“Verjamemo v novo politiko”

Magnetogram govora predsednika stranke Zares – nova politika na 4. konvenciji v Celju.

Spoštovane zaresovke in zaresovci!

Točka dnevnega reda, katere uvodni del po funkciji pripada meni, se imenuje “Letno poročilo o preteklem delu in predlog političnih usmeritev za prihodnje leto”. To je zadnja konvencija, na kateri bo sedanja politična garnitura, če lahko tako rečem, vodilna ekipa stranke Zares, ki ima triletni mandat, govorila tudi o drugem delu te točke, torej ne le poročala o preteklem delu. V prihodnjem letu bo konvencija, na kateri se bomo seznanili z izidi tajnih, neposrednih in vse članice in člane vključujočih volitev vodstva stranke Zares.

Trenutek za takšen pregled narejenega in razmislek o novih načrtih je več kot primeren. Poskušal bom ne biti predolg, saj je smiselno, da na tem forumu danes ne govorim samo jaz, ampak da se sliši več glasov in se vzpostavi primeren dialog. Pred dobrim mesecem smo praznovali drugo obletnico ustanovitve stranke – ob tem podatku se zdi, da čas včasih teče neverjetno počasi. Zgodilo se nam je – pa tudi zgodilo se je ravno zaradi nas – na časovno enoto neverjetno veliko reči.

Danes, kot veste, mineva natanko leto dni, odkar je nastopila svoj mandat vlada, v kateri je pomemben delež odgovornosti prevzela tudi stranka Zares. Za nami je tudi slabo leto – ki je bilo v nekaterih ozirih seveda nič manj dobro – od našega zadnjega tovrstnega srečanja – konvencije v takrat beli Kranjski Gori. Pri tem seveda ne gre za podnebne spremembe – čeprav se je klima v tem času spremenila – spremembe so namreč posvetne: v dobrem in slabem, a zato nič manj upoštevanja in obravnave vredne. Posvetili jim bomo nujno pozornost – z mojim uvodom, uvidi mojih kolegov iz vlade in poslanske skupine, ter seveda predvsem z razpravami vseh vas, ki ste prišli danes v knežje mesto s kritično skrbjo in zavzetostjo.

Zato se bom v svojem uvodnem prispevku (z veseljem se bom izzvan ali ne kasneje vključeval v debato, saj vseh tem ni mogoče zadovoljivo izčrpati), za katerega želim, da ponudi predvsem dovolj iztočnic za odprto in realistično razpravo, osredotočil na po mojem mnenju ključne dileme projekta stranke Zares, kot jih vidim danes, po tem letu dni. Gre za aktualne dileme, čeprav se nam kot temeljne ponujajo že od vsega začetka. A v tem je njihova temeljnost in je tudi možnost naše drugačnosti – novosti naše politike. Preskočil bom več kot 25 gosto popisanih strani, ki v grobem povzemajo naše aktivnosti v zadnjem letu: čeprav jih poznamo, saj so v glavnem sproti evidentirane na naši spletni strani, ki še vedno beleži visok obisk, pa nam skozi čas uhaja vtis o vsakodnevnosti naporov uveljavljanja našega programa. Po posameznih sklopih bodo spregovorili sodelavci iz poslanske skupine o njihovih prizadevanjih in opažanjih, iz aparata stranke o naporih povezanih z vzdrževanjem aktivnosti programskih odborov in uspehih pri formiranju novih občinskih odborov: ta hip prebijamo magično številko 100, kar je zelo pomembno v luči lokalnih volitev prihodnje leto – po DZ in EU še zadnjih, skozi katere se bomo vzpostavili v vseh klasičnih dimenzijah politične stranke, čemur smo že in bomo v prihodnjem letu še bolj namenili izdatno pozornost.

