2. Zares za ustvarjalnost, znanje in znanstveno-tehnološki razvoj

(Celoten program stranke je dostopen tukaj.)

2. Zares za ustvarjalnost, znanje in znanstveno-tehnološki razvoj

V tem poglavju obravnavamo sklop programskih usmeritev, ki jih lahko z nekaj besedami opredelimo kot prizadevanje za uresničevanje človeških potencialov, »človeškega kapitala« za doseganje individualne in družbene blaginje. V ta sklop sodi celovit proces izobraževanja, raziskovanja, pridobivanja novih znanj, vrednotenja pomena informacij in navsezadnje tudi medijske politike ter kulture. Tem področjem je skupna ustvarjalnost, prav ta pa zahteva posebne oblike javne regulacije, ki mora biti občutljiva za razlike, priznavati mora relativno avtonomne logike delovanja posameznih podsistemov (šolski, visokošolsko-raziskovalni, informacijski, medijski…), obenem pa mora premišljena javna politika na tem področju terjati tudi odgovornost za doseganje ciljev in prispevek teh sistemov k individualni splošni družbeni blaginji.

V tem poglavju torej obravnavamo poglavitne programske usmeritve na naslednjih področjih:

predšolska vzgoja, osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje;
visokošolsko/univerzitetno izobraževanje;
znanstveno-raziskovalna in tehnološko razvojna dejavnost;
razvoj informacijske družbe;
medijska in kulturna politika.

2.1 Temeljne programske usmeritve na področju vzgoje in izobraževanja

Za uresničevanje ustavno zagotovljenih pravic je treba ohranjati odprt in demokratičen sistem vzgoje in izobraževanja, ki omogoča uveljavljanje načel pravičnosti in enakih možnosti ob hkratnem upoštevanju posameznikove različnosti in individualnosti. Razlike v dohodku, oddaljenosti od izobraževalnih središč, starosti in spolu pri tem ne smejo igrati nobene vloge. Enakost dejanskih pogojev za pouk za vse šolajoče je v tem pogledu eno izmed ključnih načel.

Država mora zagotoviti pogoje za kakovostno javno šolstvo, ki temelji na skupnih vrednotah in bo v celoti brezplačno vsaj na osnovnošolski ravni.
Skupaj z vzgojno-izobraževalnimi institucijami bomo spodbudili široko in poglobljeno strokovno razpravo o možnostih konceptualizacije etičnih usmeritev šole, skupaj z refleksijo najbolj vsakdanjih ravnanj šole kot institucije, ki podpirajo učitelja in vse druge šolske strokovne delavce pri izvajanju izobraževanja učencev kot osnovnem poslanstvu javne šole.
Zares si bo prizadevala za javno razpravo o temeljnih problemih vzgoje in izobraževanja v slovenskem šolskem sistemu, ki se bo osredotočila predvsem na temeljne vzroke in morebitne rešitve za vse večje težave z vzgojo in nasiljem v šolah.

Vzpostavili bomo ustrezne mehanizme za celovito zgodnjo obravnavo otrok s posebnimi potrebami ter na podlagi evalvacije proučili in ustrezno prilagodili obstoječe sistemske rešitve, ki zadevajo organizacijo in financiranje dodatne strokovne pomoči za učence s posebnimi potrebami.
Z vsemi ukrepi, ki jih ima na voljo, mora država poskrbeti, da bo imel poklic učitelja čim višji družbeni ugled in veljavo, da bo temu primerno ovrednoten, in da bo med najbolj sposobnimi mladimi, ki se odločajo o svoji poklicni poti, predstavljal eno prvih in zaželenih izbir.
Zagotoviti je treba, da bodo vse spremembe sistemskih rešitev in vsi posegi v strukturo sistema vzgoje in izobraževanja konstruktivni, transparentni, strokovno pripravljeni, utemeljeni in domišljeni. Priprava stališč in predlogov sprememb ali novih rešitev mora potekati v tesnem sodelovanju s strokovnjaki s pedagoškega, andragoškega in psihološkega področja, sociološkega, socialnodelovnega, filozofskega, antropološkega področja, področja umetnosti idr. področij z učitelji, ravnatelji in drugimi strokovnimi delavci, s starši ter socialnimi partnerji.

Predšolska vzgoja v vrtcih

Poglavitni cilj predšolske vzgoje v vrtcu je kakovostna vzgoja vseh otrok, ki dopolnjuje družinsko vzgojo. Izhodišče razmisleka je otrok s svojimi individualnimi značilnostmi, interesi in potrebami.

Standard, ki ga želimo doseči, je vključenost vseh otrok od tretjega leta starosti naprej v različne programe predšolske vzgoje, ki nudijo otrokom nove in drugačne izkušnje, kot so jih deležni v družini, hkrati pa si bomo prizadevali, da se v programe institucionalne predšolske vzgoje vključi tudi čim večji delež otrok od prvega do tretjega leta starosti. Ob tem bomo sledili cilju povečevanja vsebinske in organizacijske ponudbe ter raznolikosti programov, s čimer bomo prispevali k udejanjanju načela pravice do izbire in drugačnosti. Prizadevali si bomo za ohranjanje in razvijanje kakovostne mreže javnih vrtcev s programi, ki udejanjajo načela demokratičnosti, pluralnosti, avtonomnosti, strokovnosti.

Racionalizirali in ustrezno modificirali bomo obstoječo lestvico subvencioniranja plačil za starše (jo poenostavili, povečali njeno občutljivost v vseh plačilnih razredih, zlasti pa razbremenili starše, ki jih plačilo vrtca glede na dohodek najbolj obremenjuje). Vzpostavili bomo centralni vpisni sistem v vrtce na ravni Republike Slovenije.

Osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje

Osnovnošolsko izobraževanje mora vztrajati pri prizadevanjih za doseganje visokih in kakovostnih standardov znanja, izobrazba pa mora biti usmerjena k razvoju človekove osebnosti in k utrjevanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pospeševati mora razumevanje, strpnost in solidarnost med vsemi ljudmi, narodi, rasnimi in verskimi skupinami.

