Na seji komisije za človekove pravice o Masleši

Na današnji seji komisije Državnega zbora za človekove pravice, ki jo vodi Eva Irgl, so razpravljali o kandidaturi Branka Masleše za predsednika vrhovnega sodišča. Ob vnovični podpori Mira Cerarja (Sodni svet) in Alenke Jelenc Puklavec (začasna predsednica vrhovnega sodišča) je ob očitkih Vinka Gorenaka (SDS) spregovoril tudi poslanec Franco Juri (Zares).

(objavljamo lektoriran izsek magnetogram)

FRANCO JURI: Najlepša hvala za besedo, kolegica Irglova. Zahvaljujem se za to sejo, za sicer pozno vabilo na to sejo. Ampak, čim sem izvedel, da bo ta sedaj, sem se odločil, da bom danes ostal, čeprav nisem imel drugih zgodnjih obveznosti, da bom tudi jaz vstal ob 6.30 in da bom točen na tej seji. Mislim, da to bi lahko postorili vsi tisti, ki so bili vabljeni in ki so neposredno zainteresirani za razjasnitev nekaterih dilem. Ampak to se ni zgodilo.

Zdaj ugotavljamo, da manjkata dve krovni priči. Tista dva gospoda, ki sta najbolj glasno nastopila v medijih, v tistih medijih, na katere se danes predlagatelj te seje vehementno sklicuje, ne da bi utemeljeval smisel same seje z dobro pripravljenim gradivom. Zahvaljujem se tudi kolegu Gorenaku za ta uvod in mu čestitam, ker mi očitno uspešno sledi pri karikiranju stvari. Bova v kratkem kar ustanovila poslanski klub karikaturistov, pa podala nek nov veter, pristop do resnic in polresnic.

Dejstvo je, da smo v zadnjih dneh vsi soočeni z medijsko kampanjo, pri kateri ni bilo razbrati, ali izjave teh oseb temeljijo le na nekem spominu izpred 25-ih let, ali pa so te obtožbe utemeljene na konkretnih dokazih, na dokumentih in to. Slišali smo o glasovih, ki jih nekdo sliši že 25 let, seveda to postavlja vprašanje na čisto drugačni ravni – ali govorimo tukaj bolj o psiholoških dimenzijah tega problema, ali pa govorimo o dejstvih.

Ostanimo pri dejstvih. Menim, da smo vsi danes tukaj iz spoštovanja do Državnega zbora, tisti, ki pa niso tukaj, so se opravičili, ampak s tem so tudi dokazali, da vsaj enakega spoštovanja do tega Državnega zbora in do komisije, ki zagovarja njihove teze, ni. Meni je danes žal, da tukaj ni soočenja med gospodom Zobcem in gospodom Maslešo, ki je danes tukaj in je pripravljen sodelovati v tej razpravi.

Zame kot poslanca sta najbolj relevantni dejstvi mnenje Sodnega sveta Republike Slovenije in mnenje skupščine vrhovnega sodišča. Ti dve sta dejstvi, pri katerih mora poslanec razmišljati, predvsem preudarno. Vse ostalo je seveda v kategoriji političnih špekulacij in mi imamo tukaj mnenje, ki je strokovno in ki je kompetentno.

Spet se odpira vprašanje zaupanja enega dela tega Državnega zbora v tiste ustanove, ki so pristojne za konkretna vprašanja, v preteklosti so bili na tapeti Računsko sodišče, protikorupcijska komisija, ombudsman, danes je sodstvo. Oprostite, ampak to me zelo spominja na dogajanje v neki sosednji državi, kjer izvršilna oblast ne mara sodstva, ker si želi zagotoviti pač svoj privilegiran okvir, blatenje sodnikov in sodstva pa je postalo nekakšen nacionalni šport. Ampak to se dogaja s strani izvršilne oblasti. Pri nas še nimamo tako hude situacije, zaenkrat je izvršilna oblast tudi ocenila, da je kandidat pač strokovno pristojen in primeren za tako funkcijo, torej ostaja samo vprašanje političnega ocenjevanja enega dela parlamentarnega loka. In to zlasti ene stranke ali dveh – ampak tukaj prednjači Slovenska demokratska stranka, ki želi iz vsakega dogodka, iz vsake kandidature storiti veliko politično ali celo ideološko zgodbo o neprimernosti te vlade, te koalicije, te večine in po drugi strani tudi oseb in kadrov, ki sploh niso vezani na nobeno politično opcijo, tudi niso vezani na njihovo politično opcijo in jih je torej treba stalno, stalno osporavati oziroma blatiti v javnosti.