Smo še vedno edina stranka, ki se svojemu članstvu ne izmika skozi delegatske ožine kongresov: ne le neposredne volitve vodstva stranke, tudi vsakoletne konvencije predstavljajo enkratno priložnost odprtega dialoga vseh o vsem in vsakomur, zato je prav, da si za to pri tej točki dnevnega reda in pri odločitvi, ki je na njenem koncu, vzamemo dovolj časa.

Ko smo se srečali lanskega decembra na zboru vseh članic in članov v zasneženi Kranjski Gori, smo na ozadju pretečene poti, polne poetičnosti v starodobnem pomenu ustvarjanja nečesa novega, lahko le slutili vijugavost in zahtevnost strmine pred nami – pred nami so vršiške serpentine, sem napovedal takrat.

V tem letu se je krepilo spoznanje o širini in globini globalne gospodarske krize, ki ji je bila v Sloveniji zaradi vrste let zamujenih priložnosti in lahkomiselnega uveljavljanja napačnih prioritet dodana še razsežnost razvojnega zaostajanja in strukturne neprilagojenosti. Dediščinska razprava je neusmiljeno razgalila: leta rasti so bila uporabljena napačno, še več: bila so zlorabljena. Prejšnja vlada je v času konjunkture ustvarila podporno okolje za lastniško konsolidacijo slovenskih podjetij in podporno okolje za izbrane tajkune, ne pa za tehnološko prestrukturiranje in na znanju temelječem razvoju.

Ob tem smo bili kot stranka izpostavljeni pastem in nevarnostim, ki prežijo na vsako manjšo koalicijsko stranko, še posebej, če je ta na začetku svoje poti, in še bolj posebej, če je ta odločilno prispevala k zamenjavi stare oblasti, na presenečenje domala vseh dobila izrazito podporo in mandat volilk in volilcev za svoj ambiciozen projekt nove politike, takšne, ki se nima namena prilagajati uveljavljenim starim vzorcem in je tako praktično vsem trn v peti.

V tem letu dni politične proze in spoprijema z njeno trdoživo in trdovratno realnostjo smo dosegli in doživeli marsikaj: uspehe in neuspehe, vzpone in padce, napake in lekcije… Skozi protikrizne ukrepe, tajkunske reprograme, proračune in rebalanse, evropske volitve (mimogrede: smo edina stranka, ki se je na novo prebila v EU parlament), lastne zakonodajne projekte, afere in preiskovalne komisije … smo lahko izkusili, da nove politike ni samo težavno izvajati, ampak jo tudi prepoznati in pripoznati. Tako s strani drugih kot tudi nas samih. Predvsem nas samih! Vsi smo obremenjeni z logiko »vse ali nič«, s preživeto idejo velikih enkratnih potez, ki naj bi bombastično spreminjale svet in tok zgodovine. Izkazuje se trdovratnost iluzije, optične prevare, da glede problemov te države, ali pa stranke, tudi planeta konec koncev, obstaja neka enostavna rešitev. Nek oster rez, zaresna zareza. In da bodo lepši drugi časi, kot je nekdo rekel davno tega, prišli elegantno – tako, kot pride jutro po neprespani noči. Plitva zadihanost, ki spremlja to vsakodnevno, vsakourno vročično prežo na ta enkratni odrešilni dogodek z veliko začetnico, je zgolj očiten zunanji znak, histerični simptom tega, da so pri teh pričakovanjih na delu motivi in instinkti, ki z uporabo uma in duha – torej s tistim, kar smo postavili v središče našega projekta nove politike – nimajo opravka. Ta težava resnega soočenja z realnimi dimenzijami problemov ostaja še naprej izziv vsakršne nove politike. Dopovedati sebi in drugim, da ne gre za posamezne osebe, politike, stranke, pozicije in opozicije, koalicije in vlade … To je vse spremenljivo in pogrešljivo. Gre za nasprotno – sposobnost spoprijema z lastnimi omejitvami, navadami in razvadami, načinom samorazumevanja in razumevanja drugih, malikovanjem uspeha, ki neuspeha ne vidi kot svojega nujnega sestavnega dela, etape na svoji poti, nagrajevanja povprečnosti, krepitve prerazdeljevalske namesto ustvarjalske logike – in še bi lahko našteval.