Šola široko odprtih vrat. Osnovna šola ne bo le prostor kakovostnega pouka, pač pa tudi prostor kakovostnega preživljanja prostega časa mladih, vključevanja v obšolske dejavnosti, in prostor, kjer bodo lahko učenci opravili večino svojih šolskih obveznosti (domače naloge, projekti, raziskovalne naloge ipd.), pri čemer jim bodo pomagali in jih vodili ustrezno usposobljeni strokovni delavci.
Konceptualna prenova podaljšanega bivanja in posodobitev obveznega programa osnovne šole. Pristojne strokovne institucije v državi bomo spodbudili h konceptualni prenovi podaljšanega bivanja. V prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju bo prenovljeno podaljšano bivanje del obveznega programa osnovne šole, v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju pa del razširjenega programa. Del obveznega programa osnovne šole bosta tudi dve izvedbi šole v naravi: ena v času prvega in ena v času tretjega vzgojno-izobraževalnega obdobja. Država bo tako šolam in staršem zagotovila polno financiranje omenjenih dejavnosti iz javnih sredstev, obenem bomo postopoma tudi presegli razmeroma velik razkorak v številu ur pouka med slovenskimi osnovnošolci in njihovimi vrstniki v drugih razvitih evropskih državah, kar bo nenazadnje prispevalo tudi k njihovemu manjšemu občutku obremenjenosti s šolskim delom.
Osnovnim šolam je treba omogočiti več organizacijske fleksibilnosti. Nadaljevati velja s projekti, kot je bilo poskusno uvajanje fleksibilnega predmetnika v letih 2006 in 2007, ter tako razvijati izvedbene rešitve, ki bi omogočale bolj fleksibilno organizacijo pouka zlasti v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Prizadevali si bomo, da bodo šole v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju lahko fleksibilno oblikovale predmetnik v skladu z lastno strokovno presojo, lastnimi potrebami, značilnostmi okolja in v skladu z nacionalnimi smernicami.
Država bo šole spodbujala h kakovostni notranji samoevalvaciji in usposabljala učitelje ter druge strokovne delavce za raziskovanje lastne pedagoške prakse. Vsaka šola bo lahko kontinuirano izvajala samoevalvacijo na posameznih področjih vzgojno-izobraževalnega dela, zlasti tistih dejavnosti in aktivnosti (ocenjevalne konference, sestanki aktivov, govorilne ure, neposredno delo z učenci, medpredmetno povezovanje ipd.), ki so potrebne interne prenove. Šola bi opravila celovito samoevalvacijo svojega vzgojno-izobraževalnega dela vsaj vsakih pet let in na tej osnovi pripravila svojo razvojno vzgojno-izobraževalno strategijo za prihodnje petletno obdobje.
S ciljem, da bi se v času osnovnega šolanja vsi učenci vsaj enkrat udeležili poletne in vsaj enkrat zimske šole v naravi, bomo postopoma vsem šolam zagotovili ustrezna finančna sredstva, s katerimi bomo v polnem deležu (100 odstotkov) subvencionirali udeležbo večjemu deležu socialno najbolj ogroženih učencev kot doslej.
Vsem učenkam in učencem bo država postopoma zagotovila, da bodo učbeniške komplete za vseh 9 let osnovnega šolanja prejeli v trajno last. Razvili bomo model, po katerem bo (1) država določila najvišjo ceno učbeniškega kompleta za posamezen razred osnovne šole, (2) organizirala odkup učbeniških kompletov v skladu z naročili, ki jih bodo posredovale osnovne šole, (3) pri čemer bodo starši prispevali določen delež njihove cene, ki se bo razlikoval glede na socialno-ekonomski status družine.
Država mora zagotoviti, da bo delež izbirnosti v osnovni šoli primerljiv z razvitimi in učinkovitimi šolskimi sistemi. Na Finskem učenci izbirajo okoli 6 odstotkov ur, na Danskem 5 odstotkov, Švedskem 6 odstotkov in na Norveškem vsaj 6 odstotkov. V Sloveniji je po sedanji ureditvi delež izbirnosti v osnovni šoli nižji od 5 odstotkov, zato si ga bomo prizadevali zvišati in doseči vsaj 6-odstotno izbirnost.
Ustrezno bomo uredili status romskih pomočnikov.
Zagotovili bomo, da bodo pristojni strokovni organi opredelili standarde znanja v osnovnošolskih in srednješolskih učnih načrtih.
Država bo na sistemski ravni zagotovila učinkovito in kakovostno zunanjo evalvacijo v obliki nacionalnih preverjanj znanja (NPZ). Po prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju bo NPZ iz matematike in slovenskega jezika obvezno za vse šole. Po drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju bo NPZ iz matematike, slovenskega in tujega jezika prostovoljno, po tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju bo NPZ obvezno za vse šole, in sicer iz slovenskega jezika, matematike, tujega jezika in četrtega predmeta.
Posebno pozornost bo država namenila regijam, ki bodo na NPZ dosegle pomembno nižje rezultate od nacionalnega povprečja. Takšnim regijam, zlasti tistim, ki bodo pomembno nižje rezultate dosegale več let zapored, bo država pomagala z dodatnimi finančnimi in strokovnimi spodbudami ter jim tudi na podlagi ustrezne analize stanja in spremljajočih dejavnikov omogočila pripraviti strategijo, po kateri bodo zlasti na šolah z izrazito podpovprečnimi rezultati učencem lahko zagotovili doseganje nacionalno primerljivih standardov znanja.

Prizadevali si bomo za znižanje normativov za oblikovanje gimnazijskih oddelkov na največ 28 dijakov. Z zmanjšanjem normativa bomo omogočili bolj intenzivno in aktivno izvajanje pouka in ohranili standard glede velikosti skupin, ki so ga bili dijaki deležni v času osnovne šole.

Ohranili bomo splošno maturo kot zaključek gimnazijskega izobraževanja in kot zunanje preverjanje znanja, ki zagotavlja ohranjanje izobraževalnih standardov v gimnaziji.
V programih poklicno-tehničnega izobraževanja je potrebno ohraniti ustrezne standarde znanja in njihovo mrežo prilagoditi potrebam trga dela.

Izobraževanje odraslih

Uredili bomo položaj javnih organizacij za izobraževanje odraslih in zagotovili delovanje in razvoj javne službe na tem področju. Na ravni države bomo poskrbeli za uveljavitev javne mreže za izobraževanje odraslih in ob tesnem sodelovanju z MDDSZ v okviru MŠŠ okrepili ustrezno strokovno službo.
Opravili bomo revizijo zakonskih podlag, ki sistemsko urejajo področje izobraževanja odraslih in jih prilagodili trendom na področju izobraževanja odraslih, ki se uveljavljajo skozi koncept vseživljenjskega učenja.
Zaradi hitrih demografskih sprememb in politike aktivnega staranja bomo posebno pozornost namenili ponudbi izobraževanja za starejše delavce in izobraževanja v tretjem življenjskem obdobju.

Temeljne programske usmeritve na področju športa in rekreacije

Na področju rekreacije in spodbujanja zdravja in gibanja bomo:

prizadevali se za ustvarjanje pogojev, da bi se čim več prebivalcev aktivno ukvarjalo s športom. Zato bomo spodbujali povpraševanje in ponudbo na področju športne rekreacije ne glede na spol, starost in raven športnega znanja. Prav s takim športom lahko in bomo pospeševali preventivne dejavnosti za izboljšanje zdravstvene ravni prebivalstva.
programsko in v skupnih akcijah povezali preventivne programe Ministrstva za zdravje in športno rekreativne programe Ministrstva za šolstvo in šport, tako da se bodo učinki ob istih sredstvih povečali, saj šport je ena od sredstev za izboljšanje in ohranjanje zdravja.
s sistemskimi ukrepi spodbujali povezovanje resorjev in institucij, ki so povezani z gibanjem, športno dejavnostjo, izobraževanjem in vseživljenjskim učenjem na področju kineziološke znanosti in športne stroke ter s potrebami neposredne prakse na vseh ravneh.

