Omejimo uporabo plastičnih vrečk
(Vir slike: www.ebm.si)
Na novinarski konferenci so poslanec Zares Tadej Slapnik, poslanec SD Luka Juri ter predsednica društva Ekologi brez meja Petra Matos predstavili predlog novega zakona o omejevanju uporabe nakupovalnih vrečk.
Uvodoma je Petra Matos, predsednica gibanja Ekologi brez meja, povedala, da je cilj društva Ekologi brez meja očistiti Slovenijo. Kot je dejala, je društvo že v novembru 2010 organiziralo akcijo Vrečka na vrečko, ki je bila predvsem namenjena ozaveščanju oziroma preventivnemu delovanju glede problematike uporabe plastičnih vrečk. “Želeli smo, da bi se po vzoru drugih držav (na primer Irske) k nam prenesla dobra praksa na tem področju.”
V nadaljevanju je Matosova predstavila nekaj dejstev o plastičnih vrečkah. Povedala je, da vsako leto v Sloveniji porabimo 250-300 plastičnih vrečk na osebo, za kar je potrebnih 8 milijonov litrov fosilnih goriv. “To je velik nesmisel, še posebej zato, ker te vrečke v povprečju uporabljamo le 20 minut, potem pa jih zavržemo,” je poudarila Matosova ter dodala, da po izračunih vsako minuto v Sloveniji odvržemo okoli 900 vrečk.
V zvezi z uporabo t.i. razgradljivih, bio in papirnatih vrečk je predsednica društva Ekologi brez meja dejala, da omenjene vrečke lahko uporabimo največ šestkrat, nato pa postane material preveč nekvaliteten in postanejo tudi te vrečke odpadki. “Torej tudi vrečke, ki so proizvedene iz škroba, niso sprejemljive, če upoštevamo dejstvo, da je za njih treba gojiti krompir ali koruzo, kar je nesmisel, saj strada v svetu okoli milijarda ljudi,” je poudarila Matosova.
Povedala je, da so plastične vrečke velik problem v naravi; za okolje in živali. To se je izkazalo tudi ob jesenskih poplavah, saj so bila nabrežja rek polna plastičnih vrečk. Živali tovrstne vrečke zamenjajo za hrano, ali pa se v te vrečke zapletejo. V obeh primerih je to za mnoge živali usodno. V Indiji in Afriki je problematika pereča, ker omenjene vrečke zaužijejo krave in poginejo, ob tem pa ni zanemarljivo tudi dejstvo, da lahko vrečke zamašijo kanalizacijo in povzročijo poplave. Zato so mnoge države, med njimi na primer tudi Bangladeš, že sprejele ukrepe za omejevanje uporabe teh vrečk.
“Koristno je vedeti, da se v naravi plastične vrečke nikoli zares ne razgradijo, ampak razpadejo na vedno manjše koščke, na katere se vežejo kemikalije in toksini, ki slej kot prej končajo tudi na naših krožnikih preko prehranjevalne verige. Seveda pa lahko ravnamo drugače. Irska je 2002 uvedla okoljski prispevek na plastične vrečke in skupaj s kampanjo za ozaveščanje kar za 94% znižala uporabo plastičnih vrečk. Tam je uporaba le teh tako rekoč postala nesprejemljiva. Podobno na Kitajskem, kjer so 2008 uvedli prepoved omenjenih vrečk in prispevali k 60% zmanjšanju uporabe le-teh. Podobno so storili v Izraelu, Bangladešu, San Franciscu…povsod je šlo za prepoved ali za uvedbo okoljskega prispevka na plastične vrečke. Tudi pri nas nekatere trgovske verige s svojim ravnanjem že dokazujejo, da je možno tudi brez brezplačnih plastičnih vrečk. Ob tem je treba opomniti na dejstvo, da vse vrečke, ki nam jih trgovci delijo brezplačno, kupci pravzaprav plačamo, ker je cena skrita v ceni drugih proizvodov.”
Tadej Slapnik, poslanec Zares, je spomnil na zelo uspešno akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu ter menil, da so državljanke in državljani z omenjeno akcijo odločno pokazali, kakšno Slovenijo si želijo. Kot je dejal, so ljudje pokazali, da je mogoče za čisto Slovenijo tudi marsikaj storiti. In prav to sporočilo, ki so ga dali ljudje, mora dobiti tudi odgovor pri politiki. “Mislim, da se morajo poslanke in poslanci odzvati na vse te napore s strani civilne družbe s konkretnimi predlogi v obliki predloga zakona, ki bi sistemsko rešil problem,” je dejal Slapnik.