Slovenija je še vedno – in to je vedno bolj očitno – na razpotju: ali se bo sposobna ozreti vase, narediti korenite spremembe v temeljnem družbenem dogovoru in tako zagotoviti sebi in prihodnjim generacijam prihodnost, ki ne bo večno in vedno odložena na boljše čase, ali pa se bo izčrpala – in to je krvavo realna alternativa – v prezadeljevanju vedno manjšega obsega ustvarjenega in v nujni in neizbežni vzporednici: naraščajoči nestrpnosti, nenehnem proizvajanju sovražnikov in krivcev, ki so vedno drugi. Doma, med nami, v odnosu do posameznih družbenih skupin, pa tudi – kot lepo vidimo v primeru oponiranja arbitražnemu sporazumu – v soseščini in na tujem.

Na poti, na katero stavimo v Zares, ni epohalnih odkritij, ni enkratne veleumne poteze – je le množiča drobnih, premišljenih, strpnih, vztrajnih poskusov, korakov, naporov, prepričevanj. In tu smo naredili več, kot smo pogosto sami pripravljeni priznati. Zato samo nekaj primerov:

• Po večletnem prizadevanju za neko veliko samoumevnost smo uspeli v tem letu vendarle uresničiti tisto, kar je zahtevalo preko peticije, pri kateri smo sodelovali, več kot 46.000 državljank in državljanov – da se cepljenje proti HPV s tem šolskim letom izvaja brezplačno.
• Vlada je na naš predlog prepolovila sejnine in omejila višino nagrad upravam v državni lasti.
• Povečali smo, to je bila tudi naša programska zahteva, sredstva za raziskave in razvoj za večkratnik in s tem po več kot 20 letih vzpostavila pozitiven trend na tem področju.
• Državni zbor je sprejel zakon, za katerega smo se borili zadnja leta prejšnjega mandata – zakon, ki dovoljuje gojenje gensko spremenjenih organizmov izključno s soglasjem lastnikov sosednjih zemljišč in s katerim bomo zaščitili konvencionalno, integrirano in ekološko kmetovanje.
• V zakon o visokem šolstvu smo iz nekega stampeda, ki je meril na kvantiteto, začeli ponovno uvajati kriterije kakovosti z ustanovitvijo agencije za kakovost v visokem šolstvu, skladno z evropskimi standardi.
• Vzpostavili smo prvi sklad tveganega kapitala, ki je namenjen podpori podjetniških idej in načrtov, za katere doslej niso imeli podpore in posluha države za svoje načrte.
• Uvedli smo stimulativne subvencije za pridobivanje elektrike iz obnovljivih virov. Pomemben droben korak, ki je ključen na poti drugačne energetske samozadostnosti.
• Poslanska skupina Zares je v koalicijsko usklajevanje vložila predlog za spremembo ustave, s katerim bi dokončno odpravili anomalije v referendumski ureditvi, ki omogoča zlorabe in odvrača ljudi od uporabe tega temeljnega instrumenta neposredne demokracije.
• V trenutku, ko se je zdelo nemogoče, je bil dosežen socialni sporazum o zaustavitvi rasti plač v javnem sektorju.
• Prav tako je bila sprejeta resolucija o normativni dejavnosti, ki – ne da bi se vsi dobro zavedali – pomeni velik korak pri spremenjenem in bolj odgovornem obnašanju države pri sprejemanju predpisov, vključevanje javnosti, nevladne sfere v te postopke in predvsem administrativno razbremenjevanje celotne družbe.
• Skupaj s celotno strokovno javnostjo je bil pripravljen nov zakon o RTV.
• (…)

Nova politika je torej v opustitvi “bombastičnega” pogleda, je sprijaznenje, da je potrebno vztrajno in tudi mukotrpno delati korak za korakom, kljub zlonamernežem postavljati zidak za zidakom, neutrudno sestavljati drobce kljub občutku, da gre morda le za hišo iz kart ali verigo domin, in da bo celotna slika vidna šele čez čas, z razdalje, ki presega okvire posameznega mandata. To je tista nepopustljivost, h kateri nas je preko preštevilnih angažiranih komentarjev na naši spletni strani vse do zadnjega spodbujal in priganjal velikan drobne postave – letos poleti se je žal poslovil – naš Peter Božič.