Vrhunski šport: uspehi slovenskega vrhunskega športa ključno prispevajo h krepitvi nacionalne identitete, pomembne za mlado državo, zato se bomo še posebej zavzemali za zagotavljanje pogojev, ki omogočajo doseganje vrhunskih rezultatov in sicer predvsem s podporo športne kariere mladih in omogočanjem združevanja šole in športa.

To bomo poskušali doseči:

S pripravo novega »Nacionalnega programa športa« do leta 2020.
Z ustrezno novelacijo Zakona o športu.
Spodbuditi k sprejetju zaščitne zakonodaje pri prirejanju iger na srečo na slovenskem trgu ter s tem dolgoročno preprečiti vdor nezakonitih prirediteljev iger na srečo.
Vzpostaviti pogoje, da se volontersko delo uveljavi kot ekonomska kategorija, izražena v računovodskih izkazih športnih društev in s tem znižanjem davčne osnove (volonterji ne predstavljajo strošek, medtem ko s svojo dejavnostjo povečujejo prihodek (DDV – npr. sponzorske pogodbe) in ustvarjajo dobiček (davek na dobiček)).
Povečanje meje za normirane stroške za športnike in samostojne športne delavce.
Popolna davčna oprostitev stroškov osebam, ki sodelujejo v dejavnosti društev.
Spodbujanje uveljavljanja stimulativne davčne zakonodaje za vlaganje gospodarstva v šport (povečanje deleža davčno priznanih odhodkov gospodarskih subjektov).
Stroški gospodarskih subjektov, ki so namenjeni športno-rekreativni dejavnosti zaposlenih, bi morali biti davčno priznan odhodek.

2.2 Temeljne programske usmeritve na področju visokošolskega in univerzitetnega izobraževanja

Visoko šolstvo v Republiki Sloveniji mora biti visoko kakovostno, posamezni deli visokošolskega sistema pa morajo doseči odličnost. Izvajati mora osnovne naloge: ustvarjanje novega znanja preko znanstvenoraziskovalne dejavnosti, prenašanje znanja preko izobraževalne dejavnosti, razvojno in strokovno delo preko sodelovanja z gospodarstvom in zagotavljati kulturni in demokratični razvoj družbe. Slovenske visokošolske institucije morajo postati mednarodno privlačne.

Pretežni del načel, ciljev in ukrepov, ki jih na področju visokega šolstva zagovarjamo v Zares je že vsebovan v Resoluciji o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020, ki ga je sprejel Državni zbor v času delovanja stranke Zares v koaliciji in vodenju MVZT, vendar jih želimo še enkrat poudariti.

Vrednote, na katerih temelji politično delovanje stranke Zares, izhajajo iz svobodomiselnega okvira odprte družbe izhajajoče že iz evropske humanistične tradicije. Odprta družba je odprta do znanja.

Naš program temelji na politiki, ki se zavzema za transparentno in odgovorno upravljanje na sistemski in institucionalni ravni, pravičen družbeni razvoj po merilih trajnosti, višjo konkurenčnost razvitega gospodarstva, socialno vključenost in za spodbuden razvoj talentov in sposobnosti.
To pomeni možnost vsakogar, da v družbi skupaj z drugimi uresniči svoja hotenja. To pomeni priložnost, da vsakdo pokaže, kaj ve in zna. To pomeni, da vsakdo prispeva k osebni in skupni blaginji.
Izobraževanje postavljamo v središče osebnega razvoja vsake posameznice in posameznika. Visokošolske institucije morajo prispevati k osebnostnemu razvoju, družbenemu angažmaju in kritičnemu mišljenju vsake posameznice/ka. Znanje je vrednota sama po sebi.
Široko znanje, znanstveno-raziskovalni in tehnološko inovacijski razvoj postavljamo v središče razvoja slovenske družbe in Slovenije. Slovenskemu univerzitetnemu in visokošolskemu prostoru ter slovenski znanosti moramo ustvariti pogoje za svobodo, odličnost in mednarodno odprtost, hkrati pa zahtevati njihovo odgovornost za doseganje teh vrednot oziroma ciljev. Razvoj družbe mora izboljšati možnosti vsakogar za kakovostno, zdravo in dolgo življenje ob spoštovanju načel trajnostnega razvoja. Z enakovrednim obravnavanjem intelektualne, gospodarske, socialne in okoljske razsežnosti razvoja bo Slovenija postala bolj konkurenčno gospodarstvo in humana država, ki gradi na znanjih, spretnostih in sposobnostih posameznika ter s tem na kakovosti celotne družbe.

Glavna načela, cilji in prioritete stranke Zares za ustvarjanje pogojev za univerzitetno in visokošolsko izobraževanje na svetovnem nivoju in razvoj slovenskega visokošolskega prostora v aktiven in kakovosten del skupnega Evropskega visokošolskega prostora (EHEA) so:

Kakovost in sistem zagotavljanja kakovosti: v Zares vidimo kakovost kot prioriteto v slovenskem visokošolskem sistemu. Želimo, da merila kakovosti razvije stroka avtonomno, postavi cilje in merila. Sistem zagotavljanja kakovosti pa bo omogočal verodostojno informiranje javnosti o delovanju posameznih institucij. Le z neodvisnim in strokovno podprtim zunanjim sistemom zagotavljanja kakovosti bomo imeli zanesljive in javno dostopne informacije o kakovosti slovenskih visokošolskih inštitucij ter jo primerno razvijali. To bo omogočalo dobro vpetost in primerljivost v mednarodnem prostoru. Zato smo dosegli, da se je v mandatu 2008-2011 na predlog Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo s spremembo Zakona o visokem šolstvu ustanovila neodvisna Nacionalna agencija za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu (NAKVIS) v skladu z evropskimi standardi in smernicami (ESG) ter kriteriji za članstvo v Evropskem registru zagotavljanja kakovosti v visokem šolstvu (EQAR) kot tudi v Evropski mreži za zagotavljanje kakovosti (ENQA) .
- Od visokošolskih institucij pričakujemo odgovorno sprejemanje avtonomije ter sprejem ukrepov, ki bodo zagotavljali: izrazito povečanje mednarodnega delovanja, kakovostno poučevanje, vrhunsko znanstveno raziskovanje in razvoj družbe.
- Zagotavljanje polne avtonomije: univerzam in raziskovalnim ter drugim izobraževalnim institucijam je potrebno zagotoviti visoko stopnjo avtonomije – tako finančno, programsko kot vodstveno. Finančno avtonomijo razumemo kot samostojno vodenje ter upravljanje sredstev visokošolskih in raziskovalnih institucij. Odgovornost vsake visokošolske institucije je, da celovito in kakovostno izpolnjuje svoje naloge. Verjamemo, da le avtonomne, odgovorne in finančno podprte visokošolske in raziskovalne institucije lahko razvijajo svoje potenciale ter uresničujejo svoje poslanstvo;
- Kakovostno izvajanje izobraževalne dejavnosti:
  - Ne glede na že implementiran bolonjski proces, menimo, da visokošolske institucije še niso najbolje razvile vseh pozitivnih elementov: npr. sprotno posodabljanje študijskih programov, usmerjenost na študenta, usmerjenost h kakovosti, omogočanje mobilnosti študentov in zaposlenih, predvsem pa smiselno izvajanje strokovnih in univerzitetnih študijskih programov.