Slapnik se je zahvalil predstavnikom Ekologov brez meja, ki so z odmevno akcijo Vrečka na vrečko (novembra 2010) pravzaprav zagotovili potrebno občutljivost javnosti v zvezi s to problematiko. Dodal je, da so se poslanci spomladi letos s sklicem nujne seje Odbora za okolje lotili problematike odpadne embalaže z željo, da v sklopu te problematike še posebej opozorijo tudi na problematiko uporabe plastičnih vrečk. “Po razpravi smo izoblikovali predlog pristojnemu ministru, da bi se spremenila uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže. Pobudo smo septembra 2010 poslali ministrstvu za okolje tudi v pisni obliki, vendar smo prejeli pisni odgovor, ki nam je nakazal, da po enem letu nismo bili uspešni in je praktično edina pot za reševanje te problematike na sistemski ravni, da vložimo zakon, kar je dejansko tudi naša pristojnost,” je še dejal Slapnik. Izrazil je zadovoljstvo ob tem, da so pri zadnjem piljenju vsebine predlaganega zakona sodelovali tudi Ekologi brez meja in zdaj skupaj predstavljajo zakon, za katerega verjame, da bo dobil zadostno podporo koalicijskih in opozicijskih poslank in poslancev.
Luka Juri, poslanec SD, je podrobneje predstavil vsebino predloga zakona. “Naša želja s predlogom zakona o omejevanju uporabe nakupovalnih vrečk je, da bi nakupovalne vrečke, kot je bilo včasih, postale izjema in ne več pravilo,” je uvodoma dejal Juri. Povedal je, da so poslanci iskali rešitev, ki bi bila praktično učinkovita in skladna z evropskimi predpisi. Evropski predpisi namreč prepovedi ne omogočajo, omogočajo pa obremenitev s finančnim prispevkom, je dodal Juri. “V svetu poznamo bistveno bolj radikalne ukrepe, kot je ta. Celo v državah, za katere menimo, da so manj razvite, so že marsikje učinkovito pristopili k reševanju te problematike. Mi smo v predlaganem zakonu uporabili način, s katerim želimo vplivati na prodajalca in ga finančno obremeniti.”
Juri je pojasnil, da so v predlogu zakona odpadne vrečke razdeljene na tri kategorije glede na različno ceno proizvodnje posameznega tipa vrečk. Po tej kategorizaciji so predlagali tudi različno finančno obremenitev oziroma okoljski prispevek za prodajalca, ki se lahko odloči, ali vrečk ne bo več prodajal ali jih dajal brezplačno, ali pa bo morda raje ponujal trajne tekstilne vrečke. “Najbolj pa apeliramo na ljudi, da bi vrečke za nakupljeno prinašali s seboj,” je dejal Juri.
Juri je posebej izpostavil, da okoljski prispevek, ki bo obračunan, ne bo šel neposredno v proračun, ampak bo namenske narave. Poleg stroškov izvajanja tega zakona, bo okoljski prispevek namenjen ljudem oziroma projektom, ki že potekajo v sklopu eko-sklada. “S tem pravzaprav preko projektov vračamo ljudem tisti denar, ki ga bodo prodajalci plačali preko okoljskega prispevka. Torej ne gre za poskus dodatnega polnenja proračuna, ampak za dejanski poskus omejevanja uporabe plastičnih vrečk,” je še dejal Juri.
V predlogu zakona niso zanemarili niti potreb industrije, ki dela na tem področju. Predlagatelji so v predlog zakona vključili tudi določilo, da v obdobju prvih treh let po sprejemu tega zakona vlada lahko določi, da se največ 50% sredstev, pridobljenih z okoljskim prispevkom, nameni za sofinanciranje aplikativnih raziskovalnih projektov v dejavnosti proizvodnje vrečk z namenom zmanjševanja njenega vpliva na okolje. Poleg tega pa so predvideli enoletno prehodno obdobje po uveljavitvi zakona, ki bi bil čas, da tako proizvajalci teh vrečk, kakor tudi prodajalci lahko postorijo vse potrebno, da se pripravijo na uveljavitev zakona. Ministrstvo za finance pa je tisto, ki mora v šestih mesecih po uveljavitvi zakona pripraviti vse ostale izvedbene akte.
Kot je zaključil Juri, pričakujejo, da se bodo tudi proizvajalci vrečk vključili v naslednjo fazo sprejemanja zakona ter v postopke zmanjševanja obremenitve okolja s temi vrečkami in ne bo njihov edini odziv, da jim predlog zakona ni všeč. “Če obstaja proizvod, za katerega se strinjamo, da prinaša negativne obremenitve, je prav, da ukrepamo. Če se doslej noben državni organ ni odločil za ukrepanje iz različnih razlogov, je prav, da ukrepamo v Državnem zboru.“