Vse to je kontekst našega početja, ozadje občasnega, a vseskozi prisotnega nezadovoljstva in negotovosti, ki ju lahko neredko razbiramo pri sebi in med seboj tudi v tem letu. Nezaupljivost do samih sebe je znak živosti in zdravja, tako jo razumem in ta konvencija je nekaj, kar k temu prispeva.

Začetki so vedno herojski: težki, a ker greš iz nič, je vse uspeh – poezija. Zdaj smo v času proze – to leto smo preizkušali svojo sposobnost, ali lahko ta proza zveni bolj poetično, alo lahko naredimo nekaj tam, kjer je danes še vedno nič? To je naš problem in preizkusni kamen nove politike.

Odločitev za ukvarjanje s politiko je vsaj zame nekaj zelo osebnega in kot takšnega tudi neenostavnega. Morda to najbolj občutiš v redkih, a vendarle, trenutkih sublimnosti. Sam sem jih v dveh desetletjih v politiki doživel kar nekaj: 92, 94, skozi medij glasbe, 2000, 2004 skozi izbrane verze. Za letos ne vem, pustimo se presenetiti – navsezadnje sublimnosti ni mogoče programirati – zgodi se individualno, ker je stik, pravzaprav kratek stik med osebnim in javnim, notranjim in zunanjim. Gotovo pa sem to občutil tudi 6. oktobra 2007, ko je bil medij tega posebnega doživetja filozofija: kot se verjetno spomnite, smo ustanovitveno konvencijo pričeli nekonvencionalno: z odlomkom iz Platonove oz. Sokratove Apologije v monodramski izvedbi igralca Petra Ternovška. Preroško – kdo bi si mislil, da se bo dve leti kasneje konvencija dogajala v pričakovanju nekakšne nove, moje apologije – zagovora, obrambe in napada.

O tem sem vas pravzaprav povprašal s pismom, neposredno vsakega izmed vas in vseh, tudi neprisotnih članic in članov, junija letos, po tem, ko sem pri sebi razčistil, da lahko z mirno vestjo nadaljujem svoje delo v politiki kljub napadom, ki so se vrstili, in nesorazmernosti, ki smo ji bili priča. Danes, ko vsi vemo več, tudi vi veste več, se mi ne zdi nujno veliko dodajati. O tem ste se izrekli, o tem se boste izrekli tudi danes – jaz sem pripravljen tudi odgovoriti na vsako vprašanje, ki bi se v zvezi s tem pojavilo.

Ultra je neke vrste metafora in preizkusni kamen odnosa, ki ga ima ta država do podjetništva – odnosa, ki ga ima do inovativnega podjetništva, pa tudi na povsem drugi ravni; je preizkusni kamen tega, ali sploh koga zanimajo dejstva. Kajti brez upoštevanja dejstev ni nove politike. Moja zadeva je v tem smislu preizkus za novo politiko: pa če sem v njej ali ne. Tudi zato sem se odločil, da ostanem, obstanem in vztrajam, kajti v vseh pomenih se bo nova politika dokazovala ne v velikih temah, kot sem povedal prej, ampak v malih korakih, na nepričakovanem terenu in neobičajnih mestih. In nikakor ne na prvo žogo.

Zato tudi vztrajam bolj kot tisti, ki so to sprožili, pri preiskavi, in nihče ni bolj od mene zainteresiran, da se to izvede korektno, hitro, učinkovito in z upoštevanjem vseh dejstev.

