Ponižujoč odnos do alternativne medicine
S pripravo Zakona o zdravilstvu naj bi se država končno lotila neurejenosti na področju »naravnega zdravilstva«, področja, ki se je zadnjih letih razbohotilo do neslutenih razsežnosti. Zakon naj bi prispeval k temu, da bi začeli z ločevanjem plev od zrnja, tudi zaradi številnih šušmarjev, ki se ljudem v stiski in bolezni predstavljajo kot čudodelniki ter zaščitili zlasti interese bolnikov.Po nekaterih ocenah naj bi v Sloveniji delovalo kar okoli 5000 zdravilcev, ki so se začeli v tem času tudi sami organizirati in večkrat moledovali, da je to področje nujno potrebno urediti. Pohvalno je bilo, da so k pripravi zakona povabili tudi nekatere t.i. zdravilce, vendar ugotavljamo, da je bila to le forma. Po 13 verzijah je v Državni zbor prišla verzija, ki jo je večina zdravilcev zavrnila. Zakon o zdravilstvu – tako kot je že praksa z izdelki, ki jih prinaša minister za zdravje – ni pripravljen na osnovi temeljite raziskave in analize stanja na tem področju, ni usklajen, končna verzija je bistveno drugačna kot zadnji predlog na usklajevanjih in bo povzročila še večjo zmedo, saj vsi, ki se ukvarjajo s komplementarno in alternativno medicino ter celo javno napovedujejo bojkot in umik v strogo ilegalo. In to sporočilo nas lahko skrbi.
Zato sem sicer neuspešno predlagala, da ministrstvo zakon umakne ali pa bistveno dogradi ter poišče skupni jezik z tistimi, ki se ukvarjajo s komplementarno /alternativno medicino. A žal vztrajajo na branikih tradicionalne medicine in zagovarjajo izjemno zastarel odnosa do tega področja. Predlog zakona je neustrezen že v naslovu (zdravilstvo ni pravi pojem za to področje), ni ustrezen pri opredelitvi pojma, metod in sistemov komplementarne/alternativne medicine.
Ohlapne definicije bodo povzročile še več zmede. Nekateri komplementarni medicinci, na primer Zdenko Domančič, celo napovedujejo, da bodo, če bo zakon ostal takšen kot je, zapustili Slovenijo. Nenazadnje tudi Svetovna zdravstvena organizacija uporablja za tisto, kar je v našem zakonu poimenovano z zdravilstvom termin komplementarna in alternativna medicina. Tradicionalna kitajska medicina je pri nas postala tradicionalno kitajsko zdravilstvo.
Zakaj je temu tako? Ker izhodišče zakona ni v iskanju poti in načinov za sodelovanje med uradno medicino in komplementarno/alternativno medicino, pač pa je prevladala strogo znanstvena doktrina pa tudi strah tistega dela medicine, ki teh oblik ne priznava in to kljub zgodovinskim dejstvom o številnih metodah, ki so dokazano dajale in dajejo rezultate in v zadnjem času tudi nekaterim znanstveno dokazanim rezultatom. Izhodišče je preživelo, kajti v svetu se medicina in metode komplementarne/ alternativne medicine vse bolj povezujejo, sodelujejo pri zdravljenju bolnikov na način komplementarnosti, to je dopolnjevanja.
Pri tem je zanimivo, da se slovenska medicina vse premalo sprašuje, zakaj se po nekaterih podatkih že več kot 60 % bolnikov obrača po pomoč k zdravilcem. Česa pogrešajo, kaj jih odvrača od medicine? Ker ni narejene nobene analize, lahko le ugibamo: ali je temu tako zato, ker zdravstvo deluje preveč strogo racionalno, čeprav se je vsak zdravnik že soočil z nemočjo in brezpotjem pri zdravljenju? Je to zato, ker medicina vse prevečkrat poudarja in se usmerja le v bolezen in farmacevtske izdelke, ne pa v bolnika kot posameznika z njegovo boleznijo, kot osebnost, človeka, ki je v stiski. Govorimo lahko o veliki krizi empatije do bolnika v medicini.Zdravljenje bo moralo človeka obravnavati celovito in zdravljenje nikoli ne bo, kot je zapisala dr. Zlata Remškar, le matematika, kjer je ena in ena vedno dva.
Prav zato bi morala medicina veliko bolj poudarjati svojo odprtost in dovzetnost za sprejemanje novega, kar bi pokazala zlasti s tem, da bi se zavzemala za to, da bi se številne komplementarne/alternativne metode tudi znanstveno preverjale, da bi takšno preverjanje tudi sama spodbujala ter postopno uvajale v prakso.Vse to Zakon o zdravilstvu pozablja in zanemarja, s popolnim izključevanjem pa številnim pozitivnim in tudi uspešnim primerom iz prakse (o katerih se pač širi glas) že v naprej jemlje verodostojnost. Komplementarno in alternativno medicino bi torej morali sprejeti, v dobro bolnika iz nje potegniti vse pozitivno, ji v javnosti dati mesto, ki ga zasluži. Zanimivo je, da bomo med zadnjimi, ki sprejemamo zakon s tega področja , a ob tem ga lahko uvrščamo med za enega najbolj omejujočih, ne da bi upoštevali številne druge države, ki so ubrale drugačne poti.
Pri tem je zlasti pomenljivo dejstvo, da se želi del zdravništva v celoti ograditi od komplementarne in alternativen medicine. Temu sledi tudi predlog Ministrstva za zdravje. To se jasno kaže zlasti v omejitvi, ko bo zdravnik, doktor medicine, ki bi se želel ukvarjati resno z zdravilstvom, na primer homeopatijo ali katerokoli drugo obliko alternativnih zdravstvenih metod, odvzeta zdravniška licenca. To ureja tudi predlog zakona o zdravniški službi, ki zdravnikom prepoveduje uporabo zdravilskim metod, čeprav iz prakse bolniki vemo, da so številni zdravniki temu zelo naklonjeni ali pa že delujejo v raziskovanju posameznih metod. Takšen omalovažujoč odnos do zdravnikov, ki se ukvarjajo z komplementarno in alternativno medicino je ponižujoč.
Tudi Svetovna zdravstvena organizacija je sprejela poziv državam, da uredijo povezave med tradicionalno in komplementarno medicino in da namenijo sredstva za znanstvene raziskave učinkovitosti in uspešnosti komplementarne in alternativne medicine. Enako je storil tudi Svet Evrope v resoluciji ter Evropski parlament z resolucijo, ki poziva, da se v evropskih državah začne uradno priznavanje nekonvencionalne oblike medicine. Na tem področju v Sloveniji ni bilo narejenega ničesar, a žal bo tako tudi v prihodnje. Zakonski predlog je vse te dokumente skoraj v celoti prezrl in zanemaril-
