Varni z morskim psom in jato sardel
Precej pozornosti je že bilo posvečene nastanku ad hoc koalicij znotraj NATA, ki kotprostovoljni, avantgardni del nadomeščajo vedno pripravljeno celoto. Evolucija je povsem logična, saj so samo nekatere članice zavezništva pripravljene podpreti cilje vplivnih in močnih; državljani pa ne podpirajo vseh vojaških operacij v katere privolijo demokratično izvoljene vlade. V parlamentarnih demokracijah je javna podpora oboroženim spopadomprecej pomemben moment, ki ga tudi brigadir Furlan omenja med pogoji za napotitve v vojaške operacije. Še več, menim, da vlada ne more prav dolgo voditi vojne, ki ji državljani nasprotujejo.
Koalicije voljnih inicirajo močne države, ki svojo vlogo v mednarodni skupnosti razumejo kot vodilno in tako tudi formulirajo svoje zunanjepolitične cilje. Hegemon potrebuje soglasje ali kako drugo obliko legitimnosti za upravljanje in vodenje mednarodnih sil v ad hoc koalicijah. Pravzaprav sam ne more sestaviti sil za dosego svojih zunanjepolitičnih ciljev. Nedavno nabirko generala McChrystala v Nemčiji ali poziv Sloveniji za prevzem OMLT-ja v Afganistanu lahko razumemo tudi tako. Prevod širših političnih ciljev v vojaške cilje narekuje sestavo sil, oborožitve ipd in če teh resursov nimaš, moraš po moje pač spremeniti zunanjo politiko. Lahko tudi zvijaš roke članom koalicije.
Kar vsekakor ostaja na plečih slovenskih političnih voditeljev, je odgovornost za uspeh akcije.Članstvo v ad hoc koaliciji politikov ne odveže odgovornosti za uspeh. Še manj za neuspeh. V spopadih visoke intenzivnosti je potrebna nacionalna analiza konflikta ter nacionalni izračun stroškov v primeru poseganja v konflikt in političnih stroškov za državo v primeru ne-poseganja v konflikt. Vojaški strokovnjaki verjetno izračunajo tudi izplen medtveganjem in koristjo uporabe vojaške sile, medtem ko bi od ministra za zunanje zadeve rada slišala oceno škode, če Slovenija ne bi povečala vojaške prisotnosti v Afganistanu.
Od EU pa pričakujem veliko več kot dopolnjevanje ameriške zunanjepolitične strategije in dopolnjevanje njenih vojaških ciljev. Lady Margaret Ashton naj razširi naše zunanje politične cilje do te mere, da bodo vključevali zmanjševanje globalnih groženj varnosti in miru. Dokler EU tega ne stori, imajo male države vodotesen alibi, da se vabilom v ad hoc koalicije za ohranjanje globalne varnosti zahvalijo. In se jim odrečejo. Popolnomaneproduktivno je pošiljati vojske mikro držav v Afganistan ali katerokoli izmed globalnih kriznih žarišč, namesto da se EU vzpostavi kot kredibilni globalni igralec.
Adriana Dvoršak
predsednica programskega odbora stranke Zares – nova politika za mednarodne odnose
(zapis je bil prvotno objavljen na blogu http://adrianadvorsak.blogspot.com )