Kar se dogaja gotovo ni prijetno, a tudi ne presenetljivo. Sam sem to vnaprej napovedal in vzel nase. Morda ni bilo vzeto dovolj resno, zato ponavljam odlomke, kajti že v svojem uvodnem samopredstavitvenem nastopu 29. septembra 2007, teden dni pred ustanovitveno konvencijo, sem izpostavil svoje slabosti kot kandidata za predsednika nove stranke. Zastavil sem nekaj vprašanj, ki so še vedno aktualna:

• Ali je za stranko koristno, če ima predsednika, ki dvomi, tudi kadar je najbolj prepričan?
• Ali je lahko uspešen predsednik nekdo, ki ve, da kot predsednik ni nič drugega kot presečišče pogledov drugih, ki se zaveda, da je resnica (tudi o njem) proizvedena in ne nekaj nasebnega, kar bi obstajalo mimo tega?
• Je zavračanje razlikovanja med taktiziranjem in stateškimi odločitvami dopustno v današnji pragmatični samovšečni in samo všečni politiki?
• In seveda tudi: ali je lahko uspešen in učinkovit predsednik nove stranke nekdo, ki kje v zgornjem smislu »star«?

Zelo na kratko, sem takrat dodal, želim ob tem reči le dvoje: prvič, če res hočemo biti drugačni, potem na zgornja vprašanja najbrž ne smemo dati konvencionalnih, oportunističnih odgovorov. A potreben je resen razmislek o vseh posledicah naše odločitve: podajamo se v naseljeno pokrajino in v resnici se odločamo med tem, ali res hočemo biti drugačni, zares alternativa, toda za ceno našega zavračanja prevladujoče piramidne igre ugajanja in uganjanja všečnosti za vsako ceno, poleg tega pa tudi za nemajhno temu sopripadajočo ceno zavračanja nas s strani drugih in od nas drugačnih – tako v strankarski kot v volilni areni.«

Ključno vprašanje za nas, danes in tukaj, je torej:

Ali mi sami verjamemo v novo politiko?

Ko razmišljamo o naših načelih, ko se soočamo z raznimi mnenjskimi raziskavami, ko se soočamo z ocenami, ki jih o nas izrekajo različni mnenjski voditelji, analitiki in podobni, takrat si moramo zastaviti to vprašanje. In vzeti v račun, da smo zastavili projekt, ki ni kratkoročen, katerega cilji segajo daleč preko štiriletnega mandata, ki določa okvir delovanja v politični, strankarski areni. To ni lahko breme, znotraj tega razpona teh dilem ni enostavno sprejemati vsakodnevnih odločitev – ampak od tega napora in naše sposobnosti vztrajati v njem je odvisna naša temeljna uspešnost.
Zato je tole poročilo danes in glasovanje o njem na koncu pomembno – vzemimo ga resno, najresneje, ker ne bo lahko, ko bomo vsak mesec bližje lokalnim volitvam, ko nas bo ta ali ona anketa postavljala na mesto, na katerem se ne želimo videti, ali menimo, da si ga ne zaslužimo, se bodo ta vprašanja samo še zaostrovala – in tako nihanje bo povzročalo škodo in kolikor ga bomo povzročali sami, bo ta toliko večja. Zato predlagam, da danes, tukaj in zdaj, ob tej točki dnevnega reda, premislimo in se odločimo, kako bomo šli naprej.

Naša temeljna naloga (z obema programskima resolucijama se naslavljamo nanjo), je, kako bomo Slovenijo izvili iz alternative, ki se ponuja, in za katero se zdi, da je večina že dala odgovor – ali ustvarjanje ali prerazdeljevanje?

Zdi se, da je Slovenija obsojena na prerazdeljevanje, da se je v odsotnosti pozitivnih idej, v odsotnosti zavedanja o tem, da ni mogoče brez resnih posegov v navade, tudi strukture proračuna, zagotoviti prihodnosti, ki bi bila v resnici trajna in ki bi sledila ambicijam, ki jih sicer deklarativno vsi izrekamo.

