PS Zares o “novih dejstvih”

Franco Juri je na današnjem nadaljevanju 24. izredne seje (magnetogram) predstavil stališče poslanske skupine Zares glede “novih dejstev v zvezi z arbitražnim sporazumom”.

(nelektoriran magnetogram)

FRANCO JURI:

Spoštovani minister, spoštovani člani Vlade, spoštovani kolegi poslanke in poslanci!

Dovolite mi najprej, da začnem z zanimivim citatom iz izjemno zanimive knjige, ki je bila napisana in naslovljena Skrivnost države, dr. Dimitrij Rupel. Tako piše na strani 249.: “Republika Slovenija tudi poudarja, da z mejnimi državami oziroma z Republiko Hrvaško nima nobenega ozemeljskega spora.” To je napisal v pismu Badinterju decembra 1991, torej potem, ko je Demosova vlada postavila mejno kontrolno točko tam kjer je danes mejni prehod. V nadaljevanju tega pisma je bil del zaključka prve arbitraže, ki jo pozna zgodovina neodvisne Slovenije, to je bila arbitraža po oziroma ob mirovni konferenci, to bi bilo treba povedati kolegu Jelinčiču, ob mirovni konferenci za bivšo Jugoslavijo, arbitraža je takrat določila vse pogoje in parametre za priznanje neodvisnih in suverenih držav. Slovenija je bila priznana prav na temelju temeljne ustavne listine in ko je dr. Dimitrij Rupel odgovoril Badinterju je pisal to kar sem ravnokar prebral. No, v knjigi pa piše še nekaj zanimivega. “Iz tekstov arbitražne komisije je razvidno kako natančni preiskavi smo bili izpostavljeni preden so nam udarili pečat mednarodno priznane države. Iz Badinterjevih mnenj je razvidno tudi to koliko dokumentov in dopisov smo morali poizvesti v našem ministrstvu, da bi zadostili radovednosti naših preiskovalcev. Pri tem so nam pomagali izvedeni pravniki, predvsem Danilo Türk, Mirjam Škrk in Borut Bohte.” Tako../nerazumljivo./.. pogovora o kvalificiranosti nekaterih mednarodnih pravnikov vemo točno kaj je 1991 pisal vaš zunanji minister in uslužbenec zunanjega ministrstva dr. Dimitrij Rupel.

Očitno napeta predreferendumska kampanja, ki je več kot dva tedna s svojim hrupom in tudi svojimi strupi napenja in onesnažuje čustva ter deli slovensko javnost, nekaterim ni dovolj, pa so si zato izmislili in priborili še eno izredno sejo in eno parlamentarno razpravo o, kot so zapisali v svoji utemeljitvi, novih dejstvih, ki naj bi v domnevni novi luči razjasnjevala ozadje sporazuma o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško. Mimogrede in za osvežitev našega spomina, isti poslanci, ki so izsilili današnjo sejo, so ob razpravi in glasovanju o arbitražnem sporazumu to dvorano zapustili in se odrekli pravici in dolžnosti glasovanja. In zdaj, ko nimajo več otipljivih argumentov prihajajo na dan s tako imenovanimi novimi dejstvi. Ta nova dejstva naj bi bili besedni pingpong izjav in demantijev med predsednikoma vlad oziroma enostranska izjava Hrvaške, ki nima niti statusa aneksa k pogodbi, kaj šele, da bi jo arbitri upoštevali. No, saj dan danes to jasno povedo tudi relevantne diplomacije kot so Združene države Amerike, Švedska in najbrž tudi druge bodo pritrdile takšnemu mnenju. Ali so to sploh nova dejstva, kolegi in kolegice? Bodimo resni. Edino otipljivo dejstvo je, da niti Borut Pahor niti Jadranka Kosor ne bosta med petimi arbitri, katerih sporazum prepušča določitev meje in stika Slovenije z odprtim morjem. Vse kar danes govorita predsednika Vlad v ničemer ne vpliva na delo in odločanje arbitrov. Od 6. junija bo za določitev meje in stika z mednarodnimi vodami merodajno le tisto kar piše v členih arbitražnega sporazuma in kar je bilo zapisano in sprejeto do 25. junija 1991.