Gremo k bistvu. Pri vsej tej zgodbi se seveda meni zdijo klasične politične floskule, vprašanje o tem, kaj je mislil gospod Masleša v 90-ih letih, kakšen je bil njegov odnos do političnega položaja v tistih časih. Sam in drugi kolegi smo bili večkrat tarče tovrstnih političnih podcenjevanj, stalno se ponavlja to, kje si bil ti tisti dan, kaj si pa mislil, kaj si ti povedal, kaj si rekel, kaj si napisal. To je legitimna presoja, legitimno ocenjevanje določenih politikov, ki so še danes frustrirani spričo dejstva, da v Sloveniji ni bilo lustracije. In to vemo, da ste si nekateri zelo želeli takrat, ko ste imeli oblast, da bi izvedeli lustracijo, ampak na tak način, da bi lustrirali vse tiste, ki so za vas moteči. Ne glede na politične zasluge iz preteklosti ali zasluge za osamosvojitev, ali zasluge za demokracijo Slovenije – pač, moteči so bili seveda verjetno primerni za lustracijo. Ker se vam to ni zgodilo in ker vam to ni uspelo, se seveda zdaj pač posamično pojavljate z lustracijskimi predlogi oziroma preventivno-lustracijskimi predlogi. V tem primeru vidim tukaj nek duh lustracije, ki se stalno poraja, ki ga želite pač uveljaviti, kot neka praksa v političnem prostoru Slovenije. Ampak ste pozabili, da mi nismo prišli v demokracijo z revolucijami, da se ni zgodila nobena revolucija, niti žametna revolucija. Tukaj se je zgodila serija reform, ki so se začele že v zgodnjih 80-ih letih in ki so pripeljali do preobrata v demokratičnem smislu. Ampak to pustimo, to so tiste politične ocene, zdaj pa bi se dotaknil ene od ključnih zgodb te inscenirane gonje zoper gospoda Maslešo in to je, da je kot sodnik podpisal smrtno kazen oziroma sodbo smrtne kazni za takratnega jugoslovanskega državljana. OK. Recimo, gospod Masleša je celo priznal to, to je evidentirano, to je dejstvo.

Sedaj pa vas bom nekaj vprašal. Glede na to, da je to zelo neposredna razprava. Treba je povedati nekaj zgodovinskih dejstev, seveda je kolegica Eva Irgl najmanj kriva za to, kar bom zdaj vprašal ostale kolege, kajti mislim, da leta 1983, ne vem, koliko let je imela, ampak verjetno ni sodelovala v političnih gibanjih in družbenih gibanjih. Težko, je bila zelo mlada. Nekateri pa smo bili, veste, takrat prisotni. Kaj se je zgodilo 83. leta? 83. leta se je pojavila – prvič v jugoslovanskem prostoru – peticija mladine za ukinitev smrtne kazni v Jugoslaviji. Ne vem, če se je spomnite. To je bila peticija, ki, mislim, da je dobila, jo je podpisalo približno tisoč državljank in državljanov Slovenije, med prvimi podpisanimi sem bil tudi sam. Zaradi tega sem imel tudi sitnosti, kot učitelj sem namenil nekaj ur pouka geografije odpravi smrtne kazni. Prišla je policija … Takrat mislim, da je gospod Gorenak delal pri policiji. No, prišla je policija in me zaslišala, zaslišala ravnatelja, dobil sem opomin in sem imel probleme, politične probleme, zaradi nasprotovanja smrtni kazni. Mislim, da je v tem Državnem zboru nekaj podpisnikov takratne peticije. Zagotovo vem, da jo je podpisal kolega Anderlič, zagotovo vem, da jo je podpisal kolega Pavle Gantar. Za ostale kolege, ki pa niso tako mladi, kot je kolegica Eva Irgl in ki so imeli možnost nastopati in ukrepati iz svojih položajev v tistem času, 83. Leta … Ne vem, koliko podpisov bi našli v vrstah Slovenske demokratske stranke. Zato sprašujem, gospod Gorenak, ali ste vi podpisali takratno peticijo za odpravo smrtne kazni? Gospoda Jerovška sprašujem, ali ste vi podpisali takratno peticijo proti smrtni kazni? Ali ste imeli probleme s policijo zaradi tega? Gospod Gorenak – dvomim, da ste imeli probleme s policijo zaradi borbe proti smrtni kazni.

Drugi primer, 86. leta, ki sta ga vi navedel, takrat je slovenska policija streljala na italijanske ribiče, ki so prestopili mejo in so ubili Bruna Zerbina, gradeškega ribiča. Takrat sem jaz napisal javno protestno pismo. Ni nas bilo veliko, ki smo se zgražali. Bil sem objekt medijskega linča. In ne pomnim, razen nekaj imen, ki se spet ne pojavljajo v krogu Slovenske demokratske stranke, ne pomnim nobenega imena z vaše strani, nikogar, ki bi stopil v obrambo tistim, ki so protestirali zaradi uboja gradeškega ribiča s strani našega policista.

