3. Za odzivno socialno politiko in krepitev socialnega kapitala

(Celoten program stranke je dostopen tukaj.)

3. Za odzivno socialno politiko in krepitev socialnega kapitala

3.1 Temeljne programske usmeritve na področju socialne politike

Program stranke Zares izhaja iz podmene, da je treba socialno državo ohraniti in modernizirati njene ustanove. Socialne storitve, katerih temeljna naloga je povečevanje socialne kohezije, morajo postati steber socialnega in gospodarskega razvoja. Na področju socialnovarstvenih storitev bomo težili k izgradnji kakovostne in zadostne javne mreže  storitev, ki bo dostopna na območju celotne države po načelu enake dostopnosti in kvalitete. Spodbujali bomo večjo pluralizacijo izvajalcev na vseh področjih, ki pa se mora razvijati po vnaprej določeni strategiji, ki odraža potrebe družbe, tudi z vidika regionalne razpršenosti.

Koncept univerzalnega temeljnega dohodka predstavlja radikalno alternativo obstoječi socialni politiki. Omogoča ukinitev množice transferjevin njihovo nadomestitev z rednimi mesečnimi plačili prebivalcem. To je ena od poti za zmanjševanje revščine in socialne izključenosti. V današnjih razmerah še ne obstajajo možnosti za njegovo izvedbo, obenem pa tudi njegove mogoče posledice še niso docela premišljene. Bomo pa pospeševali razpravo o njem in dobre ideje vgrajevali v postopnoe spremembe urejanja socialnih transferjev. Enakopravnost, protidiskriminacija in individualizacija morajo biti temelj novega koncepta urejanja socialnih transferjev (ali davkov) ter izhajati iz potreb posameznikov in ne gospodinjstev.

Naša politika bo temeljila na načelu zagotavljanja enakih možnosti. Prizadevali si bomo za krepitev demokratičnih procesov in s tem preglednosti delovanja javnih ustanov ter za povečevanje možnosti javnosti, da sodeluje pri oblikovanju politik in ukrepov. Sledili bomo enotnemu in doslednemu zagotavljanju človekovih in državljanskih pravic. Država mora sprejeti jasno določeno in oprijemljivoprotidiskriminacijsko zakonodajo za posamezna področja in ne le načelnih stališč, saj to ne zadostuje za zaznavanje in preprečevanje diskriminacije skozi vsakdanje prakse (npr. zaposlovanja, zdravstva, šolstva, sociale – enakosti v pravicah in prejemkih).

Družba mora temeljiti na medgeneracijski solidarnosti in vzajemnosti ter na pravnih, enakopravnih in pravičnih temeljih. Pogoj za krepitev socialne države je ustvarjanje pogojev za gospodarsko rast, ki se mora odražati v kakovosti življenja vseh državljank in državljanov, zlasti ranljivih družbenih skupin. V tem smislu in z namenom preprečevanja revščine in socialne izključenosti se zavzemamo za vzpostavitev ukrepov preprečevanja razslojevanja prebivalstva in za spremembe sistema minimalne plače.

Stremeli bomo k zagotavljanju dolgoročne stabilnosti pokojninskega sistema, kot odgovor na povečevanje skupine prebivalcev, starejših od 65 let. Aktiven razvoj in prilagajanje pokojninskega sistema je nujen. Spodbujali bomo vlaganja v različne načine varčevanja za starost, vendar mora biti osnova, ki bo zagotavljala dostojno preživetje v starosti, še vedno v obveznem osnovnem pokojninskem zavarovanju. Pri razvoju drugega stebra pokojninskega zavarovanja bomo sprejeli ukrepe za povečanje učinkovitega nadzora nad poslovanjem pokojninskih skladov ter s tem povečali preglednost in stabilnost njihovega poslovanja.

V sklopu problematike t. im. dolgožive družbe se kot akutno vprašanje pojavlja tudi problem dolgotrajne oskrbe, za to si bomo prizadevali za sprejetje Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno nego. Ob tem bomo spodbujali razvoj storitev pomoči na domu, ki ohranja uporabnike storitev v lastnem okolju, ker je to za njih praviloma prijaznejše.

V razmerah dolgožive družbe je treba spodbujati tudi daljšo delovno aktivnost starejših na prostovoljni osnovi. Med ukrepi takšnega spodbujanja predlagamo, da starejši po dopolnjeni pokojninski dobi v aktivnem delovnem razmerju ne bi več plačevali prispevka za obvezno osnovno pokojninsko zavarovanje, tako da bi se lahko del tega prispevka neposredno prelil v njegov osebni dohodek.