Spoštovani, nasprotniki sporazuma. Sedaj imate lepo priložnost, da ocenite in razumete dejanski pomen samega sporazuma, ki je nastal z mediacijo Evropske unije in ki je bil podpisan o prisotnosti Evropske unije in tudi pomen mednarodnega prava, tistega mednarodnega prava, ki ga tako goreče omalovažujete ob vsaki razpravi o arbitraži. Zavedajte se končno, da pravice držav in mir jamči in varuje predvsem zlasti ali samo mednarodno pravo. Brez prava bi svetu vladali brez prava in samovolja močnejših. Samovolje je dejansko veliko, ker in ko je mednarodno pravo poteptano. Ali si to želimo, mislim, da ne. Mislim, da si želimo mir in pravno ureditev odnosov. Odločanje o sporazumu o arbitraži ni odločanje za ali proti Borutu Pahorju oziroma za ali proti Janezu Janši, lepo vas prosim. Takšna poenostavitev, banalizacija, razlaga referenduma je zelo zavajajoča. V igri so bistveno pomembnejše stvari, kot je zmaga ene ali druge politične opcije. V igri je usoda odnosov med državama, verodostojnost Slovenije v Evropski uniji in sveti. Kakovosti življenja ljudi ob meji, v igri je tudi stabilnost in v igri je tudi mir na Balkanu. Ureditev odnosov s Hrvaško je med ključnimi nacionalnimi interesi Slovenije. In kot taka bi morala uživati soglasje vseh demokratičnih in odgovornih strank. Žal, ni tako. Odgovornost je pri nekaterih hudo popustila in zato smo danes ponovno tukaj, da ta nepotrebni in škodljivi nacionalni razkol po želji opozicije poglobimo pred javnostjo. Zahteva po tej seji je pa v resnici odsev nemoči in obupa nasprotnikov arbitražnega sporazuma, saj po dveh tednih ponavljanja enih in istih propagandnih parol in razkazovanja izmišljenih zemljevidov z razmejitvami na morju, ki že pred arbitražo skušajo prejudicirati odločanje in pomagajo drugi stranki v sporu ne pa Sloveniji so izčrpali svoj naboj in svojo moč preprečevanja. Vse več je ljudi, ki se nagiba k podpori sporazumu in ki niso pripravljeni slediti bojnim pozivom tistih, ki se pravične rešitve mejnega spora ne želijo. Bodisi, zaradi notranjepolitičnih računov, bodisi, ker lastno življenje in lastna politična identiteta lahko izmislijo le z neskončnim konfliktom, z notranjim in zunanjim sovražnikom. Prepričani smo, da večina državljank in državljanov demokratične, evropske in samozavestne Slovenije ne bo posvojila teze, da je Slovenija v vojni pa če tudi je vehementno izrekel neki znani filozof in jo ponavljajo zagovorniki absurdnih mirovnih konferenc. Mimogrede, mirovna konferenca v bivši Jugoslaviji je že bila in se je končala. Če so sklicatelji te seje, ki ne morejo biti nič drugega kot razširjeno predreferendumsko soočanje na račun potrpežljivosti davkoplačevalcev mislili, da se bomo zagovorniki arbitraže ustrašili in da bomo poskusili to točko dnevnega reda onemogočiti so se ušteli. Tukaj smo, kolegi in kolegice, opremljeni z razumom in argumenti, ki bodo, verjamemo, prepričali javnost, da ima Slovenija končno optimalno priložnost, da zaključi, ne na čudežen način temveč na pravičen, korekten in pravno nesporen način, 20 let trajajoči spor sosedov in da se rešimo živega peska nemoči ali nesposobnosti prejšnjih vlad. Da ne pozabimo. Prejšnja Vlada Janeza Janše se je v navezi s strankarskim kolegom v Evropski ljudski stranki, gospodom Ivom Sanadarjem k rešitvi spora približala tako, da ga je bila pripravljena prepustiti presoji in sodbi mednarodnih sodnikov na meddržavnem sodišču v Haagu. Po tistem, ko je na Brionih privolila hrvaški zahtevi, da se dokončno odpove parafiranemu sporazumu Drnovšek Račan. To so dejstva, ki opozicijo in še zlasti Slovensko demokratsko stranko zelo bolijo, a ki jih ne more pomesti pod preprogo. Kakor boli spoznanje, da tolikokrat omenjeno načelo zunanje pravičnosti, tisti znameniti “ex aequo et bono”, ki ga je gospod Janša prvič slišal od pomorskih pravnikov oziroma od gospoda Vlačiča leta 2007, in to po njegovem načelnem dogovoru na Bledu s Sanaderjem, ker je bil to pogoj za pristanek na Haag, ponavljam, to je bil pogoj opozicije za pristanek na Haag, ki so ga postavili zlasti kolegi iz SD, je bilo vključeno v pogajanja, a žal le kot taktična zahteva. Če ne bi bilo takrat pritiska s strani opozicije, bi na to pozabili in bi šli v Haag in naprej tudi brez tistega pogoja. To je bil pogoj, ki ga je izsilila opozicija, zlasti SD, in ki ga je zahteval gospod Vlačič v takratni mešani strokovni skupini. Pa lahko reče gospod Janša, da je to laž in da to ne drži, to so dejstva, to so že zgodovinska dejstva.

