Zakon o malem delu

Stališče poslanske skupine Zares je v sredo, 14. julija 2010, na 19. seji Državnega zbora, predstavila vodja poslanske skupine Zares Cveta Zalokar Oražem.

(objavljamo nelektoriran magnetogram)

Spoštovani predsednik, spoštovani kolegi in kolegice!

Poglavitni namen predloga zakona, o katerem govorimo, je enotna ureditev različnih začasnih oblik dela. Tako se bodo po novem tudi upokojencem in brezposelnim, torej neaktivnim, kot tudi študentom, ki bodo opravljali priložnostna in občasna dela oziroma malo delo, omogočile primerljive pravice iz socialnih zavarovanj in s tem tudi ustrezna varnost na trgu dela. To poudarjam na začetku prav zaradi tega, ker me čudi, da sindikati ne podpirajo predloga tega zakona, ki pravzaprav velikemu delu, segmentu na trgu dela, daje večje socialne pravice. S temi ukrepi naj bi se zmanjšal tudi delež zaposlovanja in dela na črno; tudi tu bi se lahko srečali z interesi sindikata. S temi ukrepi se zaradi prilagajanja študentov študijskim obveznostim ne postavlja mesečna, ampak letna urna omejitev. To želim posebej poudariti, ker se v javnosti govori, da ta zakon pomeni malodane ukinitev študentskega dela. Vsi ostali bodo delali največ 60 ur mesečno, kar pomeni, da je kvota za študente bistveno večja. Brezposelne osebe malo delo lahko opravljajo le, če bodo ostale aktivne iskalke redne zaposlitve. Tudi to se mi zdi pomembna varovalka pri eventualnem izigravanju. Dodatne pogoje opravljanja malega dela brezposelnih pa ureja Zakon o urejanju trga dela, ki bo tudi obravnavan na današnji seji.

V Poslanski skupini Zares menimo, da malo delo omogoča aktivacijo in odskočno točko za redno zaposlitev brezposelnim osebam. Je možnost tudi za aktivno starost upokojencev in je možnost za občasno, študiju prilagojeno, poudarjam, študiju prilagojeno, delo za študente.

Cilji zakona ne smejo poteptati in odpirati vrat novim oblikam izkoriščanja najšibkejših. Zato ne smemo dovoliti in moramo tudi v nadaljevanju obdelave zakona budno paziti, da ne bi prišlo, na primer, do veriženja malega dela, do česar bo zaradi omejitve števila ur verjetno težko prihajalo, in tudi do zmanjšanja števila zaposlitev s polnim delovnim časom. Da bi se izognili kakršnikoli možnosti, da se brezposelne osebe ujamejo v zanko revščine, lahko pričakujemo, da v nadaljnji obravnavi sprejmemo ustrezna dopolnila kot dodatne omejitve na strani delodajalcev, na primer, da po opravljenem določenem številu ur delavec ne bi več smel pri istem delodajalcu opravljati malega dela, lahko pa bi mu delodajalec ponudil redno zaposlitev oziroma prehod v redno delovno razmerje.

Največ žgočih razpravi in nasprotovanj zakonu je bilo zaradi sprememb študentskega dela. Mnogi so prepričani, da s predlogom zakona ukinjamo študentsko delo, o čemer sem že govorila in absolutno ni res, in tudi močno zarežemo v socialni položaj velikega števila študirajočih. Pa je res tako? Poglejmo današnji sistem. Po podatkih iz raziskave “Evroštudent” iz leta 2007 slovenski študenti v povprečju prebijejo na predavanjih 18 ur tedensko. Nadaljnjih 17 ur jim vzame individualno študijsko delo. Poleg tega namenijo 17 ur na teden plačanemu delu. Skupaj torej traja delovnik povprečnega študenta 52 ur tedensko. Bolonjski proces zahteva več intenzivnejšega dela študentov visokošolskega študija, zato se je obremenitev študentov s študijskimi obveznostmi v zadnjih letih povečala.

Večina študentov torej tako dela občasno poleg študija, zaradi pridobivanja dodatnih finančnih sredstev, nabiranja izkušenj, zaslužka ob študijskih dejavnostih in tako naprej. Za to delo zdaj niso zavarovani, delovne izkušnje se jim ne štejejo, niti se jim to obdobje ne šteje v pokojninsko dobo. Nemalo pa je tudi tistih, ki študentsko delo pogosto izrabljajo. Študentsko delo je pravzaprav koristno za vse, zato je tudi toliko anomalij na tem področju, kajti koristi vsem, delodajalcem, študentom, tistim, ki preko napotnic znižujejo stroške svojih organizacij. Zato je tudi preganjanje dela in misel, da je možno samo z nadzorom urediti to področje, iluzija, kajti interesi so vedno na strani tega, da je tega čim več in nadzor je tukaj pravzaprav obsojen na neuspeh.