Med področji, ki so še vedno potrebna največje pozornosti, so:

internacionalizacija in globalizacija izobraževanja, še zlasti zaposlovanje tujih najboljših strokovnjakov in mobilnost študentov, učiteljev,raziskovalcev in administrativnega osebja;
lajšanje birokratskih ovir za mobilnost, spodbujanje skupnih diplom in drugih oblik sodelovanja med visokošolskimi inštitucijami znotraj univerz ter med univerzami ali visokošolskimi inštitucijami v Sloveniji in tujini;
priznavanje izobraževanja in omogočanje horizontalnih in vertikalnih prehodov – na nivoju države je potrebno ustvariti pravične in učinkovite mehanizme priznavanja izobraževanja in oblikovati podlago za priznavanje izobraževanja;
izboljšanje uresničevanja Evropskega prenosnega kreditnega sistema (ECTS) in učnih dosežkov in modernizacije učnih metod;
večja integracija in prestrukturiranje vseživljenjskega učenja ter vrednotenja in priznavanja učnih izidov – znanj spretnosti in kompetenc – pridobljenih izven formalnih institucij v visokošolski sistem izobraževanja, na način, da bo omogočeno, da se ljudje vanj vračajo;

Upoštevanje socialne razsežnosti: socialna razsežnost je osnovni princip omogočanja pravičnega visokošolskega izobraževalnega sistema. Socialno razsežnost vidimo kot proces, ki vodi k večji družbeni koheziji, zmanjševanju neenakosti, dvigu kompetenc v družbi in maksimalizaciji potenciala posameznikov v smislu osebnega razvoja in prispevka k trajnostnemu razvoju in demokratični družbi, ki temelji na znanju. Zato bomo omogočili takšne pogoje študija, ki bodo zagotovili:
- enake možnosti pri dostopu do študija, sodelovanju v njem in enake možnosti za njegov zaključek;
- široko dostopnost in sodelovanje v visokem šolstvu;
- študijsko okolje, ki bo spodbujalo kakovost študijske izkušnje;
- participacijo študentov pri vodenju in organizaciji visokega šolstva;

Večjo pozornost je treba nameniti tudi spremljanju študentskega telesa ter raziskati kakšne možnosti imajo posamezne skupine za vstopanje v sistem in uspešno zaključevanje.

Odprtost in dostopnost: odprtost in dostopnost do visokega izobraževanja za vse, ki imajo željo in interes po takšnem izobraževanju izobraževanju ter izkazujejo potrebne kvalifikacije oziroma sposobnosti. To bi moralo biti dostopno tako neposredno kot na daljavo. Odprtost pomeni tudi odpiranje visokošolskega in raziskovalnega prostora zasebni iniciativi pri oblikovanju novih visokošolskih institucij in oddelkom tujih univerz pod pogoji, ki jih postavlja zakonska regulativa;

Participacija vseh partnerjev: visokošolski sistem ustvarjajo vsi visokošolski partnerji in družbeni akterji: verjamemo, da je edini pravi način razvoja sistema z njihovim vključevanjem, kar pomeni s sodelovanjem študentov, visokošolskih institucij, visokošolskega osebja, organov za vrednotenje kakovosti, delodajalcev, predstavnikov državnih organov ter predstavnikov družbenih akterjev. V Zares si prizadevamo za enakovredno sodelovanje vseh partnerjev pri oblikovanju državnih aktov in tudi za redno posvetovanje o razvoju visokega šolstva ter znanstveno raziskovalne-dejavnosti in razvoja. Prav tako želimo spodbuditi visokošolske in raziskovalne inštitucije za sodelovanje in vključevanje vseh partnerjev;

Financiranje: delež proračunskih sredstev bomo progresivno poviševali na raven 2% BDP. Programi morajo izpolnjevati evropske norme in standarde kakovosti in samo takšni lahko pridobijo finančna sredstva
- in samotakšni lahko pridobijo finančna sredstva. Od visokošolskih in raziskovalnih institucij pričakujemo učinkovito in racionalizirano uporabo;

V sodelovanju med visokošolskimi partnerji je v kratkoročnem obdobju potrebno rešiti:
- razmerje med javnimi in zasebnimi visokošolskimi zavodi – v Zares ne nasprotujemo ustanavljanju zasebnih visokošolskih institucij in vnaprej ne postavljamo nikakršnih omejitev, koliko in kje naj bodo. Glavno vodilo pri oblikovanju novih visokošolskih institucij je, da te institucije dosegajo vse kriterije kakovosti za akreditacijo;
- zavzemamo se za ustreznejše financiranje visokega šolstva z vidika posameznika – sistem je treba narediti tak, da ima vsak posameznik pravico do enkratnega financiranja ob izpolnjevanju pogojev za študij kadarkoli v življenju. Le ko posameznik izrabi te možnosti, študij plača sam;
- potrebno bo na novo določiti in izvesti reformo študentskih finančnih podpornih mehanizmov, še posebej ob dinamiki študija, ki jo zahteva nov način študija (bolonjski proces);
- na osnovi skrbne analize vpisnega sistema je potrebno v sodelovanju z viskošolskimi partnerji predlagati spremembe sistema vpisa in izbire študija.

2.3 Za prodorno znanost in hiter tehnološki razvoj

Znanstveno raziskovanje je intelektualna aktivnost, ki jo vodijo radovednost, odkrivanje skrivnosti narave, človeka in družbenih procesov, razvoj novih znanj ter globlje razumevanje okolja, v katerem živimo. Hkrati pa te raziskave vodijo do razvoja novih tehnologij, ki omogočajo boljše življenje, to je izboljšujejo zdravje, prehrano, okolje itd., skratka izboljšujejo kvaliteto življenja, vzpodbujajo ekonomsko rast in ustvarjajo nova delovna mesta. Seveda pa se je potrebno zavedati ne le koristnosti raziskovanja, pač pa tudi potencialno nevarnih posledic, kar odpira nova etična in moralna vprašanja, pa tudi nove znanstvene pristope. Znanstvena odkritja dolgoročno ključno vplivajo na razvoj družbe. Skozi različna obdobja, vse do danes, smo prišli do spoznanja o nujnosti trajnostnega razvoja kot ključne vrednote današnjega časa.

Zaradi višje kakovosti življenja vseh je potrebno nadaljevati z vzpostavljanjem sodobnega raziskovalnega in inovacijskega sistema. Zato v Zares podpiramo:

dvigovanje javnih finančnih vlaganja v raziskovanje in razvoj, tako da bo delež javnih sredstev do leta 2020 znašal 1,5% BDP;
zviševanje vlaganj javnih sredstev na področju osnovnih raziskav;
avtonomijo znanosti in raziskovalnih ustanov ter njihovo družbeno odgovornost; internacionalizacijo slovenskega raziskovalnega prostora in mobilnost raziskovalcev;

Prihodnost Slovenije znotraj EU, pa tudi v širšem globalnem prostoru, je in bo odvisna od odličnih raziskovalnih dosežkov, kreativnih in talentiranih raziskovalcev, odlične izobrazbe na vseh nivojih in ustreznega »treninga« na osnovi mednarodnih standardov. Pri tem so ključne mednarodna odprtost, odličnost in svoboda. Neupoštevanje tega bi namreč Slovenijo pustilo zunaj evropskega raziskovalnega prostora.