Ampak nekaj bi rad pojasnil. Mi, ki smo sodelovali v tisti pomladi, ko so nekateri bili še v partiji in so bili v javnih državnih službah in so nas zatirali zaradi teh idej … /Oglašanje iz klopi./ Ne, to se je nanašalo na tiste, ki so delali v policiji, na tiste, ki so delali v državnih organih in tako dalje in niso bili vsi, veste, iz levega pola. Nekateri so bili tudi iz tako imenovanega desnega pola. In takrat so bili zelo vpleteni v državi in so bili trdorokaši in nam niso dali niti najmanjšega popusta, ko smo zahtevali odpravo smrtne kazni in ko smo protestirali ob ubojih na meji. Ampak mi takrat, gospodje iz Slovenske demokratske stranke, nismo ciljali na konkretnega sodnika ali na konkretnega funkcionarja ali na policaja. Mi smo takrat ciljali na sistem, na zakonodajo. Zakonodaja je bila pač takšna, ne samo v Jugoslaviji, tudi v nekaterih demokratičnih državah. Veste, kdaj so odpravili giljotino v demokratični Franciji, ali kdaj so odpravili smrtno kazen v Združenih državah Amerike? Mislim, da je še niso, da še obstaja.

Dejstvo je, da se je v tistih časih demokratično gibanje, ki je nastajalo, potegovalo za to, da bi vendarle v sistem vgradili nekaj varovalk, nekaj elementov zaščite ključnih človekovih pravic, kot je pravica do življenja, ampak zakonodaja je bila takšna. In javni funkcionarji, javni uradniki, ki so takrat delovali, so delovali na podlagi takratne zakonodaje. In nikoli demokratično gibanje ni mislilo, da so krivi posamezni uradniki, ki izvajajo zakonodajo. Mi smo želeli spremeniti zakon, spremeniti Ustavo, spremeniti sistem iz totalitarnega v demokratični. In nam je to tudi uspelo.

Gospod Gorenak, zametki demokracije niso v vašem prihodu v ta Državni zbor. Zametki demokracije in boja za človekove pravice segajo v 80. leta. In jaz vas sprašujem, kje ste bili, kaj ste delali, ste bili proti smrtni kazni? In če smo pri tem – jaz se zelo veselim tega vašega odkritja pomena boja proti smrtni kazni, človekovih pravic. Verjamem, da je Eva Irgl mlada in iskreno razmišlja v tej smeri. Jaz ji verjamem, zakaj pa ne. Mlajša generacija, ki se želi razbremeniti vsega tega balasta in želi napredovati. In upam, da ko bomo imeli akcije – večkrat sem predlagal, in bom še predlagal, da bi Slovenija stopila med tiste države, ki bodo zahtevale odpravo smrtne kazni, od Irana do Združenih držav Amerike – upam, da se bomo s tem še naprej ukvarjali v zunanji politiki.

Bil sem tudi zelo presenečen v času, ko je en del parlamentarnega loka zelo zagovarjal dosmrtno ječo. Korak pred smrtno kaznijo, če se spomnite tistih dilem. Jaz sem tudi za odpravo dosmrtne ječe. Mislim, da je pretirana. Da je treba dati tudi najhujšemu kriminalcu vedno eno majhno možnost življenja. Ampak vi niste bili istega mnenja. Z ene strani se veselim tega vašega preobrata. Ob primeru Masleša ste vi postali junaki, vitezi človekovih pravic, borbe zoper smrtno kazen in se tega veselim. Upam, da se boste držali teh načel, da ko bo priložnost in ko se bodo pojavile grožnje, zahteve, stalno se sproti pojavljajo zahteve enega dela civilne družbe, zlasti v kriznih časih, po trdi roki, po hujšem kaznovanju, tudi po smrtni kazni.

Ta zgodba je »never ending story«. To se stalno pojavlja. To so gibanja in ponavadi prihajajo – ne ponavadi, vselej prihajajo – z desne zahteve po ponovni uveljavitvi smrtne kazni in tako dalje. Upam, da je to prelomnica in da se bomo znašli vedno enotno na tistem bregu, ki nasprotuje takim skušnjavam.

Ko sem to povedal, seveda, želim izpostaviti, da bomo mi itak vsi glasovali tajno in vsak bo glasoval po svoji vesti. Ampak mi v Poslanski skupini Zares menimo, da iz vseh argumentov, ki so podani, prevladujejo tisti, ki upravičujejo podporo gospodu Masleša.

Hvala.