Arbitražni sporazum in Blejsko jezero
Želel bi si, da bi bil vsaj en stavek iz včerajšnjega (3. maj 2010) “referendumsko-arbitražnega” nastopa Janeza Janše v Državnem zboru resničen. In sicer tisti, ki govori, da obstaja alternativa na referendumu eventualno zavrnjenemu zakonu o ratifikaciji arbitražnega sporazuma. V svojem drugem nastopu (v prime timu med 18:30 in 19:00) pravi Janša med drugim tudi naslednje: “Obstaja pa seveda še druga možnost, ki je še hitrejša, enkrat je že bil izpogajan nek sporazum, ki ga Hrvaška ni ratificirala. Če se ji mudi, naj ga ratificirajo in bo problem rešen“. Janša seveda govori o sporazumu Drnovšek-Račan, sporazumu torej, ki bi v slovenskem parlamentu nedvomno dobil 2/3 podporo tudi še danes, na Hrvaškem pa je bil enoglasno zavrnjen, ko ga je Račanova vlada sicer že sprejela.
Ali se lahko torej vrnemo k sporazumu Drnovšek-Račan, ali lahko ta sporazum sploh držimo pri življenju kot realno opcijo, tudi če se Hrvaška z njim (še) ne strinja? Žal po mojem mnenju ne. Ta možnost je bila dokončno pokopana tiste avgustovske nedelje leta 2007 na Bledu, ko je pred v soncu se lesketajočim jezerom vpričo malo odsotnega in presenečenega Janeza Janše Sanader kratkomalo izjavil da bo Meddržavno sodišče v Haagu rešilo mejni spor med obema državama. Janša tedaj na licu mesta, niti pozneje ni javno reagiral. Danes se brani, da ni podpisal skupne izjave za tisk, kar je pač malo vredno dejstvo, saj prav zato ni bila nikoli objavljena. Besede Iva Sanaderja pa so bile javno objavljene, še več – na veliko so jih povzemali in prenašali domači in tuji mediji.
Da bi razumeli kontekst in pravo vrednost Janševih izjav v kontekstu referendumske razprave, se je treba vrniti malo v zgodovino. V konec devetdesetih let in na začetek tega stoletja. Slovenija je začela s pristopnimi pogajanji. Urejanje mejnih vprašanj ni bila velika tema pogajanj, je pa EU izrazila pričakovanje, da bo Slovenija rešila tudi vprašanje meje s Hrvaško. To je bil tudi razlog, da se je Drnovšek v veliki diskreciji, pa vendarle ob konzultacijah s tedanjo opozicijo – predvsem Janezom Janšo lotil dogovarjanja z Račanom. Rezultat je bil znan – potrjen sporazum na obeh vladah in potem enoglasno zavrnjen v hrvaški politiki. Z zavrnitvijo je bila Hrvaška postavljena v defenziven položaj, cilj njene “mejne politike” v odnosu do Slovenije pa je bil enostaven – proč od sporazuma Drnovšek-Račan in prenos odločitve na mednarodno sodno telo. Vse do leta 2005 torej do Brionskega sporazuma smo v Ropovi vladi imeli lahko delo, kadar so nas vprašali, kako kaj urejevanje meje s Hrvaško? Odgovor je bil enostaven, sporazum je pripravljen, potrjen tudi na hrvaški vladi, čakamo, da bo hrvaška politika našla dovolj zrelosti, da ga sprejme in potrdi. Mi smo svoje delo opravili. To je bil zelo prepričljiv odgovor in naši tuji sogovorniki so ga dobro razumeli.