Zato so za Zares ključna vprašanja: načini naložb v znanje in inovacije ter naložb v ljudi, zagotovitev avtonomije, odličnosti, preverljivosti in odgovornosti znanstveno-raziskovalnega dela. Naslednje ključno vprašanje je vzpostavitev in koordinacija mehanizmov, ki bodo omogočali tvorno komunikacijo med gospodarstvom, podjetništvom in znanstveno-raziskovalnim delom, s ciljem, da bodo spoznanja čim hitreje in učinkovito uporabljena v novih tehnoloških procesih.

Za ustvarjanje pogojev za znanstveno odličnost svetovnega razreda bomo:

izvajali takšno politiko, s katero bo Slovenija z realnimi in hitrimi ukrepi v najkrajšem času dosegla raven tistih evropskih držav, ki so nosilci idej na področju tehnološko-inovacijskega razvoja Evrope;

si prizadevali za nadaljnjo vzpostavitev dolgoročne stabilnosti vodenja politike in zakonodaje, vključno s finančnimi mehanizmi, davčnimi spodbudami in drugimi relevantnimi politikami v smeri poenostavljanja že tako kompleksnega raziskovalnega okolja;
si prizadevali za enakopravno sodelovanje vseh partnerjev pri oblikovanju ključnih dokumentov, za redno posvetovanje o znanstveno-raziskovalni dejavnosti ter stalnem spremljanju in vrednotenju zastavljenih programov;
delež naložb za raziskave in tehnološki razvoj do leta 2020 povečati na 3,6 odstotke BDP;
pri javnem financiranju bomo dosledno uveljavljali učinkovitejše upravljanje s sredstvi in merila kakovosti nad količino. Spodbujali bomo tako uporabnost in prenos znanj v gospodarstvo, kot tudi temeljne znanosti, eksperimentiranje in izvirne ideje;
podprli razvoj vrhunske raziskovalne in tehnološke infrastrukture in oblikovali nove programe za aktivno vključevanje v konkretne evropske iniciative za oblikovanje skupnih tehnoloških programov;
spodbujali bomo komunikacijo in promocijo znanosti z oblikovanjem komunikacijske strategije in promoviranja prispevka znanosti k napredku gospodarstva, splošne blaginje in na znanju temelječe družbe.

Tehnološki preboj lahko dosežemo le, če bolje povežemo celotno verigo znanja in izobraževanja. Slovenija potrebuje odprt, podjeten, ambiciozen in motiviran razvojno-raziskovalni in visokošolski prostor z ustrezno nagrajenimi ljudmi, ki bo povezan s poslovnim in javnim sektorjem ter celotno družbo.

Zardi vsega tega v Zares v celoti podpiramo cilje in ukrepe Resolucije o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020, ki jo je sprejel Državni zbor v mandatu 2008-2011 na predlog Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

2.4. Za komunikacijsko dostopnost in hitrejši razvoj informacijske družbe

Razvita informacijska družba je temelj produktivnosti, konkurenčnosti, širjenju znanja in razvoja znanosti ter posledično blaginje v vseh visoko razvitih okoljih. Najuspešnejše države zato strateško in premišljeno vlagajo v razvoj superhitrih internetnih omrežij, elektronskih storitev in vsebin ter v vseživljenjsko izobraževanje državljanov za informacijsko družbo. Slovenija se po kazalnikih, ki merijo pripravljenost držav za informacijsko družbo, med državami Evropske unije uvršča v povprečje, kar ni dovolj za spodbudo rasti gospodarstva.

V Sloveniji je ločitev državljanov na tiste, ki imajo znanje in možnosti za uporabo pridobitev informacijske družbe in tiste brez zelo ostra. Posebej med mladimi in starejšimi, bogatimi in revnimi ter med večinskim prebivalstvom in manjšinami.

Internet je postal ključen dejavnik v delovanju posameznika, gospodarstva ali države. Njegova pomembnost in vseprisotnost je postala skušnjava za njegovo obvladovanje. Le odprt in svoboden internet je jamstvo, da bodo koristi razvoja interneta dostopne vsem.

Informacijska družba prinaša potrebo po novih pristopih do pojma intelektualne lastnine. Ustvarjanje danes poteka s sodelovanjem in izmenjavo, ne pa s skrivanjem ter nesorazmernim zadrževanjem pravic. Ideje, ki nastajajo danes, niso le plod znanja posameznika ali korporacij, temveč nastajajo v zapletenem ekosistemu globalnih idej. Takšno delovanje digitalnih državljanov prispeva k preseganju danes vseprisotnih ideoloških delitev.

Vemo tudi, da uporaba informacijskih tehnologij temelji na zaupanju. Možnosti nadzora posameznikov ter poseganje v njihove osebne podatke še nikoli niso bile tako na dlani kot danes. Zaradi tega se zavzemamo za dopolnitev zakonodaje tako, da ta ne bo dušila inovativnih načinov uporabe informacijskih tehnologij, hkrati pa bo izrecno in pregledno ščitila zasebnost in varnost vsakega posameznika v informacijski družbi.

Trdimo, da je treba na primeren način podpreti večkrat izkazano inovativnost slovenskih (tudi mikro) podjetij ter spodbuditi njihov prodor na svetovna tržišča. Zavedamo se, da prihajamo v obdobje množičnega trženja informacij javnega značaja, pri katerih bodoposebnega pomena geolokacijski in drugi podatki, ki jih bo ponujal tudi evropski satelitski sistem Galileo.

Na področju informacijske družbe se bomo zavzemali za:

visoke standarde spoštovanja zasebnosti;
doseganje kakovostne dostopnosti do informacijsko komunikacijskih tehnologij, storitev in znanja za vse državljane;
za svoboden in odprt internet;
v tem kontekstu bomo spremenili zakonodajo tako, da bo postal širokopasovni dostop del univerzalnih storitev;
kar najhitrejšo vzpostavitev zmogljivih širokopasovnih omrežij na celem ozemlju Slovenije;
pregledno in učinkovito zakonodajo, ki bo omogočala življenje in delo v kibernetskem svetu ter ne bo omejevala svobode izražanja in kreativnosti;
učinkovito »državno informatiko« s preglednim povezovanjem javnih evidenc in s storitvami, v katere se bo lahko vključeval tudi zasebni sektor;
inovativno okolje, ki bo imelo vizijo razvoja informacijsko-komunikacijskih tehnologij ter njihovega vpliva na življenje in delo s posebnim poudarkom na zdravju posameznika, varnosti in dostopu do informacij;
za način zaščite intelektualne lastnine, ki ne bo po nepotrebnem preganjal posameznikov, temveč bo vzpodbujal ustvarjalnost in inovacije;
še bolj množičen dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja,
z razvojnimi ukrepi spodbujali lokalne skupnosti in mesta, da bodo omogočala ustrezno število javno dostopnih točk do internetnih povezav;
prilagoditev medijskih politik in zakonodaje konvergenčnim medijem, ki nudijo ne zgolj medijskim hišam, temveč tudi posameznikov doslej neslutene možnosti participacije v (e)demokraciji.

