Slovenija potrebuje oranžni cunami
»Takole bomo!« so dejali partijski funkcionarji v ponedeljek zjutraj na partijski koordinaciji in gospodarstvu razdelili naloge: »Toliko bo dala vaša tovarna za ta šport, toliko za onega, podprli bomo planinsko društvo, srečanje pravovernih, preverili direktorja, povedali učiteljici, da ne more iti k polnočnici, saj v tem primeru njeno osebno prepričanje ni usklajeno s tistim, kar razlaga učencem …«. Bili so časi, ko je bilo vse jasno in ljudstvu ni bilo potrebno razmišljati (opomba pisca – ni bilo zaželeno). Če pa že kdo je razmišljal, pa ne v skladu z edino družbeno-politično usmeritvijo, je bil pač podvržen redefiniranju svojih stališč. In kakšen se je do gole resnice dokopal tudi na Golem otoku.
Prišla je demokracija. Gospodarstvo ni več le poslušalo navodil, liberalizem je bil vedno bolj »neo«, premoženje se je delilo na novo. Veliko rabot je bilo preprečenih, marsikatera ne. Kapital je začel delati hitreje od politike, ki se je z novimi zakoni prepočasi poskušala prilagajati novim razmeram tržne ekonomije. Mnogi so ta prehod izkoristili (ne glede na ideološke poglede iz preteklosti). Še zeleni so vedno bolj postajali zeleni le po barvi dolarskih bankovcev. Celo stranka mladih je bila mlada toliko, kot je bila Ljudska republika Kitajska – ljudska in Nemška demokratična republika – demokratična.
In prišli smo v sedanjost, ko tržna ekonomija ne deluje le na področju gospodarstva, pač pa prevladuje tudi nad poljem politike. Prevladuje politika, ki je odvisna od vtisa, ki ga daje volivcem in ji je od lastništva Mercatorja bolj pomembno lastništvo Dela. Kajti volivcem je potrebno dejanja, vodena s strani kapitala, s pomočjo medijev predstaviti kot pravilna, za ljudstvo koristna. In če je potrebno, bo neka inštitucija proizvedla raziskavo, ki bo dala rezultate, ki ustrezajo investitorju, ki je obenem naročnik in plačnik raziskave. Mediji bodo to že ustrezno pokrili, saj so vendar na trgu in je njihovo izhajanje odvisno od oglasov, za katere bo nekdo poskrbel ali pa ne. In če je nek projekt vreden najprej 600 milijonov evrov, po pol leta pa že milijardo dvesto (pa morda še kakšnih 300 milijonov več), se bo v tej masi menda ja zagotovil kakšen milijonček evrov za lobiste in njihove dejavnosti, da bodo ljudje razumeli, da TEŠ 6 nujno potrebujemo, ne glede koliko stane, saj bomo brez njega v trdni temi premraženi, celo brez možnosti, da si napolnimo mobilni telefon.
Mogoče je utopija, da nekdo razmišlja, da je možno zagotoviti preverbo optimalnosti oziroma smiselnosti gradnje TEŠ 6. Gregor Golobič si je upal dregniti v ta, verjetno še zadnji Obrovac jugoslovanskega realsocializma, ki bi imel za posameznike (ki hočejo ta projekt nekritično peljati po začrtani poti naprej) povsem nasprotne učinke od tistih, ki bi jih ta investicija prinesla že itak obubožani državi. Svojega kolega v vladi, takrat najpopularnejšega ministra, je Golobič vprašal, ali je prepričan oziroma ali ima dovolj podatkov, da je ta projekt smiseln. Minister Lahovnik je zamahnil z roko, češ – zatečeno stanje, saj so prejšnji podpisali, naj teče dalje (pa še proti lastni dolini ni najpopularneje nastopati). Golobičevo vztrajanje pri prevetritvi in ugotovitvi smiselnosti projekta, so sponzoriranci seveda obrnili v zgodbo, da oranžni predsednik to počne, ker hoče Ultri zagotoviti posel. In karkoli se bo zgodilo, bo seveda zadaj ‘pokvarjeni interes Golobiča‘. Če bo razmislek, da je bolj smiselno obnoviti bloka 4 in 5, bo to seveda zato, ker »bi baraba rad lomastil po štirki in petki, ker si ni uspel zagotoviti posla pri TEŠ 6« (če odmislimo račun za 1,500 evrov + DDV, ki ga je avgusta Ultra izstavila Tešu, ko je slednji po telefonu naročil neko zadevo). Če bo govora o zunanjih vlagateljih (če bo sindikat lastnikom ta razmislek dopustil), bo to kajpak zaradi tega, »ker bo to Ultra speljala preko nekega tujega partnerja«.
Veliko bolj enostavno bi se bilo ne vtikati v zadeve, kjer imaš za nasprotnika močnega, kapitalsko mogočnega nasprotnika. Vendar – ali bi bila ta drža za državo koristna?
Slovenija potrebuje stranko, ki si upa preprečiti tajkunske kredite Bavčarju in Šrotu, ki zagovarja odvzem premoženja, pridobljen na kriminalen način, ki zmanjša sejnine nadzornikom v javnih podjetjih, ki sankcionira nadzornike in direktorje, ki so si kljub novemu zakonu izplačevali preveč, ki si upa povprašati o smiselnosti milijardo dvesto milijonov vrednega posla v Šaleški dolini in okoljski oporečnosti tistega v Tržaškem zalivu, ki si upa javnim delavcem povedati, da je prav, da pri plačah delijo usodo ostalih državljanov, ki si upa spreminjati zakon o RTV, čeprav sedanji ustreza vsakokratni oblasti oziroma največjim strankam, ki zahteva čimprejšnji umik slovenskih vojakov iz Afganistana … To je oranžni cunami, ki ga Slovenija potrebuje!!!
Ni pa lahko. Ministrica Radičeva ima ponudbe za potovanja v daljne dežele in tiste nekaj metrov pod zemljo. Okoli njenega domovanja imajo policisti poostren nadzor, učitelje njenih otrok pa so opozorili, da naj bodo nekoliko bolj pozorni. Da o situaciji Gregorja Golobiča niti ne govorim.
Upam. (čeprav bi bilo dosti lažje – »U p.m.«). Naj živi in preživi oranžni cunami.
