Klimatske spremembe: ali bo leto 2012 prišlo prezgodaj?
Danes se je začela 15. konferenca držav pogodbenic Konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah in, kar po navadi zanemarjamo, 5. konferenca držav pogodbenic Kyotskega protokola – do sedaj edinega zavezujočega protokola, ki si je za cilj zastavil zmanjševanje toplogrednih plinov (TGP). Kot to danes radi rečemo – vrh v Kopenhagnu je globalni dogodek, tako po medijski izpostavljenosti, še bolj pa po dejstvu, da se ukvarja z enim od najbolj perečih globalnih problemov – to je s klimatskimi spremembami.
Vrh v Kopenhagnu je bil že vnaprej označen kot prelomno srečanje, saj naj bi dve leti pred iztekom Kyotskega protokola prav na tem vrhu dosegli dogovor o novem zavezujočem sporazumu, kar bi seveda omogočilo, da se po letu 2012, ko se zaveze po Kyotskem sporazumu iztečejo, nadaljujejo organizirana in zavezujoča prizadevanja mednarodne skupnosti za zmanjševanje emisij TGP in za prilagajanje na podnebne spremembe. V tem prispevku se ne bom ukvarjal s pomanjkljivostmi in slabostmi Kyotskega protokola – navsezadnje so emisije TGP od njegovega podpisa v letu 1997 narasle za 20%, ocena pa je, da bi narasle še mnogo več, če ne bi bil podpisan.
Vprašanje za Kopenhagen je, kakšna bo usoda postkyotskega dogovora in kdaj ga lahko pričakujemo. Vrh v Kopenhagnu se je že začel s prelomljeno obljubo. Sodeč po besedah glavnega pogajalca Yva de Boera se na konferenci pričakuje »okvirni dogovor« brez podrobnosti in s tem brez upoštevanja vrednih konkretnih zavez, saj lahko eventuelni splošni dogovor za zmanjšanje emisij TGP od 15 do 20% do leta 2020 smatramo kot »business as usual« torej za zaveze, ki bi jih verjetno izpolnili tako ali tako, že zaradi redkosti ogljikovodikovih energentov in s tem povezanega naraščanja njihovih cen. Že nekaj časa, vsaj pa od konference na Baliju, je tudi jasno, da bo »arhitektura« novega postkyotskega dogovora precej drugačna od tega, kar imamo sedaj. Lahko predvidevamo, da bo novi dogovor, ki se bo oblikoval po Kopenhagnu bolj ali manj seštevek posameznih nacionalnih strategij »velikih igralcev« – od EU, ZDA pa do Indije, Kitajske in Brazilije in bo zato močno podvržen skušnjavi »brezplačne vožnje« (free rider dilemma) in nekooperativne igre v pomenu »zakaj bi se mi trudili, če se drugi ne«. Dejstvo, da Kyotski sporazum ni imel zavez za hitro se razvijajoča gospodarstva že omenjenih držav in še cele vrste drugih – predvsem ZDA, je bila njegova slabost, zato je vključevanje teh držav v »postkyotsko arhitekturo« pomemben dosežek, vendar z negotovim rezultatom. Zato, ker se bo dogovarjanje soočilo s problemom okoljske ali če hočete »klimatske pravičnosti« – kaj smemo zahtevati od držav, ki imajo nizke emisije TGP na prebivalca, hkrati pa te emisije zaradi hitre gospodarske rasti in velikega števila prebivalcev zelo strmo naraščajo?
Z dobro mero ironije lahko ugotovimo, da bo leto 2012 za spopadanje s klimatskimi spremembami prišlo prehitro. Iz medijskih sporočil, ki jih različni akterji na globalni ravni pošiljajo svetu, lahko jasno razberemo, da so se posamezne države pripravljene zavezati za razmeroma velika znižanja emisij TGP, tja od 40 do 60 ali celo 80% do leta 2040 ali 2050, zelo nerade pa sprejemajo zaveze za pomembnejše zmanjšanje do leta 2020, torej za časovno obdobje, ki spada v horizont ukrepanja sedanjih odločevalcev. Izjema pri tem je Evropska unija, ki je vsaj deloma pretrgala z dilemo »brezplačne vožnje« in se je enostransko zavezala za zmanjšanje emisij TGP za 20%, tudi če druge države ne bodo storile nič omembe vrednega in za -30%, če bo prišlo do ustreznega dogovora.
Naslednje vprašanje na katerega Kopenhagen ne bo dal zavezujočega dogovora je, kako financirati prehod na nizko ogljične in neogljične tehnologije. Ideja, da bi visoko razvite države manj razvitim posredovale ustrezne tehnologije je seveda nerealna, saj te tehnologije niso v lasti držav ali vlad. Sredstva, ki so jih te države pripravljene in zmožne ponuditi manj razvitim pa seveda niti slučajno ne dosegajo potreb. Vprašanja drugih mehanizmov od obdavčevanja emisij, emisijskih trgovalnih shem, »mehanizmov čistega razvoja« v novih okoliščinah ostajajo odprta.
In kaj počenja Slovenija v teh procesih? Nič posebnega. Skrila se je pod skupno stališče EU in že nekaj let nazaj zamudila, da bi odigrala bolj pomembno vlogo, ki bi jo lahko. Če upoštevamo dejstvo, da se izza prizadevanj za zmanjševanje TGP skriva tudi tekma za prehod v nizko ogljično družbo, Slovenija pa nima omembe vrednih ogljikovodikovih energentov, bi v lastno korist lahko potegnila nekaj bolj ambicioznih ukrepov. Še več kot to, tudi prizadevanja vlade v zadnje letu niso razlog za veselje, kvečjemu za manjše razočaranje. Res je, da je bila po »težkih mukah« ustanovljena Služba vlade za podnebne spremembe, za katero upamo, da bo po Kopenhagnu postala operativna. Žal pa je bil zavrnjen predlog Zaresa, da bi to službo vodila ministrica brez listnice. Seveda smo imeli v mislih dr. Lučko Kajfež Bogataj, ki bi poleg strokovno politične lahko odigrala tudi pomembno osveščevalno vlogo. Ko je pred dobrim tednom dni stari/novi predsednik Evropske komisije Barroso objavil tudi ime nove evropske komisarke za klimatske spremembe, sem lahko samo skomignil z rameni. Zopet smo zamudili! Naš predlog (po zgledu Združenega kraljestva) so uresničili drugi.