2.5 Za svobodne prostore kulture

Da bi kultura zares utrjevala temeljne vrednote družbe, tlakovala naša ravnanja in nam mehčala bivanje, odpirala oči, rušila kalupe in nadgrajevala pragmatizem vsakdanjega življenja mora biti družba do nje čimbolj odprta, omogočati mora njeno dostopnost tersvobodno ustvarjalnost.

Za dialog

Zares se zavezuje k oblikovanju takih prostorov kulture, ki se v čim večji meri samoregulirajo in temelijo na odgovornosti in naodprtem dialogu, ki je zavezujoč predpogoj za konceptualne, strateške in zakonodajne postopke.

Samoomejevanje

Zares ohranja načelo samoomejevanja. Politika naj skrbi za splošne ukrepe, strategije, monitoring, za nadzor in odgovorno upravljanje, skrbstvo za varno ustvarjanje, davčno regulativo, vzpodbujanje kreativnosti, varovanje manjšin, decentralizacijo odločanja itd. Tako kot v zadnjih treh letih, naj bo tudi v bodoče j skrbnica uresničevanja javnega interesa, ne pa zapovednica vsebin in estetik.

Hiša je pospravljena. Pometli smo za drugimi.

V zadnjem mandatu smo bili prevečkrat ujetniki preteklosti. Račune je izstavljalo Računsko sodišče (Filmski sklad, obnova gradov, slaba medijska regulativa), srečevali smo se s fantomi v Operi in blokadami v Lipici, mašili luknje v obnovah kulturne dediščine in se soočali z okornim črpanjem kohezijskih sredstev. Sedaj je hiša (MK) pospravljena in potrebuje zgolj odgovorne, motivirane in bolj učinkovite javne uslužbence kar je bolj pomembno kot ukinjanje (spajanje) ministrstva za kulturo.

Stabilen proraču. Izkoristek EU sredstev.

Zagovarjamo nezmanjševanje v zadnjem mandatu doseženega deleža sredstev za kulturo oziroma stabilno rast, vezano na ekonomsko kondicijo države. Zadovoljni smo, ker je bilo tudi v času recesije sredstev za kulturo več kot v obdobju debelih krav. Delež MK v proračunu je v 2009 znašal 2,413 % (po rebalansu 2,2%) in 0,57% BDP, torej 15% več kot je znašala realizacija v prejšnjem letu. Na začetku mandata 2008-2009 so porasla predvsem sredstva za film, AV projekte, knjigo, EPK, SPK, nevladni sektor in investicije.

Predlog Evropske komisije večletnega finančnega okvira EU 2014 – 2020 bistveno povečuje delež sredstev za izobraževanje in kulturo. Zanju je za 68% več predvidenih sredstev (od 9,1 na 15,2 milijard EUR) Naloga Slovenije je, da zna ta sredstva črpati, torej načrtovati, razpisati in upravičeno ter pravočasno porabiti. Zaradi inercije, dolgih in kompliciranih postopkov ter varnega zavetja znotraj državnih subvencij je prisotna pasivnost prosilcev. To velja izboljšati tudi z aktivno participacijo uradnikov.

Kultura znotraj vseh vladnih politik

Še naprej bomo spodbujali možnosti vlaganj zasebnega kapitala in posameznikov v kulturo ter poskrbeli za implementacijo tistih dobrih praks v EU, ki poudarjajo ne le identitetni, temveč tudi razvojni vidik kulture in kulturnih ter kreativnih industrij,vključno z medkulturnim dialogom in sinergijskimi učinki sorodnih dejavnosti (izobraževanje, raziskovanje, znanost, gospodarstvo, zunanje zadeve, kmetijstvo, okolje in prostor, javna uprava, evropske zadeve itd. ).

Ni vse v nedrjih matere države

Razpršena in bogata raven ustvarjanja na lokalni ravni naj dobi jasno razmejitev z nacionalno ravnjo: glede odgovornosti, ustanoviteljstva, financiranja in odločanja.

Nepremičnine, s katerimi država ne dovolj dobro gospodari, naj gredo na trg pod jasnimi pogoji njene zaščite (še posebej pri ohranitev kulturne dediščine).

Dejavnosti, ki so po naravi usmerjene v servisne storitve ne potrebujejo statusne oblike javnih zavodov (filmska tehnika, Arboretum…)

KKT & GAMS

Utrjevali bomo kulturne in kreativne industrije, ki so se ugnezdile v slovensko kulturno politiko v mandatu 2008-2011 s samostojno proračunsko postavko in s povezovanjem z ostalimi vladnimi resorji, univerzami, nevladnim sektorjem, zbornicami itd. (sejmi kreativnih projektov »Vesna«, akcije za kulturo zdrave hrane, popularizacija kulture in vključevanje ustvarjalcev v proizvodni sektor, delavnice tekstila, grafičnega in industrijskega oblikovanja itd). Projekt muzejskih trgovin GAMS »Galerije in muzeji Slovenije« mora polno zaživeti.

Boj za besedo. Davek od knjige knjigi.

Zaradi diskriminatorne obravnave bomo EU tudi v bodoče opozarljali na nujno uveljavitev ničelne stopnje DDV. V primeru, da bo EU še naprej dopuščala razlikovanje, si bomo prizadevali, da se davek od knjige na primeren način vrne knjigi, vključno z vlaganjem v njen dom: NUK II.

Neapatično v EU

Zrinimo besedo »kultura« v samo središče Evrope 2020! Ponudimo EU možnost ustanovitve Evropske banke za kulturni razvoj. Kultura ni strošek, temveč dodana vrednost.

Nadaljevali bomo z aktivnim umeščanjem kulture v naslednji finančni perspektivi. V Bruslju velja blokirati razmišljanja, ki utrjujejo sistem potrošništva kot se je zgodilo z direktivo o AV storitvah, ki je povečala kvote oglaševanja v elektronskih medijih.

Manjšine, človekove pravice in širitev področij MK

Zagovarjamo stalno, senzibilno in aktivno držo do vseh manjšinskih skupin, vključno do pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije. Dolžnost kulturnih ustanov je, da se mrežijo (gostujejo, partnersko povezujejo) s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Samostojni Urad (=ministrstvo) za Slovence v zamejstvu in po svetu ni potreben, integrira naj se v MK in medresorsko povezuje. Isto velja za Urad za verske skupnosti.

Samostojni ustvarjalci

Po zadovoljivi ureditvi položaja samostojnih ustvarjalcev na področju kulture (povečan letni cenzus, odpravljene ovire pri pridobitvi statusa, odbitki iz naslova nagrad, delovnih štipendij pri izračunu cenzusa, triletno povprečenje) in po bolj uravnoteženem sofinanciranju njihovih projektov in programov (uvedeni štiriletni razpisi in priznavanje neprogramskih sredstev), si bomo še naprej prizadevali za ohranjanje in nadgrajevanje pravic nevladnega sektorja, ki predstavlja vitalni del ustvarjanja a še vedno zaostaja za javnimi institucijami.

