največ sedežev v parlamentu. Čutiti ga je v populističnih in uglašenih maksimah, ki celotno družbeno in osebno življenje državljanov nasilno enotijo in podrejajo gospodarskim ciljem, kot rešitelja pa ponujajo kriznega menedžerja. Ko namreč državo tako poistovetimo s podjetjem, seveda moramo nujno dodati, da je vodenje takega podjetja praviloma avtoritarno in kajpak tudi totalitarno.
Kaj torej lahko sploh pričakujemo?
Bolj ali manj prostodušni neoliberalizem v službi naših turbo-kapitalistov pač ne more prinesti drugega kot popolno dominacijo in zaščito kapitala ter njegovih lastnikov. Tistih z začetka mojega razmišljanja, ki si take zaščite zanesljivo ne zaslužijo, pa seveda tudi vseh drugih. Če pa bo temu res tako, bo politično ustoličenje edinih zveličavnih rešiteljev obenem prineslo tudi ukinitev enakih pogojev za vse in omogočilo še večje razslojevanje na bogate in revne. Družbeni ideal enakosti pa gotovo ne bo pohojen samo na področju možnosti in razdeljevanja dobrin, ampak tudi sicer in nasploh. Pod krinko reševanja gospodarske krize so eni očitno sposobni ponuditi marsikaj, drugi pa so tak marsikaj pripravljeni tudi sprejeti.
Igra se torej lahko začne.
In bojim se, da bo rezultat res paradoksalen, saj bo v sistemu, v katerem odločajo glasovi večine, na koncu izgubila večina.
Zdi se namreč, da je v deželi kar lepo število volivcev, ki bolj kot enakost in socialno državo potrebujejo kruh in delo. Ampak, tem bodi odpuščeno, saj v stiski gotovo niti ne vedo več, kaj delajo. Resničen paradoks pa se gotovo začenja ob spoznanju, da bo zelo verjetno tako ravnala tudi velika večina tistih, ki sicer imajo kaj izgubiti, a slepo upajo, da se to potem ne bo zgodilo. Ali pa celo tistih, ki jim je bilo v predvolilnem času v obraz rečeno, naj se lepo obrišejo pod nosom. V mislih imam seveda zaposlene in dejavne v javnem sektorju, katerih izvirni greh je verjetno v tem, da ne proizvajajo in preprodajajo ničesar otipljivega, niso pa seveda niti prav goreči verniki pridobitništva. So pač v službi skupnega interesa in skrbijo za skupno dobro. Recimo za uresničevanje socialnih pravic, kot so pravica do šolanja, zdravja in dela – da ne naštevam kaj bolj potratnega in po mnenju rešiteljev za davkoplačevalsko blagajno še bolj parazitskega. A kakor koli že, če bo torej na teh volitvah za obljubo izhoda iz gospodarske krize žrtvovan ideal enakosti, bo večina zanesljivo potegnila kratko in se ji bo še dolgo glasno kolcalo.
Če bo obljuba uresničena, bo to kolcanje potekalo v mezdnem odnosu.
Če pa obljuba ne bo uresničena, bomo verjetno vsi skupaj že kmalu kolcali na ulici.
Res pa je tudi, da svojih glasov še nismo zares oddali in je še na razpolago nekaj časa za razmislek. Stranka Zares, ki je bila zaradi svoje načelne drže deležna mnogih napadov tudi iz tega zamegljenega ozadja, je navsezadnje zdaj v svojem imenu izpostavila, da je socialna. Prav s tem pa zagotavlja, da se bo še naprej zavzemala za družbena razmerja, ki jih ne bo poganjalo izkoriščanje.