Prizadevali si bomo za ustvarjanje novih delovnih mest na višji ravni zahtevnosti, ki bo povečala konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Stremeli bomo k zelenim delovnim mestom. Urejanje plačnih razmerij na podlagi dela bo pomembna točka usklajevanja, kjer bo potrebno določiti razmerje med najnižjo in najvišjo plačo, ki naj znotraj organizacije ne preseže razmerja 1:10. Nizke povprečne plače pogojujejo nizke pokojnine, to pa poglablja problem revščine ljudi v tretjem življenjskem obdobju (zlasti pri starejših od 65 let, predvsem pri ženskah).

S politiko urejanja delovnih razmerij, zaščite brezposelnih in socialno izključenih, moramo zagotoviti, da bosta tako fleksibilnost zaposlitev za delodajalce kot varnost zaposlitve za delavce druga drugi prilagojeni, in da bosta skupaj pripomogli k večji konkurenčnosti gospodarstva in socialni varnosti delavcev. V tem smislu si bomo prizadevali, da bi, skupaj s socialnimi partnerji, preverili možnost za skrajšanje delovnega časa. V to razpravo je treba nujno pritegniti mlade, ki bi s povečanjem števila delovnih mest, kot posledico tega ukrepa, lahko največ pridobili.

Stremeli bomo k čim širšemu vključevanju ranljivih družbenih skupin na trg dela, tudi s spodbujanjem socialnega podjetništva, ki je eden izmed temeljev družbeno odgovorne ekonomije.

Varnost in zdravje pri delu sta za Zares zelo pomembni vrednoti. Dolgoročno uspešno in sodobno naravnano gospodarstvo sta namreč temeljni značilnosti, ki ju lahko doseže le zdrav, zadovoljen in visoko motiviran delavec, ki dela v varnem, zdravem in spodbudnem delovnem okolju. Sodobne družbene ureditve namreč ni mogoče graditi na delovnih mestih v dejavnostih in s pomočjo tehnologij, pri katerih je za varnost in zdravje delavcev pri delu slabo poskrbljeno.

Poostrili bomo inšpekcijski nadzor ter terjali dosledno izvrševanje določil iz delovnega razmerja in delovnopravne zakonodaje ter varstva in zdravja pri delu. V ta namen bomo okrepili delovanje organa, ki je zadolžen za izvajanje inšpekcijskega nadzora.

Odločitev za družino in otroka je predvsem subjektivna odločitev posameznice, posameznika ali para. Pri odločanju o rojstvu otroka imajo odločilno vlogo socialno-ekonomski dejavniki. Spodbujali bomo zgodnejši prehod mladih v samostojno življenje z ustrezno stanovanjsko politiko (kjer si bomo prizadevali za zakonsko regulirano povečevanje dostopnosti stanovanj za mlade), usklajevanjem poklicnega in družinskega življenja ter s primernimi prilagoditvami šolstva od vrtca do dokončanja šolanja. Prizadevali si bomo za nadaljnjo modernizacijo družinske politike, mednarodnih posvojitev in istospolnih zvez, ki jo bomo uredili v ustrezni zakonodaji v dogovoru s socialnimi partnerji na teh področjih.

Zavedamo se pereče problematike zlorabe drog, zato si bomo prizadevali za usklajeno politiko o drogah s ponovno oživitvijo nacionalne koordinacije, ki bo omogočila optimalnejšo izvedbo določenih nalog v zvezi s preprečevanjem in spremljanjem pojavnosti odvisnosti od drog.

Za nas je izjemnega pomena tudi ureditev invalidskega varstva. V tej luči si bomo prizadevali za preveritev poslovanja invalidskih podjetij, uskladitev različnih zakonodaj in odpravo diskriminacij ter neenakosti v pravicah in prejemkih, spremembo načina ocenjevanja in kategorizacije delovnih invalidov, ureditev prekvalifikacij delovnih invalidov ter za sprejetje zakonske podlage za izvajanje osebne asistence.

Ukrepi za odpravljanje revščine, ki vključujejo različne oblike pomoči in spodbujanje za aktivno življenje ostajajo pomembna sestavina naše socialne politike.

3.2 Za javno in učinkovito zdravstvo

Zdravje je za Slovence največja vrednota. Nova politika se mora odzvati na pričakovanja državljanov po bolj zdravem javnem, delovnem in zasebnem življenju. Zato  bo nova zdravstvena politika spremenila svojo orientacijo od bolezni k zdravju. Skrb za zdravje bo postala stalnica delovanja na vseh področjih delovanja države. Ukrepi na šolskem, prometnem, okoljevarstvenem in vseh drugih področjih, na katerih država posega z investicijami ali programi bodo morali podleči analizi zdravstvenih učinkov, preden jih bo vlada poslala v državni zbor. Zravje je prepomembno, zdravljenje bolezni pa predrago, da bi prezrli vpliv državnih politik in ukrepov na zdravje ljudi.