Ohranili bomo v tem mandatu doseženo štiriletno programsko financiranje prodornih ustvarjalcev, ki delujejo izven javnega sektorja. Prostori za nevladni sektor na Metelkovi 6 v Ljubljani morajo v obnovo po v tem mandatu izdelani dokumentaciji.

Država naj »gre na ulico«, nevladniki pa na sceno

Država naj pomaga šibkejšim, »kulturnim brezdomcem« ter mehča primež trga. Briše naj razlike med visoko ovrednoteno a ne vedno učinkovito »elitno« umetnostjo in tistimi, ki ustvarjajo elitnost na novih, drugačnih temeljih.

Podpiramo razpiranje javnih ustanov za projektna partnerstva in pilotne »prevzeme« najbolj profiliranih ustvarjalcev iz civilne družbe.

Sodobno. Digitalizirano.

Zavzemamo se za urbano kulturo in za nujno prehajanje iz tradicionalnih na množične medije posredovanja kulturne produkcije (radijski in televizijski, film, ostali digitalni nosilci zvoka in slike, digitalizacija).

Podprli bomo kulturniške inkubatorje – svobodne prostore za mlade potenciale na lokalnih ravneh, ki bodo pomagali mladim ustvarjalcem v začetni fazi ustvarjalne poti.

Nadaljevali bomo z digitalizacijo kulturne dediščine, a ob tem ne bomo zanemarili prepotrebne skrbi za ureditev pogojev varovanjaarhivskega gradiva. Strategija e arhivov naj ne ostane na papirju.

Zakon o varstvu arhivskega in dokumentarnega gradiva velja spremeniti na način, kot je urejeno v vseh primerljivih državah, ko občutljivo gradivo ni brezpogojno dostopno.

Drugače v javnem sektorju

Zaradi krhke vlade in blokiranja sprememb, MK ni moglo izpeljati reforme javnega sektorja na področju kulture. Kultura potrebujeredefiniranje javnega sektorja v smislu večje odgovornosti vodenja, fleksibilnejših oblik zaposlovanja, odgovornejšega upravljanja in nadzora, še posebej pri zavodih, katerih ustanoviteljice so lokalne skupnosti, večinsko pa jih (so)financira država.

Racionalizacija je mogoča z združevanjem kompatibilnih dejavnosti in inštitucij (skupne službe, povezovanje, združevanje), s transparentnim nadzorom in odgovornim ter strokovnim vodenjem inštitucij.

Zato bomo vztrajali na vpeljavi študija menedžmenta na področju kulture.

Potrebujemo več različnih oblik sobivanja javnega, zasebnega in nevladnega sektorja (npr. ustanove, fundacije, zadruge…)

Obnoviti velja kolektivno pogodbo in ob popraviti delovnopravno zakonodajo ter krovni zakon s področje kulture v smeri, ko bodo zaposleni plačani na osnovi učinkov (plačilo za delo) in da bo javni sektor razvojno naravnan. To pomeni: sklepanje večletnih pogodb – tudi vezanih na mandat, bolje stimulirano delo (dodatek na nestalnost zaposlitve) ob večjem zaposlovanju za določen čas v umetniških poklicih, omogočiti večjo kadrovsko pretočnost (prehajanje med institucijami) in spremeniti tog in k povprečju usmerjen način vodenja javnih zavodov.

Ustanoviteljska razmerja javnih služb na področju kulture naj se jasno razmejijo med državo in lokalno samoupravo (tudi s prenosi sredstev), javni zavodi naj delujejo po principu učinkovitosti in ne po inerciji avtomatičnega indeksiranja.

Drugače na dediščini

Revidirali bomo zakon o varovanju kulturne dediščine s postavitvijo pregledne, s standardi podprte muzejske mreže (ureditev pooblaščenih muzejev), z bolj jasnimi normami pri rušenju kulturnih spomenikov in z bolj definirano strokovno varstveno službo. Nasprotovali bomo neprimernim posegom v ključne naravne in kulturne spomenike (Lipica, Sečovlje, Škocjanske jame itd.).
Za ohranitev kulturne dediščine in njeno dostojno vpetost v sodobni čas je nujno sistemsko in kontinuirano izobraževanje na področju muzejske in dediščinske stroke; trdno povezovanje arhitekture, krajinarstva, urbanizma, gospodarstva, prostorskega načrtovanja, univerz ipd. ter utrjevanje razumevanja dediščine (tudi novejšega datuma) v kontekstu sodobnega življenja.

Gospodarno upravljanje z grajskimi nepremičninami

Ekonomske razmere upočasnjujejo revitalizacijo kulturne dediščine, še posebej grajskih in drugih dediščinskih objektov. Ministrstvo za kulturo upravlja z 42 kulturnimi spomeniki v lasti RS, od tega je 24 gradov). Kljub nekaterim uspešno začetim obnovam (Pišece, grad Grad, Snežnik, konjušnica na gradu Ptuj, Negova itd.), objekti ne živijo, saj nimajo prave vsebine in modelov upravljanja. Še vedno se išče – tudi na lokalni ravni – dobre gospodarje. Država to ni, saj se uradniki na MK ukvarjajo npr. z dobavo nafte, ključavnicami, varovanjem (mnogokrat praznih objektov), ne pa z iskanjem sistemskih rešitev, dobrih praks, prave namembnosti in povezovanj z dobrimi gospodarji.

Zato potrebujemo boljšo strategijo: model odprodaj, najemov, javno–zasebnih partnerjev, zagotavljanj vsebin in povezovanj z regionalnimi interesi.

Zavzemamo se za uvedbo dopolnilnih mehanizmov (davčnih in finančnih instrumentov), ki bi finančno razbremenili lastnika kulturnih spomenikov oziroma dediščine ( v Slo je registriranih 500 gradov in dvorcev!).

Kohezijska sredstva

Za uspešno izvajanje strategije upravljanja z revitalizacijo kulturne dediščine je treba optimalno izkoristiti vse evropske vire, še posebej sredstva evropskega sklada za regionalni razvoj (v letu 2009 je bilo črpanje skoraj 50% večje od prejšnjih let). Delež sredstev, ki si jih je SLO določila za področje kulture do leta 2013 (le pribl. 67 milijonov za vse investicije!) moramo porabiti in ne zapraviti (nekatere investicije stagnirajo). V sklopu konvergence lahko prav z EU sredstvi (v prihodnosti takorekoč edinimi investicijskimi vložki) ohranjamo kot tudi ustvarjamo nova trajna delovna mesta na področju kulture.

Slovenija se mora še naprej boriti za ustrezen delež sredstev za področje kulture tudi v Bruslju.

Profit ni edina dodana vrednost

Kulturo vrednotimo kot dejavnik razvoja. Zaradi spremenjenih ekonomskih razmer bomo redefinirali strategijo namebnosti objektov kulturne dediščine, iskali najboljše gospodarje, povezovali z zelenim turizmom…, saj zagovarjamo načelo, da so sodobne romarske poti, poti kulturnega turizma.

