Sapere aude ali Drzna Slovenija
Drzni si uporabiti glavo, kot bi lahko prevedli njegov Sapere aude, je možaku, ki je obstal pred deročo reko odločen odložiti prečkanje, dokler voda ne usahne, v eni od svojih poučnih poslanic vzkliknil Horac v zadnjih letih pred našim štetjem. Da so pamet, znanje in ustvarjalna moč odlikovane lastnosti človeka, če jih le ima možnost razviti in drznost uporabljati, se je pesnik, ki ga je oče kot osvobojeni suženj poslal na najboljše šole v Rimu in Atenah, očitno predobro zavedal. Ta zavest se je v kasnejši zgodovini izgubljala in vračala. Ni naključje, da je isti poziv, Sapere aude!, izpostavil Kant kot ključno potezo in vodilo novodobnega razsvetljenstva. Dobe, ki je na podlagi takšnega navdiha prinesla razmah znanosti in množičnega javnega izobraževanja, epohe, v katere mnogopomenskem izteku živimo še danes.
Ko se torej mnogim zastavlja vprašanje, o kakšni drznosti govorimo, s katero drznostjo smo si drznili nadnasloviti Nacionalni program razvoja visokega šolstva ter Raziskovalno in inovacijsko strategijo – oboje za obdobje do 2020 –, z Drzna Slovenija, je odgovor preprost in enoznačen: to je tista drznost, o kateri sta govorila Horac in Kant. Drznost stave na znanje, na pamet, na inventivnost in inovativnost, na ustvarjalnost, ki se ne ustavi ne pred zunanjimi preprekami ne pred notranjimi zadržki. Če še izostrim: Drzna Slovenija opredeljuje Slovenijo kot družbo znanja, kakršna bi oz. bo morala biti, če bomo hoteli, da sploh (še) bo, da bo še ustrezala ambicijam in predstavam o njej izpred dvajsetih let.
Zato ne more biti presenečenje, če se po postmoderni spozabi oziramo tudi nazaj, v rojstni čas moderne, k izzivom razsvetljenstva. K temu nas po eni strani navajajo zunanji razlogi: kot država, kot nacija, kot skupnost rešujemo probleme s premalo pameti in njenega upoštevanja – pa najsi gre za vprašanje strpnosti, solidarnosti, sobivanja, za reševanje družbenih konfliktov ali političnih sporov, ali pa za izgubljeno tekmo tistega nemajhnega dela gospodarstva, ki je prepogosto želelo in pogosto še vedno želi težave nizke produktivnosti in nekonkurenčnosti reševati predvsem s krčenjem stroškov, zbijanjem »cene« dela in zaposlenih. Po drugi strani so sledovi predrazsvetljenske mentalitete paradoksalno prisotni tudi znotraj samih akademskih krogov – od glasnih opozoril številnih tako študentov kot visokošolskih učiteljev in raziskovalcev, da »za polno avtonomijo še ni čas, ker da nis(m)o zreli zanjo«, da je torej treba ohraniti vlogo države kot varuha pred ekscesi akademske svobode tudi na področjih, kjer država nima kaj iskati, pa do drugih kazalcev neakademskosti samega akademskega okolja: lov na ure in temu prilagojeno kreiranje množice študijskih programov, zgrešene ideje, da lahko konkurenčnost slovenskega visokošolskega prostora povečujemo s številom fakultet in univerz, ne pa z rastjo imanentne akademske kvalitete, prednost podeljevanja in pridobivanja listin pred znanjem, mandarinstvo ter zapiranje v izolirane samozadostne vrtičke.
