Manipulacije z “novimi dejstvi”

Vodja poslanske skupine Zares Cveta Zalokar Oražem je na današnjem nadaljevanju 24. izredne seje, ob točki “razjasnjevanja novih dejstev” glede sporazuma o arbitraži, povedala sledeče:

(objavljamo izsek magnetograma, ki je v celoti dostopen tukaj)

Hvala lepa za besedo. Spoštovani kolegi in kolegice. Spoštovani ministri.

Deset ur bomo danes v parlamentu govorili o razjasnitvi nekaterih novih okoliščinah in te nove okoliščine naj bi bile pravzaprav hrvaške enostranske izjave in njihovi enostranski dokumenti.

Kar se tiče mene in kar se tiče naše poslanske skupine, smo danes večkrat slišali dovolj jasne odgovore, kaj pomenijo enostranske izjave in dokumenti v mednarodnem pravu in nam, resnično, dodatne razlage več niso potrebne. O tem govorijo tudi mnogi pravniki, ki definitivno podajajo jasna stališča, da so takšne enostranske izjave nerelevantne, da so pravzaprav to izjave brez smisla, ki na delo arbitrov, torej na delo tistih, ki bodo odločali o tem, kako bodo razrešili ta naš skupni problem ne bodo imele nikakršnega vpliva. Takšne enostranske izjave ne bodo mogle vplivati na to odločitev. In seveda tisto, kar je relevantno in kar je bilo večkrat povedano, pa je očitno potrebno večkrat tudi ponoviti, je samo tisto, kar smo skupaj podpisali s Hrvaško v Stockholmu. Ampak kakorkoli že, morda pa bi lahko danes govorili o kakšnih drugih zadevah, ki pravzaprav bi tudi bile potrebne za razjasnitev teh okoliščin, ne nazadnje smo tudi nekje sredi referendumske kampanje, kjer se ljudem porajajo številna vprašanja.

Eno od teh vprašanj, ki ga ljudje večkrat postavijo je, zakaj pravzaprav smo šli oziroma zakaj je referendum. Tu mislim, da je treba večkrat spomniti, da je z njim neprestano grozila prav opozicija. S tem so grozili predvsem gospod Jelinčič, gospod Žerjav, tudi gospod Janša. In seveda, na koncu smo se vse politične stranke, ki smo v parlamentu, dogovorile, da gremo oziroma da se razpiše ta referendum. Sedaj se nekateri od tega distancirajo. In na nek način celo skušajo prikazati, da je bila to opcija koalicije, ki želi nekakšen alibi za to svojo odločitev. Tu se mi zdi, da je že en tak prvi korak pri manipuliranju z javnostjo in se odmik od tega, kar si pravzaprav pred kratkim sam jasno in glasno zahteval. Kakorkoli že, mi smo se odločili za ta referendum in tu morda je prav, da ljudje vendarle imajo možnost, da se odločajo o tem, kako naprej. Kako naprej po 20 letih neuspešnih političnih, neuspešnih mednarodno pravnih pogajanjih, ki so bila doslej izvajana. Tu se bodo morali ljudje odločati predvsem na osnovi dveh opcij: ali se gradi naša prihodnost še naprej na stalnih političnih sporih, na incidentih, na nerešenih in spornih problemih, ki so zgolj v interesu političnih ekstremistov, ali pa se odločiti, da bo o sporu, ki mu očitno ni bilo videti konca in ki je presedal in škodoval vsem, da o tem odloča skupno imenovana arbitraža. Torej, da o tem odloča skupina mednarodnih strokovnjakov, neka tretja oseba, neki posredniki, ki bodo skušali najti, kot je bilo danes večkrat rečeno, neko primerno in pošteno rešitev.

