Ob osemdesetletnici bazoviških žrtev

Ministrica za kulturo Majda Širca je danes, zaradi osebnih razlogov (bolezni), morala odpovedala udeležbo na osrednji slovesnosti v spomin bazoviških žrtev. Ob slovesnosti je zato poslala sledeče sporočilo:

6. septembra 1930 ob 5. uri in 43 minut, ko so bili ubiti Ferdinand Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Ciglič in Alojz Valenčič, je bila ubita tudi iluzija o preprosti asimilaciji Slovencev.

Ozemlje od Gorice, Trsta, Posočja, Vipavske doline do Idrije in Krasa, ki ga je Italija leta 1920 dobila kot nagrado za vstop v vojno in ga razumela kot odskočno desko za prodor na Balkan, je bilo ob izgonu slovenske besede in ob grozovitem raznarodovanju  obsojeno na izbris in na nacionalno smrt.

Na smrt obsojeni so pokazali pest tistim, ki so hoteli vzeti besedo in telo; jezik in dušo.

Kdor hoče zvezati roke in spodnesti misli, ta vedno najprej skuša zavezati jezik, na silo zapreti usta.

In prav jezik, naš vsakdanji, materni in očetov jezik je tisti ideal, za katerega so bili Primorci pripravljeni tvegati vse.

Kako zlahka je to tveganje videti danes, ko smo gospodar, ne le na svoji zemlji, ampak tudi v svoji jezikovni krajini, ki si nadeva ogledalo v besedah.

Toda to, kako težko je bilo ta duhovni pejsaž braniti konec dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, je potrebno znova na novo ponavljati. Spominjati. Ponotranjiti.

Preden so 6. septembra v jutranji rosi zadoneli štirje streli je bila smrtna tišina. V tej prazni in strašni nemosti se je začutil ropot stola, kjer je sedel Ferdo Bidovec. Obrnil se je, ker ni hotel biti streljan v hrbet in vzkliknil: »Živela Jugoslavija – smrt fašizmu!«

So trenutki odločitve – tako v življenju posameznika kot v življenju naroda. Tedaj se je dobro spomniti na zvezdno nebo nad nami in na moralni imperativ v nas. In ko se rojeva novo jutro, prav na obzorju etičnih modrosti vzide najtoplejše sonce.

Dragi branilci naše sedanjosti, iz vaših trenutkov odločitve se je rodil naš novi dan.

Ni vedno dober in tudi pravičen ne. Še vedno potrebuje borce za jezik, za spomin, za identiteto in za integriteto. Tudi na teh tleh, ki ne smejo nikoli ostati sama.

Majda Širca