Predstavitev programa kandidata za predsednika: Gregor Golobič
Odločitev za ponovno kandidaturo za predsednika stranke Zares sem sprejel po sorazmerno dolgotrajnem razmisleku in posvetovanjih z mnogimi članicami in člani stranke. Številne razloge in pomisleke, ki so govorili v prid eni ali drugi izbiri, sem javno že predstavljal. Iz njih jasno sledi, da odločitev ni bila nič lažja kot pred tremi leti, ko tudi nikakor ni bila samoumevna. Nekateri (proti)argumenti so bili isti kot takrat, drugi pa seveda novi – glede na vse, kar se je v tem časovno kratkem, a po vsebini in količini dogodkov izjemnem času, zgodilo.
Funkcije me nikoli niso zanimale same po sebi in se doslej tudi nisem nikamor vsiljeval. Nasprotno, tudi tokrat sta bila odločilna dva sklopa: prvič, da je bila mojemu delu na vseh letnih konvencijah v skladu s statutom izrečena zaupnica, in da me je k ponovni kandidaturi nagovarjalo veliko ljudi – tako iz najširšega vodstva stranke kot tudi izmed članstva, kar v enem delu tudi potrjuje dejstvo, da se nihče iz vrste po mojem mnenju dobrih kandidatov in kandidatk za predsedniško mesto, ki so bili/e evidentirani/e, ni odločil podati soglasja za kandidaturo, čeprav sam to obžalujem; in drugič, da sem prepričan, da smo kot močna in načelna parlamentarna ter vladna stranka že pomembno sooblikovali razvoj Slovenije in političnega prostora, pri čemer se ne potencial našega vpliva ne seznam nalog, ki smo si jih zadali in zanje tudi dobili mandat, še nikakor ni izčrpal.
Kakor z doseženim ne moremo biti zadovoljni, pa bi bilo nekorektno tudi prezreti nesporne in nemajhne dosežke iz preteklega obdobja – tako znotraj ministrstev, ki jih vodimo, kot vlade in parlamenta. Vse je praktično nemogoče našteti, a izpostaviti velja najmanj s preteklimi mandati neprimerljivo bolj izdatno in bolj domišljeno podporo oz. spodbudo razvojnim protikriznim prizadevanjem, tako v gospodarstvu kot v družbi nasploh, torej vztrajno naravnanost v smeri krepitve Slovenije kot ustvarjalne družbe znanja, inovativnega gospodarstva, učinkovitega javnega sektorja in profesionalnega medijskega prostora. Ciljem in ambicijam nove politike pa nismo sledili le v neposredno programskem oz. projektnem smislu, pač pa tudi na ravni pristopa, načina »delanja politike«, oblikovanja in sprejemanja odločitev. Tako v smislu vztrajanja pri načelnosti (pa naj bodo to nevzdržnost reprogramiranja t.i. tajkunskih kreditov, spornost kupovanja Patrij ali neracionalnost vodenja projekta TEŠ6…), kot v smislu vključevanja strokovne in siceršnje civilnodružbene oz. nevladne sfere v vse faze političnega odločanja.
V koaliciji nismo bili niti nismo mogli biti vedno uspešni, a v vseh vladnih strankah je v teh nekaj manj kot dveh letih dozorelo spoznanje, da v teh razmerah nimamo druge alternative kot vztrajati. Večina otroških bolezni je mimo, prerasle so v spoznanje, da glede na resnost razmer nihče nima na voljo niti elegantnega izhoda še manj pa pravice izogniti se naloženi dolžnosti in prevzeti odgovornosti. Vsi vemo, da je to mandat velikih političnih tveganj, da ne glede na stanje in razloge zanj po funkciji politično ceno krize plačujejo aktualne vlade. In da je to ceno mogoče zmanjšati le z vztrajanjem in nepreračunljivostjo, ne pa z umikom ali begom.
Pri programskih načrtih se moramo racionalno osredotočiti na področja, kjer smo odvisni in se lahko v največji meri zanesemo nase. To so področja štirih ministrstev, ki jih vodimo, čeprav to seveda ne pomeni, da ne bomo aktivni tudi na drugih področjih. Na področju krepitve družbe znanja nas čaka finalizacija dveh dolgoročnih strategij z zakoni vred – tako na področju visokega šolstva kot raziskovalne sfere. Ključen izziv je dvigniti kakovost ob hkratnem povečanju dostopnosti za vse socialne skupine. Na tej podlagi in ob njej krepiti podjetništvo in konkurenčnost ter povečevati inovacijski potencial slovenskega gospodarstva. Tega ni mogoče doseči brez profesionalne državne uprave in odgovornega ter avtonomnega javnega sektorja. Transparentost dogajanj na vseh ravneh in odprto ter kakovostno javno razpravo o razvojnih dilemah pa tudi stranpoteh lahko omogoča in zagotavlja le od pritiskov politike in kapitala razbremenjen ter lastnim poklicnim standardom in etiki zavezan novinarski ceh.
Stranka Zares vse to zares misli in počne. Tudi zato si v teh treh letih nismo pridobili veliko političnih zaveznikov – za ta svet ostajamo motnja: bolj ko točijo krokodilje solze nad domnevno manjšo možnostjo, da dolgoročno uspemo, bolj se vidi, kako veliko grožnjo smo predstavljali in še predstavljamo v očeh politične konkurence, kako velik kamen bi se jim odvalil s pleč, če bi izginili. Tako kot je bilo v teh treh letih doslej, enako bo tudi v prihodnje: če bomo želeli vzdržati, se bomo morali opirati predvsem nase, se spodbujati, se kritično in argumentirano presojati in soočati, se tudi pohvaliti in biti samozavestni. Po ustanovitvenem zagonu in dveh letih polnega vladnega angažmaja, bo morala v prihodnjih mesecih in letih priti spet in bolj na vrsto tudi sama stranka. Vsak pri sebi si bo moral odgovoriti na vprašanje, ali res daje od sebe to, kar pričakuje od drugih, ali še verjame in se je še vedno pripravljen postaviti in zastaviti za cilje, zaradi katerih je vstopil v Zares. V največji meri ljudje v vladi, v parlamentu, v aparatu stranke. Predsednik stranke ne more biti ne razlog ne alibi niti za delo niti za nedelo. Odkritemu pogovoru o tem skupaj in posamič nameravam posvetiti posebno pozornost. Le tako se bomo lahko s sedanje točke premaknili zares naprej. In v to nelahko, a ne nemogočo nalogo verjamem, zato kandidiram.
Gregor Golobič
