Iz predvolilnih v tožilske kabinete nič več
Vsaka parlamentarna stranka ima poslovniško možnost zahtevati državnozborsko razpravo o različnih vsebih in tudi včerajšnja zahteva za sklic nujne seje Odbora za notranjo politiko in pravosodje je povsem legalen inštrument opozicijskega dela. Žal pa je utemeljitev zahteve po razpravi o pritiskih na tožilstvo ponavljanje stare navade SDS, ko tat kriči primite tatu!
V utemeljitvi omenjene zahteve SDS navaja zakonita dejanja ministra in poslancev državnega zbora, ki naj bi dokazovala nezakonit pritisk na nedvisnost tožilstva. Zakonito delo poslancev in ministra problematizirajo, povsem neproblematično pa se jim zdi evidentno kršenje 66. in 66.d člena Zakona o državnem tožilstvu. Po mnenju SDS se v zvezi z delom tožilstva ne sme nihče oglašati, GDT pa notranji nadzor lahko izvaja ne samo po vseh zakonitih poteh, temveč je prvi državni tožilki pri tem dovoljeno tudi kršenje zakona.
V SDS tako ostajajo zvesti svoji tradicionalni dvoličnosti: ko GDT preganja novinarja, ki si drzne preiskovati stranpoti bivše vlade, je za SDS to pokazatelj strokovnosti, ko pa krši (celo svoj osnovni, tožilski) zakon, z jasno intenco dnevnopolitičnega angažmaja, pa je to kronski dokaz njene neodvisnosti.
Tudi v LDS in Zares smo mnenja, da se na tožilstvo vrši pritisk, vendar ne s strani pristojnega ministra, vlade ali koalicijskih strank, temveč so za to odgovorni tisti, ki so si v funkcijo prvega državnega tožilca drznili imenovati profilirano in angažirano strankarsko aktivistko.
V LDS in Zares se bomo zavzeli za neodvisno in nepristransko tožilstvo. V ta namen bi bilo smiselno razmisliti o tem, kako bi spremenili način odločanja oziroma imenovanja generalne državne tožilke, da ne bi bilo več mogoče, da bi državno tožilstvo (p)ostalo čakalnica ministrov, neuspešnih predsedniških kandidatov in drugih strankarskih aktivistov.
Upamo, da bodo svojo zmoto spoznali tudi v SDS in takšno ureditev v Državnem zboru podprli.
Poslanska skupina Zares
Poslanski klub LDS