Prvi “Zaresni pogovori” z Renato Salecl
Poslanka Zaresa Majda Širca se je v okviru prvih “Zaresnih pogovorov” predvčerajšnjim (13. 5. 2008) pogovarjala s filozofinjo in sociologinjo dr. Renato Salecl, raziskovalko na Inštitutu za kriminologijo pri ljubljanski Pravni fakulteti in predavateljico na ugledni The London School of Economics. Dotaknili sta se različnih tem, ki posebej vznemirjajo sodobne ženske, pa tudi moške.Sogovornici sta pozornost med drugim namenili dilemi, “ali je feminizem psovka”. Kot je dejala Saleclova, je slovenska družba pri tem vprašanju razmeroma konzervativna, veliko pa lahko na tem področju storijo mediji. Pri nas feminizem nima tako dolge tradicije kot jo ima v ZDA, kjer je družba, po mnenju Saleclove, mnogo bolj dovzetna za vprašanja neenakosti žensk.
Prof. dr. Renata Salecl, ki zase pravi, da je feministka, meni, da feminizma v smislu 60. let prejšnjega stoletja, kot je bil prisoten v ZDA, Zahodni Evropi in Skandinaviji, pri nas oziroma v nekdanji skupni državi ni bilo. Feminizem še vedno velja za “nekaj, kar je sovražno moškim“. Mladi sicer feministične teme podpirajo, sam izraz feminizem pa je problematičen, je poudarila Saleclova in dodala, da je slovenski politični prostor prava “katastrofa“, saj je na pozicijah oblasti v Sloveniji zelo malo žensk, prav tako so še vedno podreprezentirane v akademski sferi in poslovnem svetu.
Sogovornici sta se dotaknili tudi intenzivne volilne kampanje, ki se odvija v ZDA pred bližajočimi predsedniškimi volitvami. Po mnenju Saleclove sta oba demokratska kandidata dobra, vendar ameriške feministke, na videz presenetljivo, večinoma ne podpirajo Hillary Clinton, ker je “prepogosto spreminjala politični obraz in uporablja sredstva umazane kampanje“. Dogaja se, da ameriški intelektualke in intelektualci – profesorji, raziskovalci, publicisti, “celo profesorji s Harvarda, hodijo od vrat do vrat in agitirajo za Obamo“, kar kaže, kako zaostrene so politične razmere v ameriški družbi.
In kaj se dogaja z ženskim vprašanjem pri nas? Po oceni Saleclove se sodobne ženske v Sloveniji, če ne prej, zavejo tovrstnih problemov, ko se nanje, ko postanejo matere oziroma si ustvarijo družino, zgrne velika večina težav, povezana s starševstvom in gospodinjenjem, ob tem pa so ves čas razpete med pričakovanji o uspešni karieri in “urejeni družini”. V tem življenjskem obdobju se ženskam možnosti za napredovanje v karieri, npr. v akademski, raziskovalni, bistveno zmanjšajo, kar potrjuje dejstvo, da imamo veliko docentk, vendar mnogo manj izrednih in rednih profesoric. Moški sicer kažejo vedno več pripravljenosti in zanimanja za sodelovanje pri starševstvu in gospodinjenju, a za spodbujanje teh ozaveščenih moških ni dovolj primernih mehanizmov spodbujanja (npr. plačan porodniški dopust). Saleclova je mnenja, da patriarhalna družina ni izginila, se pa bistveno strukturno spreminja – vedno manj je tradicionalnih prepovedi, ki so družbeno posredovane, kar je eden od razlogov večje negotovosti, ki se odraža tudi v povečanem številu psihosomatsko pogojenih motenj in obolenj, s čimer se (znova) intenzivno (znova) ukvarja psihoanaliza.
V nadaljevanju sta se sogovornici pogovarjali tudi o strahu pred smrtjo in o biogenetiki. Pri tem sta omenili Kitajsko, kjer dobro opremljeni znanstveni laboratoriji za genetične raziskave in uporabo t. im. matičnih celic v zadnjem času rastejo kot gobe po dežju. Kitajska zato postaja raj za znanstvenike s področja biogenetike z vsega sveta. Na Kitajskem je po besedah dr. Renate Salecl to velik posel, ker glede na demografske trende oziroma podaljševanje življenjske dobre, predvidevajo, da bo človeštvo kmalu potrebovalo najnovejša spoznanja in dosežke biogenetske znanosti. Vendar pa obstaja strah, kot je opozorila poslanka Zaresa Majda Širca, v katero smer se bo človeštvo usmerilo, ali v kloniranje, biogenetiko itd.
Sogovornici sta pogovor sklenili z ugotovitvijo, da imamo v postmoderni družbi vedno več zagat z osebno identiteto, s čimer je povezan občutek negotovosti in tesnobe.
