Rojstni dan

Rojstni dan je dan optimizma. Dokler smo mladi zato, ker je še vse pred nami in ker je našim željam, tako se zdi, vse dosegljivo. Ko se nad nas zgrnejo leta, pa zato, ker je dan rojstva že daleč in imamo zato veliko lepih spominov. Ker se na rojstni dan pač spominjamo predvsem lepega.

Tri leta v življenju človeka niso veliko, v življenju stranke pa, tako te dni spoznavamo, pomenijo veliko več. Nekako smo že v srednjih letih in na naš komaj tretji rojstni dan lahko, kot mladostniki, pogledamo na vse, kar je še pred nami, a smo tudi že dovolj stari, da se ne moremo odreči spominom. V politiki pa je druga beseda za spomin lahko kar bilanca.

Stara modrost pravi, da je za pesimista do polovice napolnjen kozarec napol prazen, za optimista pa napol poln. Nanjo sem se spomnil včeraj, ko sem na naši spletni strani kliknil na 99 programskih točk, ki smo jih pripravili po volitvah v državni zbor kot naša izhodišča za pogajanja o koalicijski pogodbi. Želel sem pogledati na našo bilanco – kolikor se pač da – osvobojen tistega medijsko skonstruiranega občutka, da živimo v podirajočem se svetu. Racionalno, kot se za bilanco spodobi, ne pa tako, kot se jo v politiki običajno dela: čez palec in po »filingu« (ter po možnosti takoj po zadnji objavi raziskave javnega mnenja). Štetje je pokazalo, da smo po polovici mandata uresničili nekako tretjino od 99 programskih zastavkov, če pa vzamem v poštev le tiste, ki spadajo na področje naših treh ministric in enega ministra, je seštevek višji od polovice. Slabo ali dobro? (Je kozarec na pol poln ali prazen?) Meni, ki sem optimist, se zdi, da dobro.

Čeprav sem, ko se dela bilance, pristaš povsem racionalnega, faktografskega pristopa, saj ta edini izključuje osebne interese ocenjevalcev, pa smo v politiki, hočeš-nočeš, vsi predvsem predmet ocenjevanja po »filingu«. In kdor ne (so)ustvarja »filinga« (saj menda vemo, da ta ne pride kar iz nebes), kdor se idealistično zanaša, da ta »filing« oblikujejo zgolj faktografske bilance, se lahko kaj hitro znajde v praznem prostoru. Kako smo bili pa tukaj uspešni?

Te dni, ko je Darja Radič predlagala razrešitev nadzornega sveta HSE in se že začenjajo napadi nanjo, na predsednika stranke in Zares nasploh, se moramo spomniti na lekcijo, ki smo jo jemali celo leto po izbruhu t.i. afere Ultra. Tudi tam so se napadi začeli, ker smo dregnili v nedotakljive kapitalske interese, ker smo zahtevali prekinitev kreditiranja tajkunov in razrešitev uprave NLB, ki takšne (od nas izsiljene) odločitve vlade ni spoštovala. Cena, ki smo jo plačali in jo še plačujemo, je bila velika in danes, ko se nam obeta , zaradi našega »ogrožanja« projekta TEŠ 6 (kajti za to gre in ne za tistih nekaj posameznikov, ki sedijo v nadzornem svetu HSE), se moramo vprašati, ali smo pripravljeni iti skozi podobno kalvarijo še enkrat. Po tem letu smo obogateni s spoznanjem, da novopolitično delovanje niti slučajno ne prinaša samoumevne slave in priznanja, da je nasprotno, podvrženo tudi hudemu naprotovanju tistih, ki imajo denar in moč. In da znajo tisti, ki imajo denar in moč, to pretopiti tudi v javnomnenjske zaznave običajnih državljanov. Med drugim tudi s stalnim in ciničnim posmehovanjem na račun Zares v odnosu do nove politike.

Na tej točki pa se rojstnodnevno delanje bilance prevesi v razmislek o prihodnosti. Veliko stvari je tukaj v igri. Od urejanja odnosov, organizacijskih in kadrovskih vprašanj znotraj stranke (kjer je vse bolj jasno, da moramo nov mandat vodstva stranke izkoristiti za resne spremembe v našem notranjem delovanju), prek našega delovanja v koaliciji (ki zahteva premislek o povečanju njene učinkovitosti in naših možnostih, da kot manjšinski partner dosežemo nek preboj) pa do vsebinskih prioritet (kako doseči, da se predsednikova 4D Slovenija prelevi v konkretne projekte). A eno vprašanje je pred vsemi temi vprašanji in to je vprašanje elementarne zavezanosti našemu projektu. Kot sem že rekel, sem optimist in mislim, da velja vztrajati na začrtani poti. In npr. nadaljevati razčiščevanje vseh odprtih vprašanj okrog TEŠ 6, kljub temu, da se bo proti nam sprožila kampanja, podobna tisti, ki je sledila prepovedi kreditiranja tajkunov. Zaradi drugačne politike smo vstopili v Zares in zaradi te drugačnosti se ni pošteno umakniti, ko je nebo oblačno, na poti pa mnoge ovire.

Seveda pa vztrajanje ne bi smelo pomeniti, da ničesar ne smemo spremeniti. Kot pravi stari pregovor: kdo dela ves čas iste stvari na enak način, ne more pričakovati sprememb na bolje. V preteklih treh letih, še posebej pa v zadnjem, bi se po mojem mnenju morali naučiti dvojega. Najprej tega, da je nedopustno kar sprijazniti se s tem, da ni mogoče zadovoljiti vseh posameznih predstav o novi politiki. To je sicer res, a brez stalnega pojasnjevanja naših potez in naših namenov, če se ne borimo za razumevanje vsakega posameznika, če se torej ne obnašamo v skladu s tistim nelogičnim izrekom »saj vem, da ne morem spati z vsemi ženskami, a storil bom vse, da bi«, smo že vnaprej kapitulirali. In drugič, sprijazniti se moramo z dejstvom, da smo organizacija, ne pa združba posameznikov, v kateri vsak izbira, kaj bi rad počel. In organizacije so uspešne le, če pravilno razporedijo demokracijo in disciplino. V uspešnih organizacijah se demokratično odloča in disciplinirano izvaja odločitve.

Zaresov projekt je vreden angažmaja in potrebuje vztrajnost. Ker mu bomo dali oboje, bo uspel.

Vse najboljše, Zares!

– Bogdan Biščak, sekretar stranke