Novi zakon o RTVS ni politični projekt, kot je bil prejšnji
O čem so na referendumu leta 2005 odločali volivci in volivke? O tem, da bo na RTVS več muzike za manj denarja. Da bo program cenejši in boljši. To se ni zgodilo.
Karol Jakubowitz, predsednik odbora za medije Sveta Evrope, je takrat dejal, da je zakon recept za katastrofo. Jakubowitza je takratna vlada takoj prekrstila v tretjerazrednega uradnika, ki lahko kvečjemu svetuje Mongoliji in Azerbajdžanu.
Zakon je prišel na dan 1. aprila 2005. Nastal je čez noč, na ministrstvu za kulturo ga niso poznali, tako kot niso imeli pojma o sporazumu, ki je – tik po volitvah – Blejski otok izročil cerkvi.
Takratna Janševa vlada je predlagala, da se zakon sprejme po nujnem postopku, kot da bi bile v državi izredne razmere.
Dve leti kasneje je poslanec Branko Grims priznal, da je zakon v celoti njegovo delo.
Kljub številnim vprašanjem, kdo je avtor zakona, je dve leti molčal, torej lagal.
Skratka, nič javnih razprav in nič sodelovanja s stroko. Še več, stroka je bila cinično oklufutana in prekrščena v »tako imenovano stroko«.
1283 uglednih Slovencev se je s podpisi javno opredelilo proti ihtavemu pohodu nad RTVS. Vsi so opozarjali, da bo zakon škodil razvoju RTVS in jo pahnil v nazadovanje.
Evropa se je čudila in držala za glavo. Njihova strokovna mnenja so morala čez noč izginiti iz EU portalov.
RTVS je izgubljala ugled in gledanost. Zapustili so jo številni uredniki in novinarji.
Rezultat Grimsovega zakona lahko vidi danes vsak RTV poslušalec in gledalec.
Od leta 2005 dalje je jasno, da sedanji zakon ni dober. Da je RTVS politično obvladljiva, premalo samostojna in sodobna.
Zato smo pripravili spremembe, zapisane v koalicijski pogodbi. Ne čez noč in ne enoroko – delali smo počasi in strpno. V dialogu, ki ni bil nikoli enoznačen in enoumen.
Potrdili so ga Vlada, Državni zbor in Državni svet. Bil je deležen številnih javnih razprav in na koncu tudi kompromisov, ki pa niso spodnesli osnovnega koncepta. Ta pa je bil: čim več razvojnih možnosti, samostojnosti, novinarske kredibilnosti in preglednega poslovanja. V službi javnosti.
Predlagatelji referenduma izhajajo iz povsem napačnih trditev. Očitek, da je statusna ureditev RTVS dvomljiva, je smešen. Naravnost lažniva pa je navedba, da omogoča privatizacijo zavoda.
V Evropi ni enoznačne statusne ureditve javnih RTV servisov. Večinoma so organizirani kot gospodarske družbe oziroma družbe z omejeno odgovornostjo.
Temu nismo sledili, četudi bi bilo dopustno. RTVS z novim zakonom ohranja vse prvine javnega zavoda, razen v delu, ki vodstvene organe sili k večji odgovornosti.
Kaže, da je predlagatelje referenduma strah samostojnosti, ki jo ta zakon zagovarja. RTVS nosi namreč v naslovu najvišje zaščitene vrednote: samostojnost, javnost, nacionalni in kulturni pomen.
Toda strah pred avtonomijo lahko izreka kvečjemu nekdo, ki mu avtonomija ne ustreza.
V zakonu ni člena, ki bi vodil k privatizaciji.
V zakonu ni člena, ki bi vzpodbujal komercializacijo hiše. Ta ostaja v službi javnosti. Da se je RTVS v zadnjih letih vse bolj komercializirala, pa so opozarjali številni posamezniki – celo sami člani programskega sveta, z dr. Stanetom Grando na čelu.
Z novim zakonom smo naredili red, povedali, kaj je na RTVS lahko tržna dejavnost in kaj je v javnem interesu. Natančno in pregledno, kar do sedaj ni bilo. Zato se je s tržno dejavnostjo ribarilo v kalnem.
Če bi pustili po starem, bi nas Evropa poklicala na zagovor zaradi dvoma v neupravičenost državnih pomoči.
Če bi pustili po starem, RTVS ne bi mogla uvajati novih tehnoloških in razvojnih poti, ki so v svetu že davno uvedene.
Natančno opredeljujemo, da se RTV prispevek uporablja za izvajanje javne službe.
Podatki kažejo, da sedaj ni bilo vedno tako, zato je očitek predlagateljev referenduma o tajkunizaciji RTVS demagoško in nedopustno zavajanje.
Ustanoviteljica Radiotelevizije Slovenija je Republika Slovenija in je ni mogoče privatizirati.
Prihodki od izvajanja dejavnosti na trgu se morajo vračati v javno službo – tako kot v muzejih, knjižnicah in vseh kulturnih ter ostalih inštitucijah, ki opravljajo javno službo.
Sedaj veljavni zakon omogoča prelivanje sredstev v zasebne družbe.
Očitek, da ni prav, da bodo zaposleni izstopili iz sistema javnih uslužbencev, pa je za podpisnike referenduma še poseben izraz dvoličnosti, saj je sam predsednik stranke SDS pred leti zagovarjal rešitev, ki smo jo zapisali sedaj v zakon. Dejal namreč je, da novinarji niso ne funkcionarji, ne javni uslužbenci, niti ne več družbeno politični delavci.
Očitek, da gre le za navidezno in domnevno večje vključevanje civilne družbe v organe upravljanja je ravnotako neutemeljen.
Svet RTVS ima po novem 60-odstotno zastopanosti civilne družbe, po Grimsovem zakonu pa le 21-odstotno . V novem svetu ni več predstavnikov političnih strank. Nadzorni svet ima po novem zakonu le enega predstavnika vlade, po Grimsovem pa vlada imenuje štiri, če omenim le nekaj okvirnih razlik.
Predlagatelji pravijo, da bo zakon vplival na erozijo vrednot ter na celotno politično prihodnost RS.
Razumeti velja, da si želijo še naprej obvladljivo RTVS.
Pogosto se naplavlja vprašanje, kje je nova politika stranke Zares in tudi očitek, da je zbledela.
Stranka Zares novo politiko živi. Še več, postala je samoumevna. Tudi primer zakona o RTVS priča o tem, da družba potrebuje take norme (zakone), ki so plod soočanj različnih mnenj, ne pa enoumnih rešitev.
Priča, da nam je interes javnosti pred interesom političnih in drugih apetitov.
Priročno bi namreč bilo, če bi ohranili zakon, ki odpira politiki vrata in utrjuje njene interese. Če ne bi naredili nič, torej.
A tovrstno razmišljanje ni vodilo nove politike.
Znamo se (samo)omejiti. Mogoče tega danes vsi ne razumejo, a na dolgi rok je to edina perspektiva, pa četudi ni poceni.