Kultura prostora. Spoštovanje in neuničevanje sodobne arhitekture

Še naprej bomo utrjevali skrb za arhitekturo, grafično in industrijsko oblikovanje, kot smo to v tem mandatu dosegli z ustanovitvijo nacionalnega muzeja za arhitekturo, oblikovanje in fotografijo (MAO) in s spremembo Nacionalnega programa za kulturo, s katerim smo povedali, da brez arhitekture ni kulture.

Pred uničenjem, spreminjanjem in propadanjem sodobne arhitekture bomo sprejeli zaščitne mehanizme, ki bodo preprečilinekompetentne in s kapitalsko logiko tlakovane devastacije dobrih arhitekturnih in krajinarskih rešitev.

Shema deleža za umetnost v investicijskih projektih

Predlog zakona o obveznem umetniškem deležu v investicijskih projektih, ki ga je Zares vložil v DZ bomo brezpogojno podprli.

Dom in svet

Svobodnih prostorov ni brez pogleda v svet, zato bomo podpirali mobilnost umetnikov (tudi s širjenjem ateljejev po svetu) in mrežo rezidenc doma za tuje ustvarjalce. Organizacijsko in programsko telo projekta EPK 2012 naj se po zaključku projekta preoblikuje v agencijo za promocijo slovenske kulture v tujini.

Kulturo nazaj v šolo

Vrnimo kulturno vzgojo v uradne kurikule na vseh stopnjah izobraževanja.

Zagovarjamo odpiranje študijskih možnosti na področju kulture, kulturne ekonomije in medijev; boljšo povezavo med izobraževanjem in kreativnimi sektorji; boljšo zastopanost umetnosti v celotnem izobraževalnem sistemu (npr. film v ves šolski sistem)

Filmu prijazni

V tem mandatu smo sanirali dolgoletne tesnobe na področju kinematografije (sprejet nov zakon o filmu, ki določa visok delež sofinanciranja filma tudi s strani televizij, izrazito povečana sredstva za AV, ki je v letu 2010 botrovala nastanku tridesetih projektov, v letu 2009 pa kar štiridesetih…). V prihodnje bomo utrjevali pogoje, ki bodo filmskim ustvarjalcem omogočili stabilno, pestro. tekočo in kvalitetno produkcijo. Več spoznavanja filmske umetnosti v šolah, več povezovanja s tujino, več koprodukcij, ustrezen in obvezen delež avdiovizualne produkcije na televizijah, več skrbi za filmsko zgodovino, digitalizacijo in art mrežo. Popraviti velja razmerje sredstev, namenjenih filmu v odnosu do drugih zvrsti umetnosti.

EPK

Ohranitev dogovorjenih programskih sredstev . Investicije, ki so bile načrtovane za EPK a jih MOB (in nekatere druge partnerske občine) ni izpeljala (knjižnica, Umetnostna galerija, Pokrajinski muzej) se prilagajajo možnostim, ki bodo odvisne od realnih (in ne lažnih) obljub lokalnih skupnosti. Javni zavod EPK, ki je bil ustanovljen za organizacijo Evropske prestolnice se – v kolikor izpolni pričakovanja – lahko prelevi v agencijo za promocijo slovenske kulture v tujini.

Investicije

Zagovarjamo dolgoročno, realno in bolj smelo načrtovanje investicij za področje kulture (nihče si ne želi še ene Opere!), povezovanje javnih in zasebnih vlaganj v infrastrukturo in jasno definirano regijsko mrežo. Postopki črpanja evropskih sredstev so (pre)komplicirani, investitorji ne dovolj usposobljeni za vodenje investicij, mehanizmi razpisov pa predolgi.

Vodenje investicij se zaupa tistim, ki so temu kos. Dinamika vlaganj je prilagojena možnostim državnih pomoči, krepitvi javno-zasebnega partnerstva in uspešnosti doseganja kohezijskih sredstev. Prioriteto naj imajo transparentno in realno zasnovani projekti.

2.6. Za odgovorne in neodvisne medije

V stalnem sodelovanju in odprti razpravi s poznavalci in medijskimi ustvarjalci bomo snovali najboljše rešitve za nadaljni razvoj nacionalne radiotelevizije Slovenije.

Prav tako bomo vztrajali pri obveznih spremembah zakona o medijih, ki bodo utrjevale avtonomijo, zaostrovale lastniška razmerja, redefinirale koncentracijo v medijih, uredile področje popravka in odgovora, regulirale oglaševanje, primerno zaščitile otroke in mladoletnike in omogočale večjo medijsko pismenost ter aktivno vključevanje državljanov v oblikovanje medijske krajine. V novem zakonu bomo vztrajali pri večjemu vključevanju zaposlenih (tudi v lastniška razmerja) in pri uvedbi medijskih zadrug oziroma novinarskih kooperativ.

Podpirali bomo ustanavljanje samoregulacijskih mehanizmov za večjo družbeno odgovornost na medijskem področju, zastopali bomo smotrne oblike sofinanciranja medijev (koncesije, večletni razpisi..), posrednih oblik pomoči, npr. sklada tveganega kapitala (ki ga lahko ustanovi država z določenim vložkom za medijske zagone ali obstoječe medije, vendar vanje vlaga omejen čas, sploh pa izstopi takoj, ko dosežejo določeno raven tržnega preživetja).

Zavzemali se bomo za ureditev pravnega položaja in varnost svobodnih in samostojnih novinarjev in spodbujali dialog med delodajalci in novinarji.

Zagovarjamo celosten in pospešen razvoj avdiovizualne kulture in avtorskih del, ne da bi jih ločevali na tiste, ki so namenjeni tv programom in tiste, ki so namenjeni drugim predvajalcem.

Jamstvo za profesionalno, odgovorno in verodostojno novinarstvo ni zgolj v zakonih. Je tudi v družbeni klimi, zmožnosti (samo)refleksije in kritične distance. Predpogoj za odgovorno novinarstvo pa je v svobodi izražanja, v varni in razgledani družbi.

V Zares smo prepričani, da mora napredna medijska politika, ki je pomemben dejavnik razvoja informacijske družbe, vključevati naslednja izhodišča:

digitalizacijo (ohranjanje kulturne dediščine z digitalizacijo vsebin, produkcija digitalnih vsebin, razvoj digitalnih storitev in trga digitalne produkcije);
vrednotenje sofinanciranja medijev in avdiovizualne kulture z vidika izboljšanja medijske pismenosti in vpetosti vevropske medijske projekte;
nove oblike bivanja v omreženi družbi; s konvergenčnimi mediji spodbujene in pogojene socialne mreže (izzivi zasebnosti in identitete); poudarek na spodbujanju inovativnosti in razvoja;
načela svobodne kulture (nujna je razprava o prenovi avtorske zakonodaje v digitalni dobi), spodbujanje sodelovanja v pobudah svobodne kulture in večja pozornost preučevanju vpliva na konvencionalno financiranje medijskega prostora v razmerju do digitalnih medijev;
poudarek na novih medijih v umetnosti – praksa multimedijski centrov na vseh področjih kulture ter njenega povezovanja z interesno/investicijskimi sferami.