PS Zares o ZIntPK
Stališče glede Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije je na današnji, 24. izredni seji Državnega zbora (magnetogram) predstavila vodja poslanske skupine Cveta Oalokar Oražem.
(objavljamo magnetogram)
CVETKA ZALOKAR ORAŽEM:
Hvala lepa za besedo. Spoštovani gospod predsednik, spoštovana ministrica, spoštovani kolegi in kolegice!
Pred nami je tretje, zadnje branje Predloga zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. S sprejetjem predloga tega zakona se mudi, zato je bil tudi predlog Vlade, da ga obravnavamo na izredni seji, saj se izteka trenutni mandat Komisije za preprečevanje korupcije. Treba je imenovati novo komisijo in ne nazadnje zakon ureja marsikaj v zvezi z omenjeno komisijo. Stvari, kot jih ureja, v naši poslanski skupini podpiramo. Menimo, da so rešitve dobre, vključno z rešitvijo, da odslej v komisiji ne bo več pet funkcionarjev, ampak samo trije, kar pomeni ne nazadnje tudi manj plač za funkcionarje in prihranek. In drugič, vključno z rešitvijo, da člane protikorupcijske komisije imenuje predsednik države. Pri tem menimo, da je to dobra rešitev, da je ta rešitev boljša, kot da te člane imenuje Državni zbor.
Moram pa reči, da me na nek način preseneča to, da se takšno imenovanje veže kar samo in izključno na aktualnega predsednika. To imenovanje je vezano na kateregakoli predsednika države in seveda vzrok za to, da se oporeka takšni rešitvi, vsekakor ne more biti to in o tem, da je dr. Türk pravzaprav, kot je bilo rečeno, odlikoval Ertla in to naj bi bil vzrok, zaradi katerega mi ne bi smeli oziroma ne bi bilo primerno, da pristojnost imenovanja članov protikorupcijske komisije damo predsedniku države. To je vsekakor korektna rešitev. Ta funkcija ima velik ugled, ne nazadnje predsednik države je izvoljen na neposrednih volitvah in na ta način je njegova verodostojnost, vsakokratna verodostojnost prav gotovo velika in se s tem izognemo tudi politizaciji pri imenovanju članov protikorupcijske komisije.
Naj pa ponovim še nekatera druga znana dejstva v zvezi z vsebino zakona. Ta ureja in spodbuja pošteno in transparentno vedenje in odločanje javnih uslužbencev ter spodbuja tudi dobre prakse vseh vpletenih v procesih odločanja. Predlagani zakon po naši oceni uvaja rešitve, ki presegajo klasično poimenovanje preprečevanja korupcije in drugih družbeno nevarnih pojavov, prav tako zakon predvideva tudi nadaljnji obstoj komisije za preprečevanje korupcije, kar je bilo v preteklem mandatu prejšnje Vlade večkrat oporekano in so se iskale popolnoma druge neprimerne rešitve, ki bi bistveno znižale standard neodvisnosti komisije za preprečevanje korupcije in s tem tudi protikorupcijskega boja oziroma spopada s korupcijo v državi. S pristojnostmi prenovljene protikorupcijske komisije se krepi tudi vloga samostojnega in neodvisnega državnega organa za krepitev integritete, ter preprečevanje korupcije. To se nam zdi dobro in je prav gotovo korak naprej pri boju proti tem škodljivem družbenem pojavu.
Zanimiva je tudi rešitev, ki na nek način krepi vlogo posameznikov in institucij, posebej civilne družbe nevladnih organizacij in medijev, pri krepitvi integritete in transparentnosti, ter pri preprečevanju korupcije in drugih nezakonitosti v javnem sektorju. Strinjali se bomo, da lahko te institucije prav gotovo so in prepričana sem, da bodo tudi v prihodnje opravijo izjemno pomembno vlogo. Tako civilna družba, nevladna sfera, kot tudi mediji. So pomemben segment pri preprečevanju korupcije. V tem smislu se nam zdi smiselno in dobro, da tem dajemo določeno višjo vrednost in da na ta način nikakor ne moremo govoriti, da se to protikorupcijsko leglo še bolj krepi, kot je bilo, bom rekla, na precej nenavaden način, prikazano pri tistih, ki tej rešitvi vključevanja civilne družb nevladne sfere in medijev v preprečevanje korupcije, ki jo na tak način prikazujejo.
V Poslanski skupini Zares ponovno tudi izpostavljamo poglavje o lobiranju, ki je novost. Prvič bomo v Sloveniji to novost uvedli v pravni red in s tem uredili tako registracijo lobistov, ki je v tem trenutku ni. Njihove pravice in obveznosti, nadzor nad njihovim delom, sankcije za kršitve, storjene pri lobiranju. Jaz ne vem, zakaj tolikšno nasprotovanje tej rešitvi, kajti mnoge države so to že uvedle v svoj pravni red in ugotovile, da prinaša precejšnje pozitivne učinke. Lobiranje in lobiji so namreč pojav, ki ga zaradi njihove dvojne narave, ki se izraža tako v želenih kot v neželenih vsebinah in oblikah pojavljanja, ki ga vsi sodobni politični sistemi želijo na nek način regulirati in umestiti v pravni red, ga nadzorovati, sankcionirati in ga narediti bolj preglednega.
Morda tistim, ki temu nasprotujejo zadeva ni všeč zato, ker bi si želeli meglenost pri lobiranju še v naprej. Če pri tem samo obudimo spomin na to, kaj se je dogajalo in kakšno je bilo lobiranje v primeru nakupa Patrij, potem mislim, da bi bila zadeva na marsikateri točki drugačna, če bi tisti lobisti morali svojo dejavnost ustrezno prijaviti in bi mi točno vedeli že v naprej, kdo lobira za neki posel. Mislim, da se nekako jasno vidi, zakaj nekatere opcije takšnim rešitvam nasprotujejo. Nenazadnje morda lahko celo ugibamo, da si želijo še naprej biti blizu tem virom, tako odločanja kot tudi določenim finančnim učinkom, ki jih tako skrito lobiranje daje in kjer prihaja do določenih sinergij med lobisti in posameznimi političnimi opcijami.
Zaradi vsega tega menimo, da je predlog zakona, ki je pred nami v tretji obravnavi dober. V Poslanski skupini Zares bomo predlog zakona podprli, saj menimo, da zakon določa nove standarde, je napredek, je nadgradnja trenutnih rešitev v zvezi s premagovanjem korupcije in nepoštenega delovanja posameznikov predvsem pa seveda funkcionarjev v Republiki Sloveniji.