Naj povemo že stotič in še stoprvič jasno in glasno, da ima Slovenija oziroma je v tem sporazum napisano, da se bo iskalo oziroma da je izposlovano v sporazumu zapisano med izhodišči, da se najde rešitev, ki bo Sloveniji omogočala stik do mednarodnih voda. To je tisto, o čemer se pravzaprav toliko manipulira. Kdor je za to, tisti bo na arbitraži se odločal za takšno razumno potezo. Tako kot se pač dogaja, da se s sosedi kdaj skregajo in kadar pač sami med seboj stvari ne morejo urediti, pač, poiščejo rešitev pri neki tretji osebi. In to je vsekakor po 20 letih, mukotrpnih pogajanj, neuspešnih pogajanj, dobra pot in bi morala biti in razveseliti vsakega dobronamernega pozitivno naravnanega človeka, ki ne želi stalno živeti v sporu, konfliktu, sovraštvu, netenju isker in iz tega mnogokrat tako kot ugotavljajo mnogi, predvsem kovati takšnega političnega kapitala, ki je v škodo obema narodoma, je pa mnogokrat za trenutne potrebe političnih ciljev zelo uporaben. No, in kje smo danes, danes, ko smo nekje sredi te referendumske kampanje? Če zadevo opazuje nekdo, bi najbrž mislil, da je v Sloveniji vojna, da smo v nekem vojnem stanju, kajti opoziciji je uspelo ljudi popolnoma zmesti in tudi spreti. Zakaj pravzaprav govorim o vojni? Uporablja se tak vojaški žargon, govori se o izdajah, o kapitulaciji, o izrednih razmerah, o okupiranem ozemlju in podobno, o prodaji slovenske zemlje in tako naprej. Kaj je to drugega kot militantno izrazoslovje, ki meri nekam proti vojaškim razmeram. In tu je pa v resnici Slovenija pogrnila na izpitu, kot je bilo danes rečeno, prav tem in to krivdo mirno lahko pripišemo opoziciji, kajti prav ta je tista, ki je sprla in tista, ki največkrat pravzaprav daje takšne izjave, da se to na takšen način tudi razpihuje, da se potvarja, da se kaže na neke zarote, da se govori o nekih trajnih ozadjih in podobno. En sam sovražni govor razpihovanje čustev na najnižji ravni in negativen odnos do vsega, tako do primerja Pahorja, do koalicije in tudi do vsakega državljana in državljanke, ki izraža pozitivni odnos do tega sporazuma.

In zakaj je to tisto kar je resnično zadeva kjer smo pogrnili na izpitu? Zato, ker so v sosednji državi Hrvaški popolnoma mirni, enotni, v miru zbirajo dokumentacijo za arbitražo, kar bi morali početi v tem trenutku morda tudi mi. No, saj nekaj v zvezi s tem se je dogajalo in kjer so pokazali en tak svetovljanski obraz, saj so pripravljeni na to, da zadevo reši nekdo tretji, kar je pravzaprav neka takšna odločitev, ki mislim, da jo večina evropskih naših sodržavljanov evropskih pozdravlja kot primerno. In mislim, da je prav in upam, da bomo takšno sporočilo dali tudi v Sloveniji po 6. juniju.

Kaj nam ponujajo ti nasprotniki arbitraže in kakšen odgovor imamo za naprej smo danes slišali, slišali smo tudi odgovor kakšne so te ponudbe in jaz mislim, da smo ugotovili, da nobena od teh ni relevantna, ni primerna. Kako zelo dvolično je morda pozivati na to, da gremo nazaj na sporazum Drnovšek-Račan, če ga je pa prav ta ista opcija in gospod Janez Janša precej vehementno na neki točki zavrnila in se od njega distancirala. In ne nazadnje elementi tega sporazuma, kot je prej dovolj nazorno povedal zunanji minister, so skoraj v celoti vsebovani v arbitražnem sporazumu, kar je za nas po moje dober dosežek, ampak mnogokrat se ne razmišlja tudi o drugih vidikih in jaz moram reči, da sem z velikim zanimanjem, pa tudi z nekim slabim občutkom prebirala pogovor z bivšo evropsko poslanko Mojco Drčar Murko, ki je tako iskreno govorila o tem kako nas vidijo v Bruslju in najbrž njena ocena ni tako iz trte izvita, ko gre za vprašanje našega ugleda, naših zahtev, našega pozicioniranja, naše sebičnosti in marsičesa, kar nam v Bruslju očitajo in kjer bomo še posebej, če bomo arbitražni sporazum ponovno zavrnili oziroma ga zavrnili in pokazali to slabo plat.

