Gregor Golobič na 6. konvenciji

Govor Gregorja Golobiča na 6. konvenciji stranke Zares
(v Ljubljani, 15. oktobra 2011)

Drage Zaresovke, Zaresovci, soborci in sotrpini, kolegi in prijatelji!

Veseli me, da smo se danes ponovno srečali na tem mestu – in da nas je še vedno tako veliko. Nikoli ni bilo popularno biti Zaresovec, tudi pred štirimi leti ne – a z leti je ne nepričakovano postalo težje in zahtevnejše. In toliko vrednejše – danes so tu samo častivredni ljudje, posebni. Z oportunisti, ki so bili za ego, za žep in za hec, smo se razšli. Zato dovolite, da se vam že takoj na začetku zahvalim za držo, za napor vztrajanja in prizadevanja.
Pred 4 leti, 6. oktobra 2007, je bila stranka ustanovljena. Ob obletnicah se običajno vprašamo, ali se je v tem času kaj spremenilo? V tem primeru je to vprašanje retorično. Zgodilo se je zelo veliko in vse nam ni všeč, ampak ali je bilo utemeljeno misliti drugače? Bili smo sokratsko posvarjeni. Misli se nam ob takšnih priložnostih pogosto vračajo nazaj: svoj sklepni nagovor pred 4 leti sem zaključil z besedami: nocoj je še dovoljena realnost, jutri so na vrsti sanje! Realnosti nismo sprejemali kot samoumevne, za nobeno ceno se ji nismo bili pripravljeni prilagoditi. Pred mesecem dni je v Ljubljani gostoval Stéphane Hessel, 93-letni avtor knjižice Dvignite se!, ki inspirira množice po vsem svetu – v veliki meri tudi tiste, ki skupaj z nami zborujejo po vsem svetu prav danes, 15. oktobra. V tem naključju sovpadanja je veliko vsebine in logike – ne le naš manifest – tudi pot, ki smo jo prehodili -, a o tem kasneje. Hessel je v Ljubljani pozval: ne pustite si vzeti naivnosti. Spomnili se boste, da je bila to ena od nenavadnih in nerazumljenih opredelitev naše nove politike pred 4 leti. Slavoj Žižek, malce mlajši mislec tega časa in dogajanja, ki mu iste množice rade prisluhnejo, je meni, predvsem pa stranki Zares, na svoj direkten način 14. julija letos v Kinodvoru izrekel kompliment, ki govori o istem: biti naiven pomeni biti pošten in tup, pomeni vztrajati proti lobijem in kapitalsko-političnim omrežjem ter nepopustljivo tupiti z zahtevami, za katere večina meni, da so neuresničljive, da je zid previsok in inercija sistema prevelika.
Z veseljem nosimo ta kompliment, ki se ga pragmatična politika tako otepa. Takšni smo hoteli biti in takšni smo tudi ostali.
Zares je povlekla vrsto potez, ki jih lahko označimo za naivne. Naivni smo v tem, da odločitve, ki jih sprejemamo, niso egoistično, strankarsko preračunljivo motivirane. Danes vemo, da nam tega niso nikoli zares verjeli in so zato naše poteze presojali za neumne, samouničujoče, saj nam niso prinašale strankarskega političnega dobička, vsaj ne kratkoročno. Prva od teh potez je bila naša pobuda za oblikovanje t.i. levega trojčka. Naredili smo to, da bi končali škodljivo politiko prejšnje vlade in uspelo nam je. Smo pa zato v zadnjem tednu pred volitvami izgubili kar nekaj glasov volilcev, ki smo jih že prepričali, pa so se potem glasovali za tisto kandidaturo, ki je obetala poraz prejšnjega predsednika vlade in s tem upanje na spremembo načina političnega delovanja. To smo upali tudi sami. Po običajnih političnih kriterijih to ni bila pametna odločitev.