Pozanimajte se in preberite 38. člen Statuta Meddržavnega sodišča in boste ugotovili, kako je “ex aequo et bono” oziroma princip, načelo zunanje pravičnosti, možen samo, če se obe stranki z njim strinjata. Samo, če se obe stranki strinjata, sicer ni možen. Torej je bil “blef”, tudi tisto je bil “blef”, saj ste vedeli, so vedeli, da bo težko, ampak bi šli naprej v Haag in bi danes mogoče imeli že polovično sredinsko črto v Piranskem zalivu. Ampak ker bi bila ta sredinska črta podpisana z imenom Janeza Janše, bi morali vsi molčati in bi morali vsi ploskati. Danes ni tako. Imamo priložnost, da se izpogajamo oziroma da dobimo z arbitražo bistveno boljšo razmejitev in da dobimo končno tudi stik.

Pa se še enkrat dotaknimo edinega resnega predmeta tega referenduma, sporazuma o arbitraži. Kar je na njem napisano, bo tudi za arbitre edino merodajno merilo. Arbitražno sodišče bo določilo (citiram 3. člen sporazuma, ker je dobro, da ga citiramo večkrat, da javnost ve, za kaj gre): “A, potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na kopnem in morju. B, stik Slovenije z odprtim morjem. C, režim za uporabo ustreznih morskih območij. Za 1. točko bodo arbitri pravila in načela mednarodnega prava, pri 2. in 3. točki pa mednarodno pravo, pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve, upoštevajoč vse relevantne okoliščine.” Določeno je torej, da Slovenija dobi stik, ne služnostno pot, saj je ta že zagotovljena ob vsakem primeru. Služnostna pot, gospodje iz opozicije – žal, tudi ponavljanje dejstev vam ne pomaga – je že zagotovljena z ločeno plovbo in na podlagi členov UNCLAS-a, torej, Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu. Služnostna pot in neškodljiv prehod ladij sta že zdaj zagotovljena. Torej, ne zavajajte! Ne bodo arbitri odločali o tem, ampak bodo odločali o bistveno konkretnejši zadevi, to je, o stiku, o “junction”, ne o “vezi prema”, to je hrvaški prevod in če je preoblikovan za notranje potrebe Hrvaške, nas ne skrbi. Veste, kaj bo merodajno tam? Merodajno bo angleško besedilo, in v angleškem besedilu je beseda “junction”. Beseda “junction” pomeni “spoj”. Pojdite si ogledat hrvaški slovar in boste videli, da piše “spoj”, ne piše “veza”, piše “spoj”.