Mislim pa, da pri tem se vse bolj kaže, da sploh ne gre več za arbitražni sporazum, ampak da gre za enostavno željo po osvojitvi oblasti in pri tem ustvarjati čim slabšo situacijo za državo v celoti in tudi ustvarjati izredne razmere, skratka to ni neka borba, če se izrazim z vojaškim izrazom, ki je tako relevanten v zadnjih dneh za Slovenijo in za morje, ampak to je neizprosen boj za oblast. Neizprosen boj za oblast. Zakaj Janši, zakaj gospodu Ruplu, zakaj gospodu Pogačniku in podobnim ni 20-let uspelo narediti nič. In kako lahko ti isti ljudje danes berejo levite vsem tistim, ki so pač na neki točki uspeli. Res se človek ne more znebiti občutka nekega ljubosumnega opazovanja te scene, in pravzaprav vse kar je bilo doseženo do zdaj je bil tisti slavni Blejski dogovor, ki pa je pristal na to da se Slovenija oziroma da se ta obmejni zbor rešuje pred Haaškim sodiščem, kar pa je definitivno bistveno slabša rešite. To je dosežek teh gospodov, razen seveda tega, da imajo nekateri tudi zelo polne račune in da so bili za to svoje strokovno izvedenstvo zelo dobro plačani, in danes je jasno, da so očitno raje v tujini nedosegljivi, kajti morali bi na marsikaj odgovoriti.

In arbitražni sporazum pomeni neko mirno, neko smiselno, neko kvalitetno rešitev in vodi v našo mednarodno verodostojnost, ohranja naš ugled in se odmika od tega, da bi nas imeli še naprej za zdraharje, zadrteže, sebičneže in prepirljivce. Vodi k dobrososedskim odnosom, sožitju, kot pravijo gospodarstveniki, ki skoraj v celoti podpirajo, tokrat jih ne citirate, kot po navadi, arbitražni sporazum vodi tudi k gospodarskemu sodelovanju med dvema državama, ki je zelo pomembno.

In morda še za konec, v razmislek. Referendum bo tik pred svetovnim nogometnim prvenstvom. In pred časom sem prebirala ankete, ko so Hrvate, ki se niso uspeli uvrstiti na svetovno nogometno prvenstvo, spraševali za koga bodo navijali na tem prvenstvu, so bili odgovori zelo zanimivi. Kar 28% Hrvatov bo na tem nogometnem prvenstvu navijalo za Srbe. Za Srbe, s katerimi so bili pred 15 leti v vojnem stanju. In ne boste verjeli, Slovenija je šele na 4. mestu in samo tretjina tistih, ki bodo navijali za Srbijo, bodo navijali za Slovenijo. Jaz sem se nad tem zgrozila. Glede na to v kakšnih odnosih smo bili v času osamosvajanja, ki ga imamo v teh dneh pogosto v mislih, je to žalosten podatek. Je to žalosten podatek, ki govori o tem kam smo pripeljali naše medsebojne odnose. Jaz si takšnih medsebojnih odnosov s sosedi, tako doma na svojem dvorišču, kot tudi v moji domovini ne želim. Želim si dobrih odnosov in prepričana sem, da je ta arbitražni sporazum dobra pot, ki vodi k takšnim boljšim odnosom. In če rečem nekoliko duhovito, morda pa se bo procent po 6. juniju kaj povečal, če bomo pokazali svojo zrelost in potrdili arbitražni sporazum, čeprav najbrž teh navijaških glasov Slovenija ne rabi, saj bo dovolj energije v nas samih.

Hvala.