Potem smo naivno vstopili v vlado, zavedajoč se, da stranka, ki se je pred kratkim ustanovila, lažje krepi svoje vrste in izostri svoje pozicije, če je v opoziciji – o tem je bilo veliko govora na konvenciji v Kranjski Gori 14 dni po nastopu vlade. Da to počnemo zato, ker je bilo to nujno za oblikovanje nove vlade in ne zato, ker bi nam šlo za funkcije, nam mnogi nikoli niso zares verjeli. Danes, ko je vsakomur jasno, da je vstop v vlado za stranko pomenil nujno nazadovanje, kljub temu da je bilanca našega dela v vladi izjemna, in ko smo se sami odrekli vsem funkcijam v vladi in koaliciji, nam še zmeraj mnogi ne verjamejo.
Sledila je zgodba o tajkunskih kreditih. In spet smo bili naivni. Namesto da bi, tako kot vse ostale parlamentarne stranke, ostali pri prazni retoriki o tem, kako smo proti takšnemu kreditiranju, smo zahtevali prekinitev kreditiranja tajkunov in zamenjavo uprave NLB, ki jih je – potem ko so izmozgali svoja podjetja – še naprej želela vzdrževati na stroške davkoplačevalcev. Morali smo zagroziti z izstopom iz vlade, da smo zmagali. Smo pa za to zmago – zmago 99 odstotkov proti 1 odstotku – plačali visoko ceno. Sprožena je bila afera, s katero se je diskreditiralo mene in s katero se vztrajno diskreditira stranko.
Tudi, ko je šlo za TEŠ 6, smo bili naivni. Vse druge parlamentarne stranke so spet pridno molčale in gledale stran, le mi smo vztrajno in trmasto zahtevali podatke o tej, že na prvi pogled dvomljivi investiciji. Žal je moralo priti do menjave ministra Lahovnika ter vodstev HSE in TEŠ, da sta vlada in slovenska javnost na podlagi prizadevanj ministrice Darje Radić te podatke končno pridobila. Žal šele pred slabega pol leta. Prišlo je do nove afere, znane kot oranžni cunami. To so kričali prav tisti, ki so ribarili v kalnem energetskem bajerju, ki so to investicijo v resnici zavozili in brez javnih razpisov odločali o stotinah milijonov evrov in jih zapravili. Danes, ko proti ljudem, ki so zavozili ta projekt, tečejo preiskave in vse večji del javnosti kritično presoja šesti blok, je jasno, da smo imeli prav. Žal je spomin kratek in naša naivnost tudi v tem primeru še ne doživlja priznanja, kot si ga zasluži in ga nedvomno tudi bo.
Nazadnje smo svojo naivnost demonstrirali, ko smo izstopili iz koalicije. V trenutku, ko so mnogi govorili o vladi, ki ne more narediti nobene resne spremembe več in modrovali o predčasnih volitvah (s figami v žepih), smo mi ne le govorili, ampak delovali. Izstopili smo iz koalicije, da bi dosegli bodisi radikalne spremembe v vladi in načinu njenega vodenja politike ali pa predčasne volitve. Ker bi se nekaterim podrl svet, če bi v naši potezi videli iskrene namene, so nam očitali, da hočemo izboljšati javnomnenjsko podobo. Vsem dejstvom in posledicam navkljub. Drugi pa so se posmehovali, da smo storili politični harakiri. Za vse, ki lahko politiki pripisujejo zgolj egoistične namere, bo to težko razumeti, a sam ocenjujem, da je bil naš izstop iz vlade prava odločitev. Prepričan sem, da bo vse več ljudi enako gledalo na to dejanje. To dejanje ni koristilo stranki Zares, ampak je povzročilo odprtje političnega prostora in vstop mnogih novih ljudi v politiko. Ne pozabimo: še pred 14 dnevi se je zdelo, da je ta država in ta politika obsojena samo na dva kandidata za predsednika vlade, ki sta oba že globoko razočarala. Danes je bistveno drugače. In ta sprememba ni le personalna, ne gre za kadrovsko vprašanje. Če smo bili še pred kratkim sami v oceni, da je na primer TEŠ 6 treba ustaviti, se poleg številnih nevladnih organizacij danes pojavljajo tudi stranke, ki so tukaj naše zaveznice. Skratka, naša