Za letošnje, prvo leto, ko smo se soočili s krizo, ocenjujem, da je vlada opravila dobro delo, tudi parlament s potrditvijo posameznih zakonskih predpisov. Na eni strani smo, kot sem že omenil, uspeli dati slovenskemu gospodarstvu, pa tudi znanosti in razvojnim oddelkom v podjetjih, podporo, ki jo rabijo, da bi krizo ne le preživeli, ampak na koncu krize bili sposobnejši in močnejši. Na drugi strani smo okrepili izrazito socialno mrežo, ki je uspešnejša kot v večini evropskih držav: prestregla je mnogo tistih, ki so jih kriza in napake iz preteklosti potisnile na rob ali celo preko njega. Na tretji strani je bil do neke mere, a ne zadostno, saniran in usposobljen finančni in bančni sistem, ki žal še vedno ne ponuja vseh tistih funkcionalnosti, ki jih gospodarstvo potrebuje.

Tudi proračun za leto 2010 je tak, da obeta še eno leto, v katerem se bomo zmogli spopasti s težavami, ki so pred nami – a to ne velja več za leto 2011. In tudi v primeru, če bo prišlo do ekonomskega okrevanja, do ponovne rasti v gospodarstvu, do uspešnih nastopov na novih in vrnitev na stare trge, tudi v tem primeru bo javnofinančna situacija še nekaj dolgih let zelo črna. V tem smislu je leto 2010 ključno leto – leto, v katerem moramo kot stranka Zares, ki ima v vladi pomembno mesto in morda najbolj izraženo zavest, da je pomembno ne le preživeti mandat, ampak da je vse kaj drugega tisto, kar šteje, sprožiti debato o tem, ali smo sposobni doseči nek nov družbeni dogovor o tem, čemu se bomo že v letu 2011 odrekli, da bi se izognili prej opisani slabi alternativi, brezperspektivnosti, nestrpnosti, vsemu tistemu, kar je v direktnem nasprotju tudi s programskimi ambicijami stranke Zares.
Slabo upravljanje z državo danes – žal smo mu še vedno priča in vlada tu ni brez greha (čeprav je bistveno manj brutalno in povsem drugačno iz vidika avtoritarnosti, kot je bilo to pod prejšnjo vlado) – ponovno zelo hitro in preko bližnjice legitimira doktrino, ki temelji na privatizaciji povsod in za vsako ceno, tržno logiko povsod in za vsako ceno, doktrino, ki se je tako neslavno in uničujoče globalno sesula v zadnjem letu in pol. Legitimnost uživa spet zaradi tega, ker na drugi strani še nismo uspeli zagotoviti, da bi lahko bilo opravljanje javnega interesa s strani države bilo dovolj transparentno, kvalitetno in učinkovito.

V krizi se rade vsiljujejo avtoritarne in/ali pokroviteljske sheme: krepitev države/politične sfere kot vsemogočnega gospodarja, kar se zoperstavlja naši ideji države kot omogočujočega mehanizma, ki je tu predvsem zato, da omogoči vsem in vsakemu posebej, da samostojno oblikujejo in uresničujejo svoje potenciale, da so zares svobodni in odgovorni.

Če smo kot stranka v dvomih glede našega današnjega negotovega položaja, se vprašajmo: je bilo pred dvema letoma poleti in zgodaj jeseni 2007 kaj drugače, ko smo iz društva ustanavljali stranko? So nam prerokovali kaj dobrega pred začetkom volilne kampanje poleti 2008? Tega nisem zasledil.

