Žižek in Golobič o prihodnosti skozi preteklost
Filozof Slavoj Žižek in predsednik stranke Zares Gregor Golobič sta 14. julija 2011 v ljubljanskem Kinodvoru na dogodku z naslovom “Koliko je ura 20 let pozneje?” soočila svoje poglede na razvoj Slovenije, pri čemer sta veliko pozornosti namenila vprašanju razumevanja politične realnosti zgodovine skozi ustvarjanje novodobnih mitov o Sloveniji. Izhodišče razprave je bila francoska revolucija in starogrška filozofija, a seveda ne brez povezav na aktualne teme. Zanimivo debato je na kreativen način povezoval Stojan Pelko.
Gregor Golobič je med drugim opozoril na diskurz, ki je začel prevladovati ob 20. obletnici slovenske osamosvojitve. Po njegovih besedah je po 20 letih nastal nekakšen mit o osamosvojitvi oz. o 25. juniju 1991, četudi se je sama osamosvojitev zgodila že ob koncu 80. let. Kot je dejal, se skuša ustvariti napačna predstava, da naj bi ključno delo analize v obdobju proti koncu 80. let opravila Nova revija, medtem ko naj bi Mladina zgolj provocirala. “Ravno obratno,” je dejal Golobič in spomnil, da so veliko več ključnega dela opravile revije, kot sta Mladina in Tribuna.
Žižek se je strinjal z Golobičevo kritično oceno trenutnega stanja v družbi, pri čemer je bil kritičen zlasti do “Janševe paradigme“, da Slovenija potrebuje več “domovine“. “Državo rabimo, ne več domovine. Države nimamo,” je opozoril Žižek.
V nadaljevanju sta se sogovornika dotaknila tudi nekdanjega predsednika države dr. Janeza Drnovška. Žižek je bil do Drnovška kritičen, zlasti z vidika njegovega vodenja države in tudi stranke LDS. “Drnovšek je bil pozitiven lik, imel je več obrazov. Obraz, s katerim je končal svojo pot, je najpomembnejši za prihodnost Slovenije,” pa je ocenil Golobič.
Žižek je bil kritičen tudi do bolonjske reforme oz. do podpore bolonjski reformi s strani Gregorja Golobiča kot nekdanjega ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Kot je pojasnil Golobič, bolonjska reforma ni bila vsiljena od zunaj, pač pa je visokošolski prostor sam klical po njej. “Visokošolski sferi in srenji sem kot minister skušal dopovedati, da morajo t.i. bologno narediti takšno, kakršno si želijo, da bi bila. A odgovor, ki sem ga dobil s strani univerz, je bil, da niso zreli za takšno avtonomijo in da naj jim država pove, kaj narediti.” Poleg tega je Golobič opozoril, da se politika visokega šolstva v Evropi vodi precej samouničujoče. “Evropa je blizu intelektualnemu samomoru,” se je strinjal Žižek. Kot je dodal Golobič, se za ta “samomor” odloča vsaka država sama. Problem predstavljajo tudi visoke šolnine, predvsem v Angliji, a pri tem ne gre iskati krivde zgolj v bolonjski reformi.
Debata je nanesla tudi na mnenjske voditelje, ki jih po Golobičevih besedah “praktično ni več, so le še vodenci“. Gre za spraznitev javnega prostora z vidika uporabe uma. S tem se je strinjal tudi Žižek, ki je dejal, da javna uporaba uma ni to, da rešuješ probleme, ki jih artikulirajo drugi. Intelektualno ozračje v Sloveniji je po mnenju obeh praktično neobstoječe, ko pride do javne rabe uma. Pri tem sta izpostavila tudi temeljno asimetrijo med razumniki in intelektualci.
Golobič je dejal, da je pred kratkim odprl svoj profil na Twitterju, pri čemer je razočarano ugotovil, da ta medij sledi izreku “vse videti, nič vedeti“. Vsaka razprava je razumljena kot pretep, dialog je razumljen kot trepljanje po rami.
Na vprašanje o političnih sovražnikih je Golobič odgovoril, da ga mnogo bolj kot ti sovražniki motijo navidezni zavezniki, t.i. lepe duše, ki iz svoje pozicije artikulirajo neko vseenost in politiko dojemajo kot opazovanje skozi ključavnico, pri čemer ne vidijo, da je njihov pogled pravzaprav pogled služabnika.
Na Žižkovo vprašanje, kaj je tisto, v čemer se Zares razlikuje od drugih strank, je Golobič odvrnil, da je Zares “praktično edina stranka v Sloveniji, ki ni kupljiva“. In Žižek je temu pritrdil z besedami: “Verjamem!“.
“To, kar smo počeli in kako smo počeli, je ziritiralo vse. Naši ratingi pričajo o tem, kako močni so tisti, ki si želijo, da se nič ne spremeni. Mi smo motnja, ker opozarjamo na stvari, za katere sicer vsi vedo, a jih prikrivajo…“, je med drugim o stranki Zares dejal Golobič.
V zadnjem delu debate sta se Žižek in Golobič dotaknila težav, v katere je zapadla Evropa, in vedenja mednarodne skupnosti do Grčije. Kot je dejal Golobič, ne govorimo o bankrotu Grčije, ampak o bankrotu Evrope, ki se seseda. Golobič je Grčijo opisal kot “odvisnika, ki se mu skuša naprtiti krivdo, ker mu je nekdo vsakodnevno po znižani ceni ponujal heroin“. Veliko srečo bomo imeli, če v Evropi v prihodnjih petih letih ne bomo doživeli vojne, je opozoril Golobič. S tem se je strinjal tudi Žižek, ki je izrazil bojazen, da smo na pragu resne krize, na kar nas opominjajo številna znamenja na vsakem koraku.
Tudi stanje v Sloveniji ni najboljše. “Smo v stanju brezizhodnosti, a se hkrati dojemamo kot v središču sveta.” In odgovor na vprašanje, kje smo 20 let kasneje, se po Golobičevih besedah glasi: “Smo na začetku.”