naivnost se je tej politiki in tej državi izplačala, naše vztrajanje daje rezultate. Čemur so rekli harakiri, je bil v resnici usodni udarec za tranzicijsko shemo. Na zadnji konvenciji smo predstavili program 4-dimenzionalne Slovenije – a medtem je grozilo, da se bo Slovenija in njen politični prostor sploščil na samo dve dimenziji, na dve arogantni stranki, SD/SDS – na tranzicijsko veliko koalicijo. Naše načelno ravnanje je prekrižalo te načrte; v nasprotju z očitki, da smo povzročili zastoj in blokado, se je zgodilo vse kaj drugega: agonija je presekana, tranzicijski 50 ali 60+ apetiti so preprečeni, politika je zaživela, vse več ljudi se odloča za vstop vanjo in napoveduje se višja udeležba na volitvah. O tem se sicer ne govori: a brez naše nepreračunljive odločnosti, poteze izstopa iz otrple in samozaverovane koalicije, kar je pripeljalo do predčasnih volitev, bi se v prihodnjem letu v Sloveniji ob hujskaški asistenci že pripravljenih parastrankarskih formacij zgodila ulica z vsemi nepredvidljivimi oz. predvidljivo avtoritarnimi posledicami. Ulica, ki seveda nima nič opraviti z današnjimi legitimnimi zborovanji in demonstracijami. Če smo lani v Mariboru govorili o štiridimenzionalni Sloveniji kot pogoju za peto dimenzijo – Dostojno prihodnost, smo danes tu zaradi posledic naših odločitev zbrani pod naivno realističnim pozivom: Vrnimo Sloveniji prihodnost. Ker prihodnost ni več samoumevna, kot je bila včasih, tudi beseda prihodnost ni več prazna parola. Je ime problema, je izraz strahu in zaskrbljenosti milijonov, velike večine, takorekoč 99 odstotkov, a predvsem mladih ljudi, ki po dolgih desetletjih predstavljajo prvo generacijo, ki bo živela bolj negotovo in slabše od svojih staršev.
Na tem mestu mi dovolite edini citat: »Kriza namreč ni finančna ali ekonomska; takšne so samo posledice, kot jih čutimo ta hip. Vzroki so paradigmatski; gre za vzorce obnašanja, za sistem vrednot, zato to ni in ne more biti samo razprava za ekonomiste ali managerje. Stebri nekega novega razvojnega sporazuma: novo razmerje med delom in kapitalom, ali je rast edina vrednota nad vrednotami, novi vidiki solidarnosti, (…) medgeneracijska solidarnost, (…) nova etika udeleženosti, zavest o omejitvah naravnih virov, o vrednotah znanja, znanosti in inovativnosti, tehnologije v funkciji trajnostnega razvoja, o nujnosti širokega družbenega dialoga in konsenza – to so teme, ki jih bo potrebno odpreti in na njih vztrajati, če naj se lotimo, dotaknemo in pridemo do spremembe, ki bo te posledice ne le ublažila, ampak tudi trajneje odpravila. Ostati moramo kritični. Kriza namreč zlahka postane izgovor za zategovanje pasu na račun tistih, ki so zanjo najmanj krivi. In kriza lahko postane način, kako se državna pomoč, potem ko bo krize konec, izkaže za pomoč tistim, ki so s svojo požrešnostjo ali s svojim lahkomiselnim pričakovanjem, da bo rast trajala vekomaj, krizo povzročili.”
Če se komu zdi, da je ravnokar poslušal odlomek iz kakšnega govora, ki se ta hip, 15.10.2011, odvija bodisi na ljubljanskem Kongresnem trgu ali pa na Wall Streetu, ima glede na vsebino prav. A tekst je precej starejši. Njegov datum je 8.12.2008, to sem govoril na konvenciji Zaresa v Kranjski Gori, 14 dni po nastopu nove, takrat še naše vlade.
Ta iztočnica ponuja veliko smeri za razmislek. O kontinuiteti, o aktualnosti, o naši tečnosti in motečnosti za sistem. In tudi o nas in naših napakah. Po teh treh letih in vsem, kar se je, še posebej nam, zgodilo, se seveda moramo vprašati ne samo, ali smo kaj storili narobe, pač pa predvsem, kaj je bilo to in kaj bi danes naredili drugače.