Zdi se, da se v tem smislu naš položaj ni nič spremenil. To bi bilo pravzaprav dobro znamenje – če se ne bi nakazovalo, da začenjamo sami proizvajati neko pomembno razliko od tistega časa: če smo takrat verjeli vase in se drzno nasmihali črnogledim in privoščljivim prerokom, pa se mi kot predsedniku te stranke občasno kaže, da tega samozaupanja in te vere, prepričanja v svoj prav in smiselnost izvajanja nalog, ki smo si jih zadali, ni več toliko. Iz tega sledi zelo preprost sklep: kot je bil naš za vse zunanje akterje in opazovalce nepričakovan uspeh posledica našega zavestnega početja in torej naša zasluga, bo enako veljalo tudi za morebiten neuspeh. Usode nam ne bo cankarjansko izpisal ne protajkunski frak ne repatriiran avtoritarni talar, ne porumeneli pisarji in ne zardelo zaripli vladarji. Pisali smo si jo in si jo bomo sami.
Poleg tega: si lahko sploh privoščimo taktično nenačelnost, igro na všečnost: se s tem ne bi odpovedovali volilcem, ki so nas volili ravno zato, ker takšni nismo bili, medtem ko drugih ne bi pridobili, ker te igre ne znamo igrati, ni naša oz. nas bi od smisla zares odmaknila – kot se je kdo tudi – ravno zato in čeprav ne dobro zavedajoč se, zakaj je tako – že odmaknil …

Majhni so lahko in morajo biti načelnejši in bolj nezadovoljni z obstoječim stanjem – to velja za Slovenijo in za Zares. Oportunizem je skušnjava in pogosta običajna usoda velikih, ne vélikih, čeprav si to domišljajo. V teh dneh, ob obletnici formiranja vlade, smo doživeli neprijetno izkušnjo, ko je večina poslancev vladajoče stranke takorekoč izstopila iz koalicije: ko je glasovala proti zakonu, ki je predviden v koalicijski pogodbi in je bil usklajen in soglasno potrjen na vladi. To je škandal, o katerem bomo še resno govorili, in ki to koalicijo postavlja pred resno preizkušnjo.

Smo druga najmočnejša stranka v vladi in kot taki imamo posebno odgovorno vlogo. Ne moremo si izmišljati samo strankarskih projektov, kot nekatere druge stranke, temveč moramo predvsem podpirati vladne projekte in jih so-oblikovati ali preoblikovati, preden pridejo na dnevni red. To je morda razlog, zakaj nas v javnosti percipirajo kot včasih neodločne, morda utrujene. Ta je razlog, zakaj nas javnost in njeni mediji, ki so navajeni spektaklov, politični proces pa jih ne zanima, včasih spregledajo. Naša odgovornost pa je prav v tem procesu – zato bomo vztrajali tudi pri uresničevanju drugih določil koalicijske pogodbe, zaradi katere in izključno zaradi katere smo v tej vladi. Če se komu zdi, da nam je zmanjkalo energije, je to zato, ker ne prodajamo populističnih puhlic, ker svojo politiko izvajamo znotraj vlade in državnega zbora, ne na tiskovnih konferencah ali na ulici. Svoje delo moramo opraviti temeljito, opraviti ga moramo tam, kjer nam glede na položaj, ki ga imamo, pritiče. V tem smislu je naša politična moč ostala neoslabljena, naš vpliv v tej vladi, zaradi načelnosti, vizije in odločnega delovanja, se ni zmanjšal in se lahko v bodočnosti samo še okrepi.

Naš najboljši odsotni krožni napadalec, golgeter Matej, trenutno babysitter, bi nam znal povedati: žoga je okrogla, skoraj vse je možno, kot smo videli pred dnevi v Mariboru. In čeprav, pa tudi ravno zato, ker stave na nas pri komu niso visoke, imamo dobre možnosti – tako kot pred letom ali dvema. Možnosti! Ne napovedi, prognoze ali obeti, ampak možnosti – te pa so v kar največji meri odvisne od naših zmožnosti. Jaz vanje hočem verjeti, samo skupaj pa lahko zares prepričamo sami sebe in vse druge.