Kje prihaja do izrabljanja študentskega dela? Tudi pri vprašanju vpisovanja na fakulteto, kjer ugotavljamo, da mnogi želijo delati in ne študirati in je fakulteta le alibi, kritje, pravzaprav za to zadevo. Delo je pri takšnih študentih na prvem mestu. Študirajo pa polovičarsko ali pa sploh ne, zato ugotavljamo, da v Sloveniji nekateri študirajo tudi do 10 let. V povprečju pa v tem trenutku že sedem let. Okoriščajo se pri tem delodajalci, posredniki dela, nekateri celo dobro služijo s preprodajo in provizijo na račun napotnic, ki jih dajejo drugim, tudi upokojencem za 10% provizije. S tem pa postavljamo na glavo celoten sistem, v katerem bi moralo veljati študent, naj študira, delavec pa dela. In kakšne so novosti, zaradi katerih je študentska organizacija zapustila pogajalsko mizo, prekinila socialni dialog in je bilo na žalost razbitih tudi nekaj oken na pročelju Državnega zbora in vanj vržene granitne kocke. Naj pri tem izkoristim to priložnost tudi za to, da izrazim ogorčenje nad tem, kako zelo neodgovorni se kažejo, da so bili organizatorji študentskega protesta, saj se zdaj jasno vidi, da v trenutku, ko bi morali prevzeti odgovornost in tudi pokriti račun za nastalo škodo, gospa Katja Šoba na primer izjavlja, da za to ni pristojna.

Ampak vrnimo se, kaj moti študentsko organizacijo? Malo delo še vedno v veliki meri ohranja pozitivne strani sedanjega študentskega dela oziroma njegov fleksibilni značaj na trgu dela. Ob tem pa ščiti pravice dijakov in študentov in tudi nudi osnovno varnost. Prvo omejuje se čas, ki ga lahko študent posveti temu delu, ta je predpisan na 14 ur tedensko oziroma 720 ur na letni ravni, kjer je omogočena fleksibilnost, kar se mi zdi prav. Raziskava evraštudenta, o katerem sem že govorila ugotavljajo, da delovna obremenitev študentov, da bi ne bi bil vpliv prevelik na študij, lahko obsega nekje 15 ur na teden. Torej smo se približali tistemu, kar nekje tudi svetujejo, kot zgornji limit. Za socialno varnost dijakov in študentov je zelo pomembno dejstvo, da se bo malo delo štelo v delovno dobo, plačevali se bodo prispevki za pokojninsko zavarovanje, tudi za zavarovanje primer poškodb na delu in poklicnih bolezni, ter zdravstveno zavarovanje. Omejuje se letni zaslužek v višini 6 tisoč evrov in določa najnižja postavka. Ta je šest evrov na uro. Za tiste, ki so nemalokrat ostali brez plačila in teh v zadnjem času vse več, pa se tudi uvaja rizični sklad, ki bo poplačeval vse tiste, ki od delodajalca ne bodo dobili izplačil, tudi ta sklad se bo financiral iz te kvote pridobljenih sredstev. Tukaj mislim, da večjih težav najbrž študentska organizacija ni imela s temi rešitvami, imela jih je pa drugje. Boleča točka je razporeditev sredstev iz dajatev.

Po novi ureditvi se bistveno povečuje odstotek sredstev, ki bo namenjen za štipendije. Je v tem lahko kaj spornega? Ohranja se tudi višina odstotka za izgradnjo študentskih domov. Je v tem lahko kaj spornega? Za štipendije in študentske domove se bo tako namenjala polovica vseh dajatev, ki bodo zbrane iz tega dela. Meni osebno se zdi to primerna rešitev. Na podlagi načela medgeneracijske solidarnosti bodo ta sredstva za te namene s svojim delom prispevali tako dijaki in študentje, kot tudi drugi, ki bodo delali na področju malega dela, tudi upokojenci in brezposelni. Bistveno manjši delež sredstev, kot sedaj in to pa poudarjam, kot najbrž središče spora, pa bo namenjen kritju stroškov posredovanja malega dela. Torej, kritje stroškov študentskih servisov. Manj sredstev bo neposredno prejemala tudi študentska organizacija. Tukaj pa mislim, da sta tisti dve najbolj boleči točki. Kar se študentskih servisov tiče, jaz mislim, da bomo našli primerno raven, kje so stroški upravičeni, ampak tako kot stvari sedaj opazujemo se tam ustvarjajo veliki dobički. Vidimo s kakšnim premoženjem razpolagajo ljudje, ki so lastniki teh servisov. Tako da kakšne velike solidarnosti na tem področju ni potrebno.