Pri tem seveda ni mogoče iti tudi mimo moje napake, ki sem jo priznal in se zanjo javnosti opravičil. Do danes se je vsakdo, ki količkaj objektivno presoja dejstva, lahko prepričal, da je bilo moje ravnanje motivirano izključno z željo preprečiti politikantski pogrom nad nič krivim podjetjem in njegovimi zaposlenimi, ki so enkrat to že prestali. Slednji so žal medtem povečini že izgubili službo, medtem ko ne država ne državljani po ugotovitvah vseh pristojnih institucij niso bili oškodovani niti za en evro.
V času delovanja v vladi je bil verjetno največja napaka že prva, ki smo jo storili, ko ob imenovanju predsednika uprave NLB v začetku 2009, kamor je bil imenovan z očitnim namenom reševati nasedle tajkune, po političnem dogovoru med Borutom Pahorjem in Katarino Kresal – kar je bilo v nasprotju z vsem, kar smo skupaj obljubljali pred volitvami in je pomenilo, da se bo praksa prejšnje vlade nadaljevala, reagirali zgolj s protestom pri predsedniku vlade, namesto da bi takrat takoj tudi izstopili iz vlade, če pri koalicijskih partnerjih ne bi dosegli jasnega distanciranja od takšnih politično-kadrovskih kupčij. Zadovoljili smo se z vsebino – preprečitvijo bančnega reševanja tajkunov. Prav orientacija na vsebino, na reševanje – pa kakorkoli že uspešno in zgledno (izčrpno poročilo o tem je najti v Zares Uradnem listu) – stanja na posameznih resorjih, je imelo za posledico, da nismo našli časa in moči za celovito oceno vzrokov za gospodarsko in družbeno krizo, o čemer sem govoril v prej citiranem odlomku iz leta 2008. K tej ključni nalogi smo se vrnili šele letos na začetku leta ob razmisleku o izstopu iz vlade in ob zavedanju, kako globoka je kriza in kako prepredeni so vzroki zanjo v delovanju politike. Ta razmislek je rezultiral v Manifest za odgovorno ekonomijo. Manifest, ki ga danes sprejemamo in s katerim mečemo rokavico vsem našim konkurentom. Rokavico v smislu debate o vprašanjih, ki so pomembna in mimo katerih ne bo mogla nobena prihodnja politika, če bo želela ne pustiti pred vrati 99 odstotkov ljudi.
Živimo v državi, v kateri je pretežen del političnega razreda nepripravljen svojo osrednjo pozornost posvetiti oblikovanju in sprejemanju dolgoročnih razvojnih usmeritev, opustiti logiko izključevanja, izsiljevanja in demontiranja vseh institucij države. Zato je država neučinkovita in zato so ljudje izgubili zaupanje v politiko in demokracijo. Slovenski politični sistem ima vgrajene številne sistemske blokade, na kar smo v Zares opozorili januarja z dokumentom Za odpravo blokad. Zaradi teh blokad in opravilne nezmožnosti političnega razreda, da bi jih odpravil, pa tudi nekritičnega sprejemanja napačnih evropskih receptov in vlakovnih kompozicij reševanja krize na plečih najšibkejših, je tudi slovenska politika domala v celoti izgubila zaupanje javnosti.
V Zares smo prepričani, da je pričujoči trenutek zrel za to, da se novo politiko nadgradi z novo, odgovorno ekonomijo. Prekiniti je potrebno z neoliberalno paradigmo, katere edini cilj je profit ne glede na posledice za okolje in družbo. Večina strank še vedno ponuja rešitve znotraj tega praznega repertoarja političnih programov, ki v ničemer ne postavljajo pod vprašaj sistema samega. Kar nas je, tudi globalno, privedlo do gospodarske krize in neizmerno visoke cene, ki jo zanjo plačujemo danes in jo bomo plačevali še vrsto let. Ti programi ne glede na marketinške puhlice še vedno merijo uspeh zgolj po dobičkonosnosti; poleg tega so neučinkoviti, kar je razkrila ravno pričujoča kriza; povečujejo neenakost med ljudmi; so brezobzirni do okolja ter za svoje delovanje predpostavljajo koruptivno sklenjenost med kapitalom in politiko. V Zares zato menimo, da današnji trenutek kliče k temeljitemu razmisleku o spremembi sistema.