Tako zasnovan okvir arbitraže je korekten in realen, saj mora biti odločitev mednarodnopravno vzdržna in potrjena, hkrati pa pravična in mora zagotoviti stik Slovenije z mednarodnimi vodami. Tisti stik, ki ga sedaj imamo le teoretično in v željah, dejansko pa ne, saj so se že v času prejšnjih vlad slovenski ribiči izogibali ribarjenju v južni polovici Piranskega zaliva. O tem govori tudi predstavnik obalnih ribičev, gospod Novogradec, nekateri si upajo iti tudi na drugo stran, ampak veste koliko incidentov v prejšnjih letih je bilo zaradi tega. In če nočemo nadaljevati s prakso incidentov in konfliktnega soočanja med ribiči ali med policijo, bo treba stvari urediti in bo treba natančno določiti do kod lahko brez skrbi in brez strahu ribarijo lahko naši slovenski ribiči. Tudi policijski čolni in naša edina vojaška ladja, ko se redko odpravlja na pot proti jugu do odprtega morja, se običajno izogiba plovbi po domnevnem oziroma to kar mi pravimo, da je naše morje. Zakaj? Da ne bi prišlo do incidentov, raje gredo po italijanski strani in ne želijo seveda zaprositi hrvaške oblasti za kakšno dovoljenje, ker bi bilo to prejudic in to je prav. Ampak to se je dogajalo že v prejšnjih vladah. Torej ni bilo tako samoumevnega, ni bilo tako samoumevne uporabe naših voda. Stvari so bile vedno čudne. Recimo, tudi z zakonom določeno območje, ribolovno ekološko območje Slovenije je ostal samo v zakonu, ker tam inšpektorji ne plovejo, ne gredo si ogledovati razmere do Vrsarja. In to je dejstvo. Sporazum ni čarobna palica, ni čudež in kot vsi sporazumi v demokratični Evropi, ki temelji na sporazumevanju, ki temelji na kompromisih, na razumevanju problemov druge strani ne samo lastnih problemov. To je ključ Evrope. In če tega niste razumeli, žal niste niti za Evropo. Torej v demokratični Evropi ni, ne more biti za eno od strank idealen, je pa optimalen, stvaren in ugoden za obe sprti strani. Potreben je za mir in normalne sosedske odnose. Zato ga z razumom podpira ogromna večina slovenskih mednarodnih in pomorskih pravnikov. Tako na primer dekan pravne fakultete, dr. Rajko Pirnat, minister za pravosodje v prvi Demosovi vladi, opozarja, da se bo na referendumu odločalo o tem ali Slovenija zaupa mednarodnemu pravu ali pa je država, ki noče rešiti spora na miren način na njegovem temelji. Upam, da vsi spoštujemo kvalificiranost dr. Rajka Pirnata. Predstavnik …/Nerazumljivo./…, za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede, dr. Milan Brglez, ugotavlja, da z arbitražnim sporazumom je Hrvaška za določitev stika privolila tudi v to, da se poleg mednarodnega prava uporabljajo pravičnost in načela dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične rešitve, upoštevajoč vse relevantne okoliščine. S tem je prvič privolila, Hrvaška, da bi v tretje odločal po načelih pravičnosti, brez katerih bi bila slovenska argumentacija mnogo šibkejša kot takrat na Bledu. Takrat na Bledu je bila naša pozicija mnogo šibkejša kot je sedaj. Prvič se je zgodilo in to zaradi interesa Hrvaške da vstopi v Evropsko unijo, da je privolila na to načelo. Javno sporazum o arbitraži podpirajo tudi ugledni predstavniki slovenske civilne družbe, umetnosti, književnosti, kulture, športa in gospodarstva. Naj navedem le nekaj podpisnikov poziva “Razum za sporazum”. Med njimi najdemo pisatelje in publiciste kot so Tone Pavček, Ciril Zlobec, Tone Partljič, Aleš Debeljak, igralce in režiserje kot so Gojmir Lešnjak Gojc, Milena Zupančič, Dušan Juvanovič, Janez Pipam, umetnike kot so Jakob Brdar, Mirsad Begič, Roman Uranjek, glasbenike kot so Zoran Predin, Vlado Kreslin, Robert Pešut Magnifico, zgodovinarje in sociologe kot so Marko Kerševan, Joži Prijavec, Peter Štif, Rudi Rizman, Maca Jogan, Lev Kreft, Igor Pribac, Dušan Nečak, Niko Toš, Marko Uršič, Vesna Leskovšek, Boris Vezjak, Srečo Dragoš, rektor ljubljanske univerze Stane Pejovnik, prva rektorica Univerze na Primorskem Lucija Čok, novinarje, publiciste in voditelje, kot so Manca Košir, Mojca Drčar Murko, Sašo Hribar, Brane Rončel, sedanje, nekdanje vrhunske športnike, kot so Dejan Zavec, Vasilij Žbogar in Ivo Danev. In še mnogi ugledni Slovenci in Slovenke, podpisi katerih, ki še prihajajo si lahko ogledate na spletni strani Pobude “razum za sporazum”.

Vsi pozivajo k razumu in glasu za arbitražni sporazum. Vsem tem uglednim osebnostim se lahko le zahvalimo v upanju, da bo njihov glas treznosti upoštevan.

V Poslanski skupini Zares nimamo nobenih dvomov. Na referendumu bomo glasovali natančno tako, kot smo glasovali v tem Državnem zboru. Sporazum o arbitraži odločno podpiramo in tudi sklep odbora podpiramo. Hvala.