Študentska organizacija pa je vseskozi več let že prestreljena s stalnimi lastnimi spopadi znotraj. Ob vsakih volitvah opazujemo pravo vojno za študentske stolčke. Ne nazadnje pred dnevi smo videli, da se celo med seboj znajo podkupovati, in to ne s tako majhnimi vsotami za takšne ali drugačne glasove. Ne vem od kje ves ta denar.
Manjši del sredstev bo namenjen tudi za izvajanje študentskega nadzora, za izvajanje inšpekcijskega nadzora, kar je prav tako v redu, vzdrževanju in vodenju evidence malega dela in tudi temu rizičnemu skladu o katerem sem govorila. Del sredstev iz dajatev se bo namenilo za projekte namenjene študentom in upokojencem. Ta sredstva razdeljena glede na obseg malega dela po ciljnih skupinah se bodo podeljevala na javnem razpisu, na katerem bodo lahko kandidirale vse organizacije, vsa združenja študentov in upokojencev ter drugi izvajalci aktivnosti za navedeni ciljni skupini, ampak z ločenimi razpisi, kar se mi zdi pomembno.

S projektnim pristopom bo zagotovljena transparentnejša in gospodarnejša poraba sredstev iz teh dajatev. Enak odstotek sredstev iz dajatev ustvarjenih z malim delom brezposelnih in drugih neaktivnih oseb pa se bo namenil tudi za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja.

V Poslanski skupini Zares smo prepričani, da se z novim transparentnejšim načinom razdeljevanja sredstev ne sme okrniti, kaj šele ogroziti dejavnosti radia Študent, študentske založbe na primer Beletrina, tudi drugih založb in ostalih tržnih subjektov, ki imajo v Slovenijo pomembno kulturno poslanstvo. Zato podpiramo rešitev, da je v komisiji, ki bo pripravljala razpise na Uradu Republike Slovenije za mladino tudi predstavnik obvezno študentov in dijakov, kot tudi predstavnik Ministrstva za kulturo. Ne vidimo pa nikakršnega razloga, da bi pri delitvi sredstev iz dajatev sodelovali politični podmladki. Kajti tu je lahko tudi jedro marsičesa negativnega, kadar se v te interesne zadeve začne vpletati politika.

Ob točno določenih merilih in postopkih ter ob nadzoru ustreznih institucij bi bilo morda celo najbolje, in upam, da bomo o tem v nadaljnjih fazah obravnave zakona tudi razmislili, da razpise vodijo študentje sami, in ne država v njihovem imenu. Jabolko spora v zvezi s tem prav zmanjšanje neposrednega dodeljevanja sredstev študentski organizaciji se je v zadnjih dneh izkazalo kot tisto, kar naj bi bilo ključno jabolko spora. Zato nas ne čudijo pripetije na ŠOS in ŠOU Ljubljana glede nove študentske ustave in zmanjšanje sredstev za ljubljansko organizacijo. Na eno strani priprave sprememb ustave brez dialoga in sodelovanja partnerjev, na drugi sumi podkupovanja glasov in celo še hujše zadeve.

Kaj reči za zaključek? Zakon predvideva uvedbo centralne evidence o malem delu in strokovno komisijo za spremljanje izvajanje malega dela. Najbrž bo potrebno v določenem obdobju ugotoviti kakšni so rezultati sprememb zakona. Mislim, da bi bilo to tudi dobro vgraditi v zakon, obvezno evalvacijo in potem morda tudi pripraviti spremembe, v kolikor se je izkazalo na katerih točkah zakon ne dosega svojih ciljev.

Beležili se bodo tudi delovne izkušnje, veščine in kompetence posameznika pridobljene preko malega dela, kar bo olajšalo dokazovanje izkušenj pri iskanju zaposlitev. To je po našem mnenju ključni element, ki bo omogočil izvajanje zakona, večji nadzor in učinkovito evalvacijo pozitivnih ali tudi negativnih učinkov tega na vsako družbeno skupino posebej. Nekateri moji poslanski kolegi na predlagane rešitve gledajo, na posamezne rešitve z dvomi. Sprašujejo se, ali bo zakon res omogoča večjo socialno varnost, predvsem študentov ali pa bo malo delo še vedno konkurenčno oziroma ali bo ostalo malo delo še konkurenčno glede na ostale oblike zaposlovanja, in ali bo neodvisnost študentskih organizacij zaradi nove razporeditve dajatev res ostala neokrnjena. Zato bo morebitno sprejetje ustreznih dopolnil bistveno vplivalo na njihovo končno odločitev glede podpore zakonu.

V pripravo in usklajevanje predloga zakona je bilo vloženih veliko dela, veliko ur, ki so botrovale besedilu pred nami, zato mislim, da kritike o tem zaostanku socialnega dialoga in nekega pogovora v zvezi s tem zakonom mislim, da so tudi nekoliko neupravičene in enostavno potencirane glede na aktualne razmere. Mislim, da pri tem zakonu je bilo v resnici veliko pogovorov, veliko dilem, veliko diskusij, ampak socialni dialog se konča tam kjer nekdo ne more uveljaviti vsega kar si želi. V parlamentarni obravnavi pa je, kot sem že rekla, dovolj možnosti za to, da zakon tudi dopolnimo, saj danes pravzaprav obravnavamo zakon v prvi obravnavi in v Poslanski skupini Zares bomo predlog zakona v prvi obravnavi podprli.