Naša konvencija/kongres je na Gospodarskem raz-stavišču; na Kongresnem trgu potekajo demonstracije proti ureditvi, ki razlašča 99 odstotkov ljudi. Naš Manifest za odgovorno ekonomijo, s katerim torej na Gospodarskem razstavišču raz-stavljamo gospodarstvo in njegovo logiko do temeljnih problemov postavlja podobno diagnozo – ne gre za napako v sistemu, sam sistem je napačen. A kot resna politična stranka nismo ostali samo pri diagnozi, potreben je korak naprej: imamo konkretne predloge – v tem se zaenkrat razlikujemo od vseh drugih in jih spodbujamo k soočenju najboljših alternativ. Pri tem se od gibanj, ki se danes glasno postavljajo pred javnost po vsem svetu, razlikujemo še najbolj po nezavračanju predstavniške demokracije. To je pomembno vprašanje, ki bo v prihodnosti zanesljivo prišlo na dnevni red politike. Ali je nizka legitimnost političnih sistemov razlog za to, da opustimo predstavniško demokracijo, za katero je bilo že davno rečeno, da je najslabša od vseh možnih ureditev, ampak so se žal vse ostale možne alternative izkazale še za slabše…

Prej omenjeni francoski starosta in soavtor deklaracije človekovih pravic OZN Hessel je na omenjenem ljubljanskem predavanju izpostavil, da je po njegovem mnenju odločilno, ne da ljudje zavrnejo politiko in stranke, ampak da jih prevzamejo. Če jih ne bodo prevzeli oni, jih bodo še naprej obvladovale in prevzemale kapitalske naveze in finančne korporacije. Prav v tem je izziv za močno antipolitično gibanje, ki se danes dogaja in ki ima lahko za posledico tudi bridko razočaranje, saj sistem ne bo padel preko noči. Tudi, če želiš porušiti hišo, za katero misliš, da je slaba, da ima slabe temelje, moraš vmes prebivati v začasnem bivališču. To je vprašanje, kako preiti v ta čas, v katerem se išče alternativo v sedanjemu sistemu; po našem mnenju bodo pri tem pomembno vlogo odigrale politične stranke, seveda drugačne od uveljavljenih. Čim več bo takih, ki si bodo zastavile to temeljno vprašanje in bodo okrepile glas, s katerim smo bili doslej bolj ali manj sami na slovenskem političnem prizorišču, prej bomo prišli do rešitve.
Prav je, da se v ospredje teh diskusij postavi tudi vprašanje o bolj pravični porazdelitvi bogastva. To je vprašanje, ki ne sme iti z dnevnega reda, v zvezi z njim smo v tem mandatu naredili marsikaj, ampak ob tem ne smemo izgubiti izpred oči dejstva, da to bogastvo postaja vse bolj virtualno, da kopni, izgineva. In da je enako vredno tudi vprašanje, kako to ga ustvarjati tudi v prihodnje in naprej na primeren način. Kaj je definicija bogastva? Kako ga ustvarjati? Na kakšen način motivirati ljudi, da bodo motivirani za ustvarjanje bogastva in da bodo pri njem tudi udeleženi. Temelji obstoječega sistema se izrazito rušijo, če največji milijarderji na svetu sami pozivajo politiko, naj jih vendarle bolj obdavči. Tega ne počnejo iz humanitarnih razlogov. Če želijo financirati državo v izdatnejši meri kot doslej, potem to pomeni, da se tudi oni še kako zavedajo, da so temelji spodjedeni in da celotna zgradba lahko zgrmi v prepad.