Stvari so se začele spreminjati po spremembi oblasti v Sloveniji, hkrati pa se je že začelo približevanje Hrvaške EU. Počasi so začeli prihajati glasovi o pritiskih predvsem preko Evropske ljudske stranke, v kateri je imel Sanader pomemben vpliv, na Janševo vlado naj za božjo voljo pristane na reševanje mejnega vprašanja pred mednarodnim sodnim telesom. Rezultat je blejsko srečanje in “načelen dogovor” s vključitvi tretjega v reševanje spora in, kot že zapisano, “pokopan” sporazum Drnovšek-Račan. Janša ima prav, ko pravi, da tega ni naredil brez vednosti tedanje opozicije, vendar zavaja, ko trdi, da je (nehote) pristal na Haaško sodišče z njenim soglasjem. V zvezi s tem sta pomembna dva sestanka – eden pred in drugi po blejskem srečanju. Na zadnjem sem bil kot predstavnik Zaresa prisoten sam, na prvem pa je bil prisoten Matej Lahovnik. Na prvem sestanku je Janša dobil soglasje, da se lahko pogovarja tudi o možni vključitvi tretjega (arbitraža, sodišče, mediacija) v reševanje spora, nikakor pa ni dobil soglasja, da lahko pristane na konkretno Meddržavno sodišče v Haagu. Drugega sestanka se spomnim zelo dobro, predvsem po turobnem vzdušju in številnih vprašanjih ter zahtevah za pojasnjevanje, kaj se je dejansko zgodilo na Bledu. Še najbolj “konstruktiven” je bil Pahor, drugi, vključno s predstavnikom tedaj vladne SLS Janezom Podobnikom, smo bili precej nejevoljni. Meni je bilo jasno. Zapravili so sporazum Drnovšek-Račan in pomembno prednost, ki smo jo imeli v odnosu do Hrvatov. Še najrajši bi preprosto zavrnil dogovor, vendar sem, to priznam, okleval – ali naj tvegam politični razkol ob blejskem načelnem soglasju in gremo z dežja pod kap, ali pa naj vsaj navzven ohranimo enotnost in poskusimo rešiti, kar se rešiti da … ustanovitev komisije ekspertov ipd … relativiziranje odločitve za Haaško sodišče. Mislim, da sem za medije po sestanku izjavil, da bomo šele videli skozi proces, če bo tisti tretji res Haaško sodišče in da je tudi nerešitev spora boljša od slabe rešitve. O tem sem napisal celo blog na spletni strani stranke Zares. V bistvu je celotna opozicija ravnala povsem drugače, kot ravna Janez Janša ob arbitražnem sporazumu. Čeprav nezadovoljna, ni tvegala javnega razkola, prav zaradi tega, da ne bi še poslabšala položaja – Janše pa takšne okoliščine ne zanimajo, prav to, da lahko iz tega potegne politične točke – in ne interesi države – so njegov končni in zadnji cilj. Zato tako tudi nastopa.
Če je bila ključna politična drža Hrvaške do blejskega srečanja stran od sporazuma Drnovšek-Račan, mora biti po tem srečanju ključna slovenska politična usmeritev, stran od “načelnega soglasja za Haaško sodišče“. Zakaj? Haaško sodišče je, recimo temu geografsko sodišče, kar pomeni da ob raznih mejnih sporih vzame v roke določbe mednarodnega prava ter ravnilo, šestilo in kotomer, ter določi mejo. Zunanje okoliščine sodnikov ne brigajo dosti in kaj bi to pomenilo za nas, bi moralo biti vsakomur znano. Že res, da njegov statut v drugem odstavku 38. člena dopušča odločanje po načelu ex aequo et bono, vendar če se obe strani strinjata. Do tega dogovora Janša s Hrvati ni prišel. Pa tudi če bi, se po mojem mnenju, in pri tem se razlikujem od nekaterih zagovornikih načela zunanje pravičnosti tako iz pozicije kot opozicije, nanj ne bi kazalo zanašati. Malo se je treba ozreti po filozofiji prava. Za pravno normo velja predpostavka, da je notranje, torej inherentno pravična, če ni, je kljub njeni pravni veljavnosti omajana njena legitimnost. V to pa sodniki neradi pristajajo, saj se za razliko od veljavne pravne norme šele morajo dogovoriti, kaj je tisto, kar je temelj zunanje pravičnosti. To pa utre pot k subjektivni presoji, ki je nasprotna presoji po objektivni pravni normi, hkrati pa ji odvzema še inherentno pravičnost. Zato je takšnih presojanj malo, bojda Meddržavno sodišče po načelu ex aequo et bono še ni razsojalo.
Prav v tem je po mojem mnenju velika prednost arbitražnega sporazuma. Je telo sui generis in pravila, po katerih se odloča, so postavljene prav v tem sporazumu. Med njimi je tudi določitev stika Slovenije z mednarodnimi vodami. Če že moramo iti v reševanje mejnega spora s Hrvaško s pomočjo tretjega (sporazum Drnovšek-Račan je pogoltnilo Blejsko jezero), je arbitražni sporazum – takšen, kot smo ga ratificirali v Državnem zboru – daleč najboljša rešitev. Je daleč pod mejo nerazumnega tveganja, v katerega bi se spustili, če bi sledili Janševi poti.