V aktualnih političnih razpravah v zvezi z zdravstvom se večkrat pojavlja dilema ali javno zdravstvo ali učinkovito zdravstvo. Takšna dilema je navidezna. Kot kažejo zgledi v številnih razvitih državah je javno zdravstvo, ki omogoča široko dostopnost lahko učinkovito. Ni pa vsak sistem zdravstvene oskrbe, ki temelji na zasebnem zdravstvu, nujno tudi učinkovit glede na sredstva, ki se obračajo v njem.

Za učinkovito in dostopno javno zdravstvo moramo ustvariti primerne razmere. Razvoj zasebnega zdravstva podpiramo kot dopolnilo javnemu in kot pridobitno dejavnost v čezmejnem zdravstvenem varstvu. Navajamo nekaj ukrepov s katerimi bi povečali učinkovitost v javnem zdravstvu:

Na področju financiranja zdravstva je treba zagotoviti:

• racionalno uporabo že zbranih finančnih sredstev;
• dolgoročno povečati delež bruto družbenega proizvoda za financiranje javnega zdravstva, po naši oceni za 1% BDP predvsem s pomočjo opravljanja zastonjkarjev in razširitve osnove za odmerjanje zdravstvenega prispevka.
• kratkoročno zaustaviti padanje deleža javnih sredstev v BDP za zdravstvo; srednjeročno pa zmanjšati delež zasebnih izdatkov v zdravstvu, ki je v Sloveniji že zdaj med najvišjimi v Evropi.

V Zares se zavzemamo za postopno preoblikovanje in odpravo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kot ga poznamo danes. Program javnega zdravstva ne sme temeljiti na doplačilih iz zasebnega žepa, saj to v veliki meri omejuje dostopnost do zdravstva. Hkrati pa se morajo dopolnilna zavarovanja preoblikovati tako, da bodo ponujale realne dopolnilne stortve. Sedanji sistem, ko dopolnilna zavarovanja ponujajo dostop do javnih storitev je absurden in zahteva odpravo in prenovo. Dopolnilna zavarovanja naj pokrijejo dopolnilne storitve, s čimer se bo bogatila ponudba zdravstvenih storitev ne pa zgolj ponudba zavarovalniških produktov na račun siromašenja zdravstvene ponudbe.

Predlagamo razmejitev obveznosti obveznega zdravstvenega zavarovanja, in sicer tako, da:

• se zavarovanje za poklicne bolezni in poškodbe pri delu, vključno z zavarovanjem za bolniško odsotnost, prenese z obveznega zavarovanja na podjetja, ki sklenejo z zavarovalnicami diferencirane premije glede na rizičnost svojega poslovanja;
• se širjenje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja strogo usmeri v zagotavljanje višje kakovosti zdravljenja in uvajanja novih zdravil in medicinskih tehnologij;
• se oblikuje posebno zavarovanje za nego starostnikov, kar bi delno razbremenilo zavod za zdravstveno zavarovanje, hkrati pa bi zagotovilo posebno skrb za starejšo populacijo, ki se povečuje in je bolj ranljiva.

Da bi izboljšali organizacijo zdravstvenega sistema, predlagamo:

• skrajšanje čakalnih vrst za ambulantni pregled pri specialistu na največ 14 dni, za kar je treba prerazporediti sredstva v programu zdravstvenega načina vključevanja in integracije varstva in oblikovati nacionalne čakalne vrste, ki bodo omogočale izbiro takšnega pregleda pri vseh specialističnih ambulantah v Sloveniji;
• ohranitev in nadgraditev zdravstvenih domov na področju primarnega zdravstva, ki naj se oblikujejo v zdravstvene centre, saj njihova vloga še zdaleč ni izčrpana; orientacija od bolezni k zdravju namreč pomeni močnejšo preventivno dejavnost, kar bo skupaj s krajšimi čakalnimi vrstami zahtevalo, da se zagotovi dostop do čim večjega števila specialističnih pregledov v okviru zdravstvenih domov/centrov; zdravstveni domovi bodo tako postali koordinatorji primarne zdravstvene dejavnosti na svojem gravitacijskem območju; zato njihova vloga ne usiha, ampak se krepi;
• da se na področju sekundarnega zdravstva ohranijo izbrane regionalne splošne bolnišnice;  med drugimi splošnimi bolnišnicami pa je treba spodbuditi delitev dela, namreč specializacijo bolnišnic, ki bi s tem dobile kritično maso za pokrivanje diagnostične tehnologije in dovolj pacientov za potrebno kakovost dela ter obstoj specializiranih ekip; k takšni specializaciji bistveno prispevata večja prometna mobilnost in večja fizična dostopnost;
• povečanje konkurence med javnimi zavodi – trenutno se sklepajo pogodbe med ZZZS in javnimi zavodi na podlagi podatkov iz preteklih let; pogajanja so netransparentna alokacija sredstev med javne zdravstvene zavode pa ne sledi načelu najboljše rednosti (best value); javni zavodi bi lahko konkurirali za program in s tem dobili spodbudo in možnost, da svojo specializacijo prodajo zavodu za zdravstveno zavarovanje ter prek konkurenčnejšega sklepanja pogodb pridobijo več zdravstvenega programa na svojem specialističnem področju; z uveljavljanjem rednega spremljanja kakovosti bi lahko prešli na konkurenčnejše razdeljevanje finančnih sredstev med javne zavode; s spodbujanjem konkurence med javnimi zavodi bi dejansko uresničili načelo izbirnosti in načelo, da denar sledi pacientu, hkrati pa bi izboljšano razdeljevanje sredstev pripeljalo do skrajšanja čakalnih dob – pri najboljših specialistih in zdravstvenih zavodih bo čakalna doba naraščala, kar pa bo v pogojih konkurenčnega razdeljevanja sredstev privedlo do povečanja sredstev in s tem povečanja zmogljivosti odličnih ustanov;
• da na terciarni ravni ne odpiramo novih kliničnih centrov, saj menimo, da je to področje dobro urejeno s podzakonskimi akti, to pa izhaja tudi iz meril za pridobitev statusa klinike; bolj smiselno bi bilo usmeriti večjo pozornost v obstoječe zmogljivosti, povečati in omogočiti večji vpis na medicinski fakulteti ter pri tem vztrajati na čim višji kakovosti izobraževanja in znanja diplomantov; povečevanje števila regionalnih kliničnih centrov utegne razpršiti kritično maso stroke in znižati visoko stopnjo dosežene strokovnosti;
• uvajanje sistema kakovosti v zdravstvu.

Da bi izboljšali upravljanje in management v zdravstvu predlagamo:

• vzpostavitev informacijskih baz, ki bodo pacientom dale vpogled v kvaliteto, zasedenost in uspešnost posameznih izvajalcev, 24 urno dostopnost do zdravstvenih nasvetov glede simptomov in zdravil;
• oblikovanje standardov zdravstvene obravnave kot so SPP in klinične poti
• oblikovanje standardov kakovosti in opremeljenosti vseh izvajalcev v javni mreži; ti standardi naj zagotovijo, da se bodo investicije v zdravstvu odslej peljale racionalno in transparentno in da bo denar davkoplačevalcev dobro porabljen; ti standardi bodo osnova za presojo glede koristnosti javno zasebnih pratnerstev pri izgradnji javne zdravsvene infrastrukture; hkrati bo na tej podlagi mogoče izvajati redno akreditacijo zdravstvenih izvajalcev;
• oblikovanje standardov uspešnosti zdravstvenega managementa, kar bo omogočilo primerjave med javnimi izvajalci in ugotavljanje uspešnosti javnih zavodov, ki si bodomed seboj konkurirali za javni program;
• oblikovanje informacijskih standardov ter uvedba e-zdravstva od elektronskega zdravstvenega kartona dostopnega vsem zdravstvenim delavcem, do elektronskega obračunavanja storitev in elektronskega izdajanja napotnic in receptov.

3.3 Nevladne organizacije in tretji sektor

Nevladne organizacije (NVO) so pomemben dejavnik ustvarjanja družbene blaginje in so najboljši pokazatelj, kako razvejena in živahna je civilna družba. Zato bomo v stranki Zares:

• nadaljevali z dialogom, ki naj pripeljejo do sprejetja sporazuma med vlado in nevladnimi organizacijami, v katerem bodo urejena vprašanja civilnega dialoga, pravnega okvira delovanja NVO vključno s strategijo razvoja nevladnega sektorja, financiranja NVO (ustanovitev posebnega sklada) in zaposlovanja v tretjem sektorju;

• zagotovili podporno okolje za delovanje tistih nevladnih organizacij, ki lahko s pomočjo dodatnih usposabljanj in izobraževanj prek civilnega dialoga oziroma posvetovalnih procesov prispevajo k oblikovanju bolj kakovostnih in trajnostno naravnanih politik;

• okrepili usposobljenost za delovanje tistih nevladnih organizacij, ki imajo možnosti za izvajanje javnih storitev, ker lahko s svojim poznavanjem potreb državljanov javne storitve izvajajo bolje in ceneje, kot to lahko stori neposredno država;

• podpirali promocijske dejavnosti, ki bodo okrepile vlogo in pomen nevladnega sektorja.