Za nas to niso nove teme in pomembne korake na poti k iskanju rešitev smo že storili. V preteklosti smo se v naših programskih dokumentih že kritično odzivali na opisane značilnosti sistema. Najprej s programom stranke v letu 2008, v katerem smo med vsemi strankami najbolj izrazito izpostavili vprašanje trajnostnega razvoja, podnebnih sprememb in prehoda v nizkoogljično družbo. Potem leta 2009, na konvenciji v Celju, pa tudi s programskim dokumentom “Za ekonomsko demokracijo”, v katerem smo se zavzeli za modernizacijo soupravljanja zaposlenih, spodbujanje solastništva zaposlenih in učinkovitejši model spodbujanja delitve dobička zaposlenim.
Socialno podjetništvo je tema, s katero smo prvi in kot edina stranka nastopili na prejšnjih volitvah. V tem mandatu smo skupaj s Tadejem Slapnikom in Francom Jurijem naredili kar nekaj pomembnih premikov tej smeri.
V letih od nastopa gospodarske krize je tako dozorelo spoznanje, da je potreben drugačen, nov model ekonomije, saj bo sicer izhod iz krize daljši, predvsem pa se bo kriza, če ne premislimo znova samih temeljev sistema, vse pogosteje in vse bolj uničujoče vračala.
Zato z odgovorno ekonomijo označujemo gospodarski model, ki je poudarjeno trajnosten in družbeno odgovoren ter na novo premišlja naravo lastnine in vzorec rasti ter razvoja. »Stara« ekonomija se pri reševanju finančne krize osredotoča predvsem na krčenje javnih izdatkov – z izjemo izdatnega in nenehnega financiranja bank oz. finančnega sistema. Oboje v breme najšibkejših skupin in članov sodobnih družb. Naš pogled zato nasprotno vidi možnost izhoda in vzdržnega napredka v modelu, ki bo v ospredje postavil krepitev ustvarjalnih zmožnosti vseh, vključevanje posameznikov in izrazito povečanje motiviranosti vsakega posameznika na njegovem delovnem področju. Takšna družba predpostavlja tako solidarnost kot strpnost do izstopajočih in inovativnih. Stavi na znanje, zato vzpostavlja pogoje za enakopraven dostop do njega, zato spodbuja, promovira in nagrajuje ustvarjalnost.
Zato je logičen korak tudi k dopolnitvi našega imena. Predlog je, da seveda ne opustimo koncepta t.i. nove politike, ampak da v trenutku, ko se pojavlja veliko političnih pobud, ki sebe definirajo kot novopolitične, storimo korak naprej in novo politiko natančneje opredelimo tudi v povezavi s programskim Manifestom za odgovorno ekonomijo in dopolnimo ime v Zares – socialno liberalni.
Ker se danes oziramo predvsem naprej, v prihodnost, seveda ne morem mimo tako pogosto izrečenega vprašanja, s kom se bomo povezovali po volitvah.
Po izkušnji s koalicijo, v kateri smo delovali skoraj tri leta, to vprašanje za nas ni enostavno. Ta izkušnja seveda ni dobra. Pokazala nam je, da je ideološka sorodnost premalo za uspešno skupno delo. Treba je namreč priznati, da nas z LDS in SD povezuje veliko skupnih stališč do pomembnih vprašanj s področja človekovih pravic. Tako smo zlahka našli v koaliciji soglasje o npr. družinskem zakoniku in pravicah istospolno usmerjenih, pa o rešitvi problema izbrisanih, arbitražnem sporazumu s Hrvaško in še o marsičem. Povedati je treba, da sem kolegom iz vlade hvaležen za podporo, ki so jo kazali pri za Slovenijo tako pomembnem preboju, ki smo ga naredili na področju večjih vlaganj v raziskave in razvoj. A tisto, na čemer je ta vlada po mojem mnenju padla, je – poleg neučinkovitosti pri njenem vodenju – predvsem zelo različna pripravljenost posameznih koalicijskih partnerjev za poseg v politično-gospodarska omrežja, ki obvladujejo in ugrabljajo državo. Na tej točki smo bili članice in člani Zares prepogosto edini koalicijski partner. Najbolj drastično se je to pokazalo pri pogajanjih o prekinitvi tajkunskih kreditov, pri TEŠ 6 in kadrovanju AUKN, kjer je bilo evidentno, da soglasja ne moremo najti zaradi pritiskov različnih lobijev iz ozadja. Kako ta omrežja delujejo in kako ne bi smela, se je povsem transparentno pokazalo ob vložitvi zakona o poroštvu za TEŠ 6, ko so poslanci SD, SDS, LDS in DeSUS vložili zakon, ki so ga spisali na HSE, torej eni od zainteresiranih strani.
