Lov za izgubljeno zunanjepolitično strategijo

V strategiji moramo opredeliti globalne izzive in probleme, ki jih bo Slovenija reševala z aktivnim članstvom v EU in NATU. Zunanjepolitična strategija Slovenije do leta 2020 bo po moje točka preobrata. Iz dolgoročnih pretendentov na članstvo v EU in NATU se moramo prestaviti v vlogo uporabnikov in se vprašati, kaj želimo s pomočjo teh dveh institucij doseči. Po petletnem članstvu je bolj strateški pogled na mesto in vlogo Slovenije v teh integracijah in v svetu napovedal že kandidat za ministra Samuel Žbogar med predstavitvijo v parlamentu.

Mala država je pri poseganju v globalno politiko precej omejena, saj ji vpliv na globalno politiko preprečujejo skromni viri, ki jih ima na razpolago. V večji meri se proaktivnost v globalni politiki izraža skozi delovanje v institucijah, katerih članica je, recimo EU, OZN, NATO, humanitarne organizacije, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad. Področja, ki jih v ZDA označujejo kot predmet “global governance” so zdravje svetovnega prebivalstva, neširjenje jedrskega orožja, podnebne spremembe, oboroženi spopadi, globalne finance in upravljanje z oceani. Menim, da bi se prav na teh področjih slovenska zunanja politika lahko udejanjala skozi članstvo v mednarodnih inštitucijah in z iskanjem zavezništev podobno mislečih. Lastnih zmogljivosti na teh področjih ne bi razvijala, ohranimo pa budnost pri dveh aspektih globlizacije, kjer vloga slovenske zunanje politike ostaja neokrnjena. Ta dva aspekta sta iskanje priložnosti v globalnih izzivih, kar je vedno proaktivna dejavnost, in blaženje negativnih posledic globalizacije.

Kaj prenesti na Skupno zunanjo in varnostno politiko? V tem trenutku je veliko vprašanje, kaj bo sploh moč prenesti, če upoštevamo strateški načrt partnerstev kot jih je napovedal Van Rompuy. Ta partnerstva so videti bolj kot trgovinski sporazumi med EU in tretjimi državami, kar je seveda znan instrument ekonomske politike. Konkretna pobuda pa se nanaša na dopolnilno delovanje Skupne zunanje in varnostne politike in slovenske zunanje politike. Na prvo bi prenesla čimveč funkcij, ki za Slovenijo niso vitalnega pomena, istočasno pa je njihovo izvajanje relativno drago. Razvoj EU kot globalnega igralca zahteva opredelitev, kaj države članice od nje pričakujemo, za nas pa je pomembno, katere etapne cilje v razvoju slovenske države bomo dosegali s pomočjo EU. Diši po federalizmu. Slovenska zunanjepolitična strategija lahko tudi postavi okvirje za to, kar želimo prenesti na skupno diplomatsko službo – recimo zastopanje in predstavljanje v državah, kjer Slovenija nima predstavništev vključno s tistimi, za katere na ministrstvu menijo, da jih bo v prihodnje potrebno racionalizirati. Kaj ne spada sem tričetrt zemeljske oble z obsežnim delom konzularnega sektorja? Vsekakor v zunanjepolitični strategiji pričakujem več pronicljivosti kot jo terja naštevanje držav s katerimi bomo krepili gospodarsko, kulturno in politično sodelovanje.

Hkrati seveda moramo državljani iz zunanjepolitične strategije razbrati, pri katerih grožnjah varnosti bo Slovenija sama poskrbela za svojo varnost in pri katerih globalnih grožnjah bo iskala rešitve v institucijah za globalno varnost. V resoluciji o strategiji nacionalne varnosti je Slovenija kot sorazmerno velike grožnje opredelila globalne in nadnacionalne grožnje. Opravka smo imeli s tipično odzivno strategijo, ki je na področju zunanje politike nikakor ne zagovarjam. Zagovarjam proaktivnost z namenom, da se opredelimo glede obsega slovenskega angažiranja pri globalnih grožnjah varnosti. Je Slovenija sposobna kvalitetno sodelovati v petih mednarodnih civilnih misijah ali zmoremo istočasno sodelovati v 14 oboroženih spopadih v svetu?
—

Adriana Dvorsak

http://twitter.com/AdrianaDvorsak
http://adrianadvorsak.blogspot.com/