Izziv našega časa: nova – stara ekološka etika
Če so konec prejšnjega stoletja na globalni ravni zaznamovale razprave o trajnostnem razvoju kot novi razvojni paradigmi, so za začetek 21. stoletja značilne razprave o globalnem vplivu podnebnih sprememb in v zvezi s tem o globalni odgovornosti, ki jo, sicer ne preveč uspešno, predstavlja Kjotski sporazum.
Trajnostni razvoj še zdaleč ni preživeta tema, vendar so ga nadgradili konkretnejši, oprijemljivejši okoljski izzivi. V 90. letih prejšnjega stoletja se je prvič zgodilo, da so, kot navajajo nekateri sociologi, politiki in gospodarstveniki, prevzeli diskurz, jezik okoljevarstvenikov.
Če kdaj, potem je prav v današnjem času, ko se naš planet že zelo očitno spopada s posledicami preseženih »meja rasti«, nujno sodelovanje vseh akterjev – politike, civilne družbe in gospodarstva. Ob tem pa se, tudi zaradi razvoja in vse bolj množične uporabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij, vse aktivneje in neposredno angažirajo tudi posameznice in posamezniki. Aktivno državljanstvo je torej na področju ekologije resnično živo.
Bolj kot spremembe v oblikovanju politik in v jeziku politikov, ki si danes ne moremo več privoščiti, da bi ne upoštevali okoljskih težav in iskali rešitev zanje, so pomembne spremembe v našem pogledu na svet, na nas same, našo lastno odgovornost, našo vlogo v svetu. Za to, da bi postali bolj osveščena družbena skupnost, skupnost posameznic in posameznikov, ki nase prevzemajo del odgovornosti za globalno pravičnost in stanje svetovnih naravnih virov, je treba opustiti t. im. antropocentrično etiko in preiti k t. im. ekološki etiki. Antropocentrizem je značilnost modernih družb, predvsem zahodnega tipa, kjer je (bil) v ospredju človek in njegove potrebe, in ko je bilo vse drugo (živali, rastline, naravni viri itd.) podrejeno njegovemu razvoju, ki se je do nedavna meril zgolj v gospodarski rasti.
Danes, ko se že zelo drastično soočamo s posledicami ogroženosti in omejenosti naravnih virov (pitne vode, obdelovalne zemlje, neobnovljivih energentov itd.) je čas, da razmislimo o temeljih moderne družbe. V ospredje (znova) stopa ekološka etika, ki so jo sicer že pred tisočletji in ponekod še vedno, poznala starodavna ljudstva – zavedanje, da na tem planetu nismo sami, še manj pa gospodarji vsega, temveč smo samo del kompleksnega in občutljivega (eko) sistema. Da smo tu le začasno, gostje, ki morajo »stanovanje« za seboj pustiti pospravljeno in na voljo drugim. Svetovna komisija OZN za okolje in razvoj, znana tudi kot »Brundtlandska komisija«, je v znamenitem poročilu o okoljski ogroženosti planeta »Naša skupna prihodnost« (1987) trajnostni razvoj opredelila kot “/…/ razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjosti, ne da bi prizadel zmožnost prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe”.
Kot dediči te nove – stare etike, ki poudarja predvsem odgovornost za lastna dejanja, pa tudi za svet okoli sebe, vključno z dogajanji v naravnih sistemih (saj družbeni nanje neizbežno vplivajo, jih preoblikujejo, kot vidimo, tudi uničujejo), se moramo vedno znova učiti o sebi in svetu, ki nas obdaja.
Nova znanja in spoznanja so tista, ki vodijo v spremembe naših ravnanj, te pa so nujne, saj nas mati Zemlja vse bolj dramatično opozarja, da ne ravnamo prav, da gremo s svojim pehanjem za materialnim bogastvom predaleč. Znanje o (socialni) ekologiji, o medsebojni prepletenosti naravnih in družbenih dejavnikov in vplivov, je temelj, na podlagi katerega bomo lahko spremenili pogled na svet in svojo lastno vlogo v njem. To pa je nujno, če želimo preživeti v civilizacijskem smislu in predvsem ohraniti planet. Slednje preprosto dolgujemo našim potomcem.
* Besedilo bo objavljeno v “Priročniku za izvajanje mladinskih ekoloških delavnic”