Sam sem javno že povedal, da je za Zares najbolj verjetno, da bo po volitvah v opoziciji. Tega nisem rekel, ker bi se mi zdela ta možnost za nas najbolj udobna, ampak zato, ker nisem videl prave priložnosti za oblikovanje koalicije, ki bi bila pripravljena resneje nastopiti proti opisanim kapitalsko-političnim omrežjem in tudi ne prave možnosti za soglasje o naravi gospodarske krize in posledično pravih, dovolj radikalnih ukrepih za izhod iz nje. To, se pravi takšno poenotenje pogledov na potrebne ukrepe za izhod iz krize in izstop politike iz netransparentnih povezav s kapitalom, sta nujna pogoja za politična povezovanja stranke Zares.
Če se je kak teden nazaj še zdelo, da takšnega soglasja skoraj ni mogoče pričakovati, se je z vstopom novih političnih akterjev vzpostavila vsaj možnost, da bi o tem lahko izmenjali mnenja. Ti akterji sicer še niso predstavili svojih namer in tudi ne oblikovali stališč do pomembnih odprtih vprašanj, a vsaj upamo lahko, da je v njih več poguma, kot v starih politični strankah in da so pripravljeni skupaj z nami iti v bitke, povsod kjer je to potrebno.

Spoštovani!

Prihaja čas konfrontacije vsebin – tu je naša priložnost. V teh soočenjih smo najmočnejši.
Vedeti pa moramo, da tega, kar imamo ljudem za povedati, ni mogoče zaviti v enostavna propagandna sporočila ali v tri kratke stavke, ki jih lahko spraviš skozi ozka medijska vrata. Sporočilo, ki ga imamo, ni enostavno ali lahko, ne obljublja čarobne palice. Nobenega drugega načina ni, da to sporočimo ljudem, kot da gremo mednje in si vzamemo čas, da ga povemo. Pa tudi, da poslušamo seveda. Zato bomo izbrali kandidate in kandidatke za državni zbor, ki so takšni in bodo na tak način tudi ravnali.
Na volitve gremo z radikalnim in aktualnim programom. Z izkušnjami – dobrimi in slabimi, in znanjem, ki iz obojega sledi. Gremo na podlagi naših dosežkov. Če za konec naštejem le nekaj najbolj odmevnih, od katerih bi si vsak zaslužil svoje poglavje:

prekinitev kreditiranja tajkunov,
nezdružljivost županske in poslanske funkcije,
zakon o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja,
preprečili smo, da se TEŠ 6 izvede mimo vsake javne razprave, dosegli vsaj začasno ustavitev,
podvojitev sredstev za raziskave in razvoj ob hkratnem povezovanju znanstvenih ustanov in inovativnega gospodarstva,
praktično edini uspešen primer socialnega dialoga v tem mandatu: dogovor, ki ga je ministrica Irma Pavlinič Krebs dosegla s sindikati javnega sektorja o zmanjšanju izdatkov za plače v javnem sektorju za 1 milijardo evrov do leta 2012,
kultura je veliko pridobila z ministrico Majdo Širca, ki je uspela v kriznem času doseči ne le več sredstev, ampak tudi to, da kultura ni več prostor izključevanja, ampak prostor dialoga kultur…

Vse to je zelo utemeljen povod za samozavest in za ponos.
V tej dvorani sedijo ljudje z dvignjeno glavo in z dobrimi razlogi za to! Vsi drugi si lahko mašijo ušesa, zatiskajo oči, prekričijo naš glas, a dejstva bodo ostala – in vsakdo, ki bo stopil na to pot, bo šel po naši sledi, se nam bo pridružil v naši smeri V tem je naša moč in v tem je nemoč naših nasprotnikov, v tem je temelj naše prepričanosti in vzrok ponosa, da smo ostali in še naprej ostajamo zares zvesti našemu skupnemu projektu.