Orbanizirana Slovenija? Ne, hvala!

Ali stoji Zares, po Otočcu, končno na trdnih nogah? Franci Kek je s prispodobo o ranjenem partizanskem komandantu, ki ga nismo pustili, da izkrvavi nekje na strmi in nevarni poti k svobodi, v begu pred krvoločnimi psi biričev, spodbudil k razmisleku o samozavesti in samopodobi stranke. In stranka, pa z njo „ranjeni komandant“, sta se odzvala, kot smo vsi želeli in pričakovali.Samozavestno. Program za deblokado Slovenije prihaja sicer v trenutku, ko iz naslova navečje opozicijske stranke, oziroma Janeza Janše, letijo, kot krilati sloni, pobude o nekakšni „drugi republiki“, o novi ustavi, o političnih večinah, imenovanih 50 +, ki naj bi ustavno ureditev Slovenije spremenile brez ovir zapletenih razmerij proporcionalnega sistema. Zato ni čudno, da je na Gregorjevi tiskovni konferenci novinarje najbolj navdihnil namig, da bi se bila tudi stranka Zares pripravljena pogovoriti o ustavnih spremembah, ki naj bi olajšale delovanje sistema celo z bolj poenostavljenimi postopki za razpustitev parlamenta in sklic predčasnih volitev. Pravzaprav je ta poudarek bolj predsednikov prispevek k premisleku o možnih poteh za deblokado opravilno okornega političnega razreda, kot pa dokončno stališče stranke o izzivih „druge republike“. O dokumentu se je razprava šele začela. Žal so vsebinski predlogi, ki jih je Golobič jasno izpostavil in pri katerih je konsenz v stranki nedvoumen, ostali v medijski senci napačne hipoteze, da se morda pridružujemo Janševemu razmišljanju in njegovim željam po predčasnih volitvah. Pa ni tako. Za uresničitev ciljev, ki jih izpostavljamo v dokumentu za deblokado ne potrebujemo predčasnih volitev. Nasprotno! Izvedljivi so le v drugi polovici mandata, če za to bo politična volja celotne koalicije. Verjamem, da tudi ustavne spremembe, ki bi jih bili pripravljeni podpreti, in to le skupaj z drugimi koalicijskimi strankami, ne gredo v smeri postopnega ukinjanja varovalk proporcionalnega sistema in jasno zapisane parlamentarne vladavine.

Znano je, da je ukinjanje teh varovalk stalnica, stara skušnjava slovenske desnice, to so mokre sanje Janeza Janše ; večinski sistem, rokohitrska razpustitev parlamenta, močno kanclerstvo, oslabljene nadzorne ustanove (ustavno sodišče, računsko sodišče, ombudsman, komisija za preprečevanje korupcije, urad informacijskega pooblaščenca, …) in politični nadzor medijev.

Naši pomembnejši predlogi gredo v resnici v drugo smer, v smeri širjenja demokracije na bolj neposreden način in zmanjšanja priložnosti za klientelizem, strankokracijo in konflikt interesov; zato predlagamo nov volilni zakon z ukinitvijo sedanjih volilnih okrajev in uvedbo preferenčnega glasu znotraj volilnih enot, prepoved zakonsko nezdružljivost županske in poslanske funkcije, zmanjševanje števila ministrstev, zagotovitev pravice do referenduma izključno civilni družbi, ne pa poslancem, ki jo danes lahko in pogosto zlorabljajo za opozicijsko blokado slehernega zakona.

V ospredju so tudi jasni politični in gospodarski predlogi; zmanjšanje vojaškega proračuna, datum umika slovenskih vojakov iz Afganistana, prekinitev pogodbe s Patrio, pripravo Nacionalnega energetskega programa in zamrznitev projekta Teš 6, povabilo skupini nepovezanih poslancev v koalicijo, učinkovitejši boj zoper gospodarski kriminal z zasegom nezakonito pridobljenega premoženja in razvoj socialnega podjetništva.

Ključnega pomena, morda strateško najbolj udarna, pa je pobuda za drugačen pristop Evropske unije do zmanjšanja primankljaja v luči finančne stabilizacije evro območja. To se, po našem mnenju, ne sme zgoditi v škodo razvojnih investicij, ki lahko edine res pomagajo, zlasti mlajše in manjše države članice EU, iz kriznega krča.
Res škoda, da so nekateri v navedenem raje videli le neobstoječo željo ustreči Janševim drugorepubliškim kapricam. Osebno razumem našo pobudo po deblokadi kot alternativno letečim slonom slovenskega bonapartizma. Pri tem pa so še kako umestna svarila pred nevarnimi skušnjavami, da bi na minimum zreducirali pridobitve parlamentarne demokracije. Soglašam z dr. Vladom Miheljakom, ko ugotavlja, da v krizi, ki kaže svoje zobe , so ljudje „željni sprememb in izboljšav. Skoraj nihče ne poudarja, da se polje demokracije preveč oži. Nasprotno, vse glasnejša so opozorila, da država ne potrebuje več demokracije, ampak več reda, trde roke.“ (Druga republika, Dnevnik 12.januarja 2011).

Nevarnost, ki tiči za vogalom ima lahko več imen ; lahko ji pravimo 50+, lahko pa „orbanizacija“ Slovenije. V sosednji Madžarski je Viktor Orban jasno pokazal, kako je novodobno trdorokaštvo, ki ga konzervativna Evropa benevolentno tolerira, funkcionalno bližnjicam za „urejanje“ razmer v blokiranih demokracijah. Tudi v sosednji Italiji, kjer je že pred leti obveljala logika večinskega sistema, je to Berlusconi dokazal že neštetokrat, in ker se v svoji neskončni vladavini že rahlo dolgočasi, zdaj si brez sramu, pred očmi javnosti, olepša dneve z mladoletnimi in eksotičnimi prostitutkami, medtem ko delavci iz dneva v dan izgubljalo zgodovinsko težko pridobljene sindikalne pravice in se, v neoliberalni džungli, med sabo spopadajo za delovno mesto.
Verjamem, da si Zares ne želi takih scenarijev, da je naša vizija drugačna, zelo drugačna.