Res je, država je takšno stanje hote ali nehote spodbujala – od najbolj trivialnih prijemov: preko načina in/ali nezadostnosti financiranja pa do najbolj sublimnih preobrazb: z razvrednotenjem znanja kot vrednote po sebi in kot merila družbene promocije. Takšno stanje je sčasoma postalo trdovratna razvada in navada, silna kritičnost do »bolonjske reforme« pa pogosto zgolj hrupna in prav nič drzna kompenzacija oz. alibi siceršnjega konformizma. In s takega brezpotja zamujenih desetletij ne vodi nobena bližnjica, ni enostavnih in nebolečih izhodov. Zato smo obe strategiji osvobodili kletke petletk in jih zastavili v razponu prihodnjih desetih let. Da bi lahko temeljito naslovili temeljne probleme in upoštevaje raznotere zmožnosti razporedili prioritete in opredelili konkretne ukrepe skozi zaporedje let. Da bi skozi diverzifikacijo v svet in svetu odprtega visokošolskega prostora ohranili socialno razsežnost dostopnosti do znanja kot javnega dobra in uveljavili kriterije visoke kakovosti. Da bi okrepili avtonomijo univerz in raziskovalnih inštitutov, ki pod pogojem odgovornega samo-upravljanja lahko zavarujejo nujno akademsko svobodo. In gotovo ne nazadnje: da bi z vztrajnim in znatnim realnim povečevanjem javnih sredstev namenjenih terciarnemu izobraževanju in znanosti vzpostavljali pogoje, ki vse to učinkovito omogočajo – tudi kot lastno predpostavko.
Tisto, zaradi česar lahko danes – če ostanemo na površini in odvrnemo pogled od zaskrbljujočih trendov –, še vedno z nekim zaupanjem in navidezno pomirjenostjo zremo na slovensko visoko šolstvo in znanost, je poleg nepopustljivih izjemnih posameznikov v sistemskem smislu predvsem posledica pomembnih reform, spodbud, investicij in pozornosti, ki jo je bila ta sfera deležna pred tridesetimi in celo štiridesetimi leti. Na tem je temeljil slovenski vzpon v preteklosti in poosamosvojitvena »odpornost na krize«. A vsak vztrajnik se sam po sebi enkrat neizprosno ustavi. Naš se ustavlja, saj smo ga v zadnjih desetletjih zapostavljali. Zato imamo kot družba danes šibkejši imunski sistem, smo – kot je med drugim pokazala tudi trdota pristanka na dnu recesije – ranljivejši in okrevamo počasneje. Marsikje nam manjka znanja, kreativnosti, inovativnosti – in odprtosti za vse to. Manjka nam drznosti.
Strategiji, ki sta pred vami, sta na tem ozadju in z ambicijo bolj drzne Slovenije nastajali sorazmerno dolgo časa. Ocenjujem, da je bila priprava in delo ter vztrajna široka javna razprava s prav vsemi zainteresiranimi javnostmi temeljita, skrbna, strokovna in vključujoča. Dosegli smo več, kot so se mnogi upali upati na začetku – tako v smislu celovitosti vsebine, kot tudi in ne nazadnje v smislu visoke stopnje sprejemljivosti in strinjanja s strani domala vseh ključnih ustanov, deležnikov ter strokovne javnosti. Ni namreč mogoče računati na popolno soglasje na področjih, ki so tako izpolnjena tudi z neizbežno nasprotnimi interesi. Kot sem omenil v uvodu k zadnji javni predstavitvi mnenj, uteleša po naravi in logiki stvari v nekem trenutku najvišjo stopnjo soglasja sama inercija oz. status quo. A ta je vse prej kot drzen – in prav s tem spontanim in kratkovidnim konsenzom smo se ravno odločili nepopustljivo soočiti. V tem smislu ni morda nič manj kot prej omenjeni dosežki vredno tudi dejstvo, da nam je v zadnjem letu uspelo v nemajhni meri obuditi, spodbuditi in obnoviti razmišljanja, ki niso zamejena v pregrade kratkoročnih zagat, temveč upoštevajo in izhajajo iz ključnega in edino vzdržnega gledišča: dolgoročne perspektive. Tega smo se v zadnjih desetletjih odvadili, a brez takšne osredotočenosti niti kot država in družbena skupnost niti kot posamezniki ne bomo uspešni pri iskanju rešitev za premnoge razvojne blokade in dileme tudi